Kako so nemški vojaki in SS-ovci postali znameniti sovjetski igralci

L. Lupov/Sputnik
Nekaterim med njimi je bilo treba najprej prestati kazensko taborišče, drugi pa so uspeli zakriti svojo preteklost.

Narodni umetnik Estonske SSR

Leta 1944 so devetnajstletnega Estonca Kalja Kiiska mobilizirali v 20. grenadirsko divizijo SS (1. estonsko). Po opravljenem trimesečnem usposabljanju na učnem poligonu SS Heidelberg v Poljski je bil poslan na obrambno linijo Tannenberg v vzhodni Estoniji, kjer so se poleti tega leta pričeli krvavi spopadi z Rdečo armado, ki je bila takrat v ofenzivi.

Sovjetska artilerija in bombniki so močno udarili po nemških položajih. Kiisk, ki je takrat služil v protiletalski obrambi, se je kasneje spominjal, kako zaradi strahu pred tem, da bi mu popokali bobniči – hrup je bil neznosen – ves čas bitke ni zaprl ust, zato so bila ta zmeraj polna peska.

Septembra 1944 so Sovjeti prebili linijo Tannenberg in nemške enote so se umaknile s svojih položajev. Kaljo Kiisk se je odločil, da ima bojevanja dovolj, zato se ni umaknil skupaj z njimi, pač pa se je namesto tega vrnil v rodno vas Virumaa.

Ko je Rdeča armada osvobodila Estonijo, je lokalna varnostna služba začela Kiisku postavljati vprašanja: s čim se je ukvarjal med vojno in zakaj kljub primerni starosti ni bil mobiliziran v nemško vojsko? Za Kalja je dal besedo njegov oče: uspel je prepričati oblasti, da sta s sinom skupaj delala v industriji naftnega skrilavca (ki predstavlja dobršen delež tamkajšnjega gospodarstva, op. prev.) v mestu Sillamäe in zato nista bila podvržena mobilizaciji.

Ves svoj preostanek življenja je Kiisk posvetil kinematografiji. Ob tem se je izkazal med drugim kot igralec in režiser. Na njegovem seznamu se je znašlo 17 filmov, kar je bil velik dosežek ne samo v majhni Estoniji, ampak v vsej Sovjetski zvezi. Leta 1980 so ga nagradili z nazivom narodnega umetnika Estonske SSR, kar je bilo samo stopničko pod nazivom narodnega umetnika ZSSR.

Kaljo Kiisk je skrivnost svoje vojaške preteklosti skrbno hranil. O tem, da je služil v SS, so vedeli samo njegovi najbližji prijatelji. Šele po razpadu ZSSR in samostojnosti Estonije se je o tem razvedelo v širši javnosti.

Narodni umetnik ZSSR

V svoji bogati 50-letni karieri je Harijs Liepiņš, eden od najznamenitejših latvijskih igralcev odigral več kot 250 gledaliških in filmskih vlog. A preden se je ovenčal s slavo, je moral čez vojno in gulag. 

Leta 1944, ko je igralec štel 17 let, so ga mobilizirali kot "prostovoljnega pomočnika" v nemško vojsko. Ti ljudje, ki so jih Nemci (še zdaleč ne zmeraj prostovoljno) mobilizirali, so služili kot prevozniki, sanitetni delavci, mehaniki, prenašalci streliva idr. Harijs pa je pristal v protizračni obrambi.

Zelo kmalu se je skupaj z ostanki armadne skupine Sever znašel obkoljen v zahodni Latviji v t. i. Kurlandskem kotlu. Tiste enote, ki jih niso evakuirali po morju v Nemčijo, so držale svoj položaj v kotlu vse do kapitulacije nacistov.

Liepiņš ni imel namena zbežati v Nemčijo. Po koncu vojne se je vrnil v Rigo, kjer je bil kmalu aretiran kot kolaborant in odveden na sever ZSSR v premogovnik blizu Vorkute.
13. aprila 1946 je bila s strani Sveta ministrov ZSSR izdana odredba O vrnitvi povratnikov – Latvijcev, Estoncev, Litovcev – v domovino, s katero je bila predstavnikom pribaltskih narodov, ki so med vojno tako ali drugače sodelovali v Nemci, dodeljena amnestija. Med njimi je bil tudi Liepiņš. Kmalu po vrnitvi v Rigo se je v celoti posvetil gledališču in filmu. Leta 1988 je za svoje življenjske dosežke prejel naziv narodnega umetnika ZSSR.

Po zaslugi neslovanskega izgleda so pribaltske igralce sovjetski filmski producenti pogosto vabili za igranje vlog tujcev; Britancev, Američanov in seveda Nemcev v filmih o drugi svetovni vojni.

Tudi Harijs Liepiņš ni bil izjema; med drugim je igral feldmaršala Ericha von Mansteina v filmu Protinapad (Kontrudar), častnika SS v kultni seriji Dolga pot v sipinah (Dolgaja doroga v djunah) ter vlogo v filmu Brezumje (Bezumije) prej omenjenega Kalja Kiiska.

Zaslužni umetnik Latvijske SSR

Leta 1944 je bil sedemnajstletni Rižan Viktors Lorencs mobiliziran v Latvijsko prostovoljno legijo SS. Ne glede na ime enote je mobilizacija pri njemu potekala prisilno.
Po vojni se je Lorencs znašel v enem od NKVD-jevih taborišč za preverjanje na Daljnem vzhodu, čez katerega so šli nekateri sovjetski državljani, ki so služili v nemški vojski, padli v nemško ujetništvo, ali pa živeli na okupiranih ozemljih. A po amnestiji pribaltskih kolaborantov leta 1946 se je lahko vrnil v Latvijo.

Leta 1961 je Viktors Lorencs končal Vsezvezni državni inštitut za kinematografijo in postal prvi profesionalni filmski scenarist latvijskega porekla.

Še med študijem je napisal svoj prvi scenarij, zasnovan na njegovi medvojni izkušnji v SS z naslovom Oprosti, Domovina! (Rodina, prosti!) V njem je pripovedoval zgodbo treh prijateljev, mobiliziranih v Latvijsko legijo v času druge svetovne vojne.

Scenarij je bil objavljen v moskovskem almanahu, a je bil zelo drzen za tisti čas. Filmsko uprizoritev je dočakal šele leta 1964.

Film Vsega se spominjam, Richard (Ja vsjo pomnju, Ričard) s Harijsom Liepiņšem v glavni vlogi, ki je izšel čez dve leti, je bil podvržen močni cenzuri, a je kljub temu prišel na velika platna po vsej državi. Samo v Latviji je bil pokazan v manjšem obsegu, brez recenzij in omemb v lokalnih časopisih. Leta 1992 je bila izdana necenzurirana verzija filma z naslovom Kamen in šrapneli (Kamenj i oskolki).

Lorencs kot zaslužni umetnik Latvijske SSR se ni omejeval zgolj na vlogo scenarista, ampak je tudi sam aktivno snemal filme. Po ironiji usode je leta 1985 znova oblekel esesovsko uniformo. V enem od najstrašnejših filmov o drugi svetovni vojni Pojdi in poglej (Idi i smotri) je odigral vlogo sturmbandführerja, ki kaznovalni enoti ukaže pobiti prebivalce beloruske vasi.

Preberite še: Pojdi in glej: Devet zanimivosti o najboljšem vojnem filmu vseh časov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke