T-34 je bil najboljši sovjetski tank druge svetovne vojne. Ta dobro oborožen in oklepljen, okreten in hiter tank do leta 1942 na bojišču ni poznal konkurence.
"T-34 je bil zanesljiv na poljubnem terenu," se je kasneje spominjal poveljnik armadne skupine Južna Ukrajina generalpolkovnik Johannes Friessner: "Ruski tanki so lahko delovali tam, kjer je bilo po naših normah to nemogoče. Tudi njihova oborožitev je bila izjemno učinkovita. Sovjetski pehoti je T-34 odlično utrjeval pot in predstavljal močno podporno orodje."
Seveda je tudi vojska Tretjega rajha za takšen stroj našla dostojno mesto. Iz zaplenjenih tankov so Nemci formirali cele bataljone, posamezni tankisti pa so z njimi dosegli po več deset zmag v dvobojih ter se zapisali med prave ase.
Prvi T-34-76 so se v nemški vojski pojavili poleti 1941 pod nazivom Pz.Kpfw. T-34-747 (r), pri čemer je "r" označeval njihovo rusko poreklo. V drugi svetovni vojni so Nemci uporabili okoli 300 teh tankov s 76-milimetrskim topom.
Zaplenjene tanke so opremili z radijskimi postajicami in nemško optiko. Nekaterim so dogradili poveljniške kupole za boljše opazovanje okolice.
Velika težava je bilo pomanjkanje streliva in rezervnih delov, kar je povzročalo nemale preglavice pri servisiranju in bojni uporabi tankov. Včasih so morali posamezen tank razstaviti do najmanjših delov, da so lahko vzdrževali druge. Granate za štiriintridesetice so pobirali iz onesposobljene sovjetske tehnike, večinoma kar neposredno med bojem.
Da zaplenjeni sovjetski T-34 ne bi postali žrtve nemške artilerije in letalstva, so jim na kupole risali nemške oznake – črni križ oz. Balkenkreuz ali svastiko. Kljub temu pa jih artileristi sredi gorečega boja mnogokrat niso prepoznali in streljali nanje, ko so zagledali značilno sovjetsko silhueto tanka.
Štiriintridesetice pa Nemcem niso služile samo v svoji klasični vlogi. Predelovali so jih v evakuacijske vlačilce ali protiletalske samohodne oklepnike. V primeru slednjih so kupolo odstranili, namesto nje pa namestili posebno odprto kupolo z 20-milimetrskim topom Flakveirling 38. Huje poškodovane T-34 so nameščali na platforme oklepnih vlakov kot artilerijska orodja.
Najširšo uporabo so znameniti sovjetski tanki dočakali v vrstah SS, natančneje v motorizirani diviziji Reich. Po ponovnem zavzetju Harkova 18. marca 1943 je v nemške roke padlo okoli 50 za boj nesposobnih štiriintridesetic, ki so čakale na popravilo.
Esesovci so izkoristili kapacitete Harkovske tovarne traktorjev, obnovili več deset tankov in iz njih formirali posebno četo v sestavi svoje divizije, ki je postala največja enota iz zaplenjenih T-34 v nemških oboroženih silah.
Vsega skupaj so ponovno usposobili 25 tankov, nadaljnjih 12 pa so poslali v šolo tankovskih grenadirjev SS Kinschlag, kjer so se mladi kadeti usposabljali na njih za protitankovsko bojevanje.
Sovjetski tanki iz divizije Reich so sodelovali v odločilni bitki za Kursk poleti 1943. Ker so bili T-34-76 do takrat že zastareli, jih Nemci niso uporabljali več za tankovske preboje, ampak kot protitankovska sredstva – streljanje je potekalo v glavnem z mesta in iz zased s karseda najmanjšo možno stopnjo tveganja.
Od nemških tankistov T-34 se je najbolj izkazal poveljnik voda 9. tankovske čete Reich višji štabni vodnik SS Josef Naber, poleg njega pa še tankovski poveljnik Emil Seibold iz iste divizije. Slednji je postal eden od najboljših tankovskih asov druge svetovne vojne, saj je vsega skupaj izbori 69 zmag. Več deset jih je dosegel prav v štiriintridesetici.
Po bitki za Kursk so zastarele T-34-76 postopoma izločevali iz nemške vojske, a kljub temu jih je še zmeraj nekaj branilo Berlin maja 1945.
Leta 1944 se je v Rdeči armadi pojavil sodobnejši T-34-85 s 85-milimetrskim topom. A teh tankov Nemci že niso mogli več zajeti v tolikšnem številu – zgolj nekaj deset, in tudi v boj proti Sovjetom jih niso poslali mnogo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.