Tematika kazenskih enot v Rdeči armadi, ki so jih tvorili kaznovani vojaki, je ena od najbolj mitologiziranih v zgodovini druge svetovne vojne. Široko razprostranjeno je prepričanje, da so bili kaznjenci preprosto topovska hrana sovjetskim poveljnikom. Slabo oborožene naj bi jih pošiljali v gotovo smrt v pekel brezupnih bojev ali pa na minska polja nasprotnika, da bi s svojo žrtvijo odprli pot tankom.
arhiv
V resnici pa kazenske čete in bataljoni še zdaleč niso bili odredi samomorilcev, ki bi morali krivdo odkupiti z lastnim življenjem. Večino časa so se spopadali z ramo ob rami z redno vojsko, res pa je, da so bile najnevarnejše naloge mnogokrat zaupane prav njim.
Kazen je bila zgolj začasna
Cilj ustanovitve kazenskih bataljonov poleti 1942 je bil povečati vojaško disciplino v Rdeči armadi. V tem težkem obdobju vojne je sovjetska stran trpela velike izgube in se skorajda že kaotično umikala proti Stalingradu in na Kavkaz.
V času celotne druge svetovne vojne (do razpustitve zadnje kazenske čete junija 1945) je skozi vrste kaznjencev šlo 428.000 ljudi, kar je predstavljalo 1,5 odstotka vseh, ki so služili v Rdeči armadi.
Seznam prestopkov, zaradi katerih se je nekdo lahko znašel v kazenski enoti, je bil relativno dolg: strahopetnost med bojem, dezerterstvo, malomaren odnos do zaupane vojaške tehnike, sabotaža, pijančevanje idr. Kaznjenci so izgubili svoje nazive, medalje in odlikovanja. V svojih novih enotah so smeli postati le nižji častniki, medtem ko so višja častniška mesta prevzemali posamezniki iz rednih enot – in to najboljši med njimi.
Običajni rok služenja v kazenskih enotah je trajal tri mesece. Po izteku tega obdobja so posamezniku obnovili nazive, mu vrnili odlikovanja ter ga premestili nazaj v redne enote.
Obstajala je možnost zapustiti kazenske enote tudi pred rokom; v primeru ranjenosti v boju ali izkazanega posebnega poguma med bojem. Kaznjenci, ki so se izkazali, so bili pogosto deležni nagrad, nekaj pa jih je dobilo celo naziv junaka Sovjetske zveze.
Jermakov podvig
arhiv
Poročnik Vladimir Jermak se je v kazenskem bataljonu znašel zaradi brezbrižnosti – med čiščenjem nabite puške je pritisnil na petelina in po nesreči ubil mimoidočega vojaka.
Samo deset dni po premestitvi v kazensko enoto pa je devetnajstletni Vladimir izvedel svoj prvi in poslednji podvig. 19. julija 1943 je med opravljanjem izvidnice pri Leningradu z lastnim telesom zaprl strelno lino nemškega bunkerja.
Poveljnik 14. posebnega jurišnega bataljona major Lesnik je Jermaka predlagal za posmrtno odlikovanje z redom rdečega prapora. Skoraj takoj zatem je napisal tudi priporočilo o vročenju naziva junaka Sovjetske zveze, za katerega je bil Jermak 21. februarja 1944 tudi imenovan.
Boj 65. kazenske čete
14. decembra 1943 se je 65. posebna kazenska četa skupaj s šolskim bataljonom 72. gardne strelske divizije prebila v naselje Sotninski Hutor v osrednji Ukrajini. Po močnem odporu sovražnika so se bili prisiljeni umakniti, a skupina petdesetih kaznjencev se je znašla odrezana od ostalih.
Obkoljeni rdečearmejci so tri dni bili boj in odbijali nemške napade. 18. decembra so sovjetske enote s sicer neuspešnim protinapadom na vas uspele rešiti kaznjence iz obroča.
Po koncu bojev je bilo okoli trideset pripadnikov 65. kazenske čete premeščenih v redne enote. Pet padlih je bilo posmrtno odlikovanih z redovi domovinske vojne I. in II. stopnje.
Smrt čete Bunijatova
14. januarja 1945 je med boji na Poljskem 123. posebna kazenska četa pod poveljstvom kapetana Zije Bunijatova dobila ukaz zavzeti most čez reko Pilico v nemškem zaledju in preprečiti njegovo uničenje s strani sovražnika.
Po preboju več obrambnih linij so kaznjenci zavzeli most in ga varovali več dni do prihoda okrepitev. Na koncu so izgubili 90 odstotkov pripadnikov, a s svojim požrtvovalnim bojem omogočili sovjetskim enotam izhod na območje med rekama Vislo in Odro.
TASS
"V tem boju je od 670 borcev preživelo le 47. Koliko sem jih takrat pokopal in koliko pisem njihovim svojcem sem napisal! Vse preživele so nagradili z odlikovanji, meni pa je bil 27. februarja 1945 vročen naziv junaka Sovjetske zveze," se je kasneje spominjal Bunijatov.
Kaznjenci Zapolarja
Ministrstvo za obrambo RF
Hribovje Mustatunturi na skrajnem severu ZSSR je bil edini del sovjetsko-nemške fronte, kjer je bil sovražnik ustavljen že prvi dan vojne. Vse do konca se ta linija ni spreminjala.
10. oktobra 1944 so sovjetske sile začele množično ofenzivo na obrambne utrdbe, ki so jih Nemci postavili na vrhu hribovja. 614. posebna kazenska četa (ki je bila s 750 pripadniki po velikosti primerljiva z bataljonom) Severne flote je napadla položaje nasprotnika s strani Barentsovega morja, da bi s tem odvrnila pozornost od glavnega napada.
Legion Media
Vojaki so se prebijali na vrh po strmi steni preko bodečih žic in pod močnim ognjem iz mitraljezov. Med napadom je padlo okoli 70 odstotkov čete.
Trije sovjetski vojaki so z lastnimi telesi prekrili strelne line sovražnikovih bunkerjev, eden od njih je bil narednik Aleksander Danilčenko, poveljnik voda mitraljezcev znotraj 614. kazenske čete.
Preberite še: Kako so nemški vojaki in SS-ovci postali znameniti sovjetski igralci