Legendarni japonski režiser Akira Kurosawa: Vseživljenjska strast do Rusije

Anatolij Kovtun/TASS; AlixSaz (CC BY-SA 4.0)
Že desetletja pred mednarodnim uspehom filma "Dersu Uzala" je veliki ustvarjalec gojil močno naklonjenost do ruske literature in sanjal o tem, da bi preživel nekaj časa v neokrnjeni naravi ruske dežele.

Poleti 1971, ko je Akira Kurosawa ves utrujen in razdražljiv pristal v Moskvi, je ljudem, ki so ga sprejeli na letališču, izrazil nenavadno prošnjo. Namesto da bi ga odpeljali v hotel, je japonski mednarodno priznani scenarist in ustvarjalec filmov prosil, da ga odpeljejo v ruski gozd! Njegovi gostitelji so ugodili prošnji in Kurosawo odpeljali v brezov gozd v Moskovski regiji, kjer je se je navduševal nad naravo in nabiral jurčke. Za nekoga, ki je bral in sanjal o ruski divjini, a se je prvič odpravil v državo šele pri 61 letih, je bilo pravo uresničenje otroških sanj, ko je dihal svež gozdni zrak. Kurosawa je rusko prestolnico obiskal v okviru 7. Moskovskega mednarodnega filmskega festivala. Dan po tem, ko je izživel svojo fantazijo, se je družil s kolegi z vsega sveta in pritegnil pozornost glavnih oseb v studiu Mosfilm.

Akira Kurosawa na 7. Moskovskem mednarodnem filmskem festivalu leta 1971, kjer je dobil posebno nagrado Zveze filmskih snemalcev

Čeprav avtor tega takrat ni vedel, ta obisk ni bil vrhunec njegovega vseživljenjskega zanimanja za Rusijo, njeno kulturo, naravo in literaturo. Užival je v potovanju v državo, ki se je začelo štiri desetletja prej, ko ga je starejši brat Heigo, uporniški otrok v njegovi družini, ki je postal pripovedovalec nemega filma, uvedel v rusko literaturo. Začenši z deli Ivana Turgenjeva, je ruska literatura na Japonskem našla veliko bralcev, nekateri bolj znani pisatelji pa so si pridobili veliko novih oboževalcev. Heigo pa je medtem izpostavil Mihaila Arcibaševa, ki ga je ocenil višje od vseh ostalih velikanov ruske literature.

V svoji knjigi Nekakšna avtobiografija, izdani leta 1981, je Kurosawa pisal o velikem spoštovanju svojega brata Heiga do Arcibaševa. "Bil je velik zagovornik ruske literature, knjigo "Na zadnji črti" Mihaila Arcibaševa je imel za najboljšo knjigo na svetu in jo je imel vedno pri roki," je zapisal Kurosawa.

"Ampak vedno sem smatral, da je bratova naklonjenost "nenavadni smrti" glavnega junaka Naumova le presežek čustev - zagotovo ne napoved njegove lastne smrti, kot se je izkazalo." Heigo se je ubil, kar je Akiro Kurosawo zelo prizadelo, toda njegovo zanimanje za Rusijo in njeno literaturo je od tega trenutka samo še naraščalo.

Rusija na srebrnem zaslonu

Akira Kurosawa

Že dolgo preden je Kurosawa zaslovel s filmi, kot sta Rašomon in Sedem Samurajev, je napisal scenarij na podlagi romana Yamanaka Hotaro. Kurosawa je želel režirati film z naslovom Tristo milj skozi sovražnikove črte, ki je opisoval incident, v katerega je bil vpleten Yoshitsugu Tatekawa med rusko-japonsko vojno leta 1905. Tatekawa, vojaški častnik v vojni leta 1905, je bil japonski veleposlanik v Moskvi leta 1941 in je to pobudo podprl.

Zamisel je bila posneti film z rekrutiranjem ruskih emigrantskih častnikov v Harbinu na Kitajskem. Kurosawa je zapisal: "Med njimi so bili številni Kozaki, ki so zelo skrbno ohranili svoje vojaške uniforme in zastave pred revolucijo. Tako je bilo na voljo vse, kar je bilo potrebno za snemanje, in tako sem podjetju predlagal projekt." Na žalost Kurosawa ni dobil nobene podpore za snemanje filma. Nato je Evropo in Azijo zajela druga svetovna vojna.

Kurosawa je resnično zaživel kot režiser šele po vojni . Leta 1951 je Rašomon na beneškem filmskem festivalu osvojil zlatega leva. Leto kasneje je nato dobil še oskarja za najboljši tujejezični film. Uspeh in kritika filma sta Kurosawo spodbudila, da je nadaljeval s svojimi ambicioznimi projekti in priredil prvega od dveh ruskih romanov za japonsko kinematografijo. Kurosawa je imel zelo rad dela Fjodorja Dostojevskega. "Moji pogledi in psihologija so podobni stališčem glavnega junaka Idiota," je dejal Kurosawa leta 1954, preden je knjigo priredil v japonski film, umeščen v Hokkaido. "Mislim, da nihče ni pisal tako iskreno o življenju (kot Dostojevski)."

Posnetek iz filma

Film z naslovom Šočiku v japonščini je bil postavljen na najsevernejši japonski otok, a od zgodbe o knezu Miškinu se je le malo spremenilo. Bila je prava komercialna katastrofa. "Ta Idiot je bil polomija," je zapisal Kurosawa v svoji avtobiografiji. "Z vodji studia sem bil precej na bojni nogi in potem, ko so izšle kritike o filmu, je bilo, kot da bi odražale zrcalni odsev odnosa studia do mene."

Posnetek iz filma

Nekaj ​​let po slabi izkušnji s priredbo romana Dostojevskega je japonski režiser srebrnemu platnu prilagodil dramo Spodnje globine Maksima Gorkija. Film, posnet v dveh sklopih, je bil prilagojen japonskemu okusu in je prejel pozitivne kritike kritikov in občinstva.

Življenje v Rusiji

Po potovanju v Moskvo leta 1971 se je Kurosawa soočil z vrsto neuspehov in padel v depresijo. V naslednjih nekaj letih je celo razmišljal, da bi si vzel življenje. Šele leta 1974 je bil režiserjev vseživljenjski fokus in zanimanje za Rusijo končno ustrezno nagrajeno. Mosfilm ga je poklical, da režira film o življenju ruskega raziskovalca in pustolovca Vladimirja Arsenijeva. Kurosawa je oboževal rusko divjino in je bil zato navdušen nad ponudbo ter se strinjal, da se preseli v Rusijo za čas snemanja. Jurij Solomin, ki je v filmu igral vlogo Arsenjeva, je leta 1999 v intervjuju dejal, da je Kurosawa bral knjige ruskega raziskovalca že v tridesetih letih in je že dolgo želel posneti film o njem, vendar je to želel narediti na istem območju, kjer je Arsenjev dejansko živel.

Kurosawa je v svoji avtobiografiji zapisal, kako se je takrat zgražal nad stanjem japonske filmske industrije. Primerjal se je z lososom. "Ko reka, v kateri se je rodil in odraščal, postane onesnažena, se ne more povzpeti nazaj proti toku, da bi odložil jajčeca - in ima težave s snemanjem filmov," je zapisal Kurosawa. "Na koncu se le še pritožuje. Eden takih lososov, ki ni videl druge poti, se je podal na dolgo potovanje v sovjetsko reko in rodil nekaj jajčec. Tako je nastal moj film Dersu Uzala iz leta 1975. "

Sovjetski igralec Maksim Munzuk (v sredini) v filmu

Kurosawa je potoval v Moskvo, nato pa v Sibirijo in na ruski Daljni vzhod, kjer je delal v neverjetno težkih razmerah. Njegova avtobiografija ne omenja snemanja filma, vendar več sovjetskih in japonskih virov deli anekdote o devetih mesecih, ki jih je preživel v Rusiji.

Intenzivni urniki

Vsakodnevno snemanje filma se je začelo ob 7. uri zjutraj in je trajalo do 15 ur. Po poročanju ruskih virov je bila ekipa naravnost šokirana, ko mu je tajnica sledila, kamor koli je šel, in si zapisovala vse, kar je rekel.

Kurosawa je želel izraziti odtenke vseh štirih letnih časov v ruski tajgi. Ko je bila ekipa pripravljena na snemanje jesenskih prizorov, je območje zajelo veliko neurje in rdeči, rumeni, zeleni in zlati listi so popadali z dreves. Fjodor Dobronravov, ki je bil glavni snemalec, je dejal, da je bil japonski režiser zaradi tega zelo prizadet, Mosfilm pa je na mesto snemanja moral dobesedno poslati umetne jesenske liste v škatlah. Kurosawa se je pridružil preostali ekipi, medtem ko so spretno "pritrdili" vse liste nazaj na drevesa.

Japonski viri govorijo o nenasitnem režiserjevem apetitu po mesu in o tem, kako so bili celo Rusi šokirani nad velikim apetitom režiserja.

Akira Kurosawa z dvema Moskovčankama med snemanjem filma

Čeprav je užival v tej izkušnji, je Kurosawa sčasoma začutil domotožje in se spomladi 1975 vrnil na Japonsko. Film, ki ga je Mosfilm produciral v sodelovanju z japonskim Daiei Filmom, je doživel izjemen uspeh. Leta 1976 je prejel oskarja za najboljši tuji film in ustvaril svetovno zanimanje za življenje in dela Vladimirja Arsenjeva. Film je nagovarjal veliko širše občinstvo, kot je bilo prvotno pričakovano, zahvaljujoč genialnemu Kurosawi, ki je ustvaril kinematografsko poezijo, ki je izražala izjemno lepoto in uničujočo moč narave ter ganljivo prijateljstvo med ruskim raziskovalcem Arsenjevom in domorodskim lovcem Dersu Uzala.

Uspeh filma je vzpodbudil Kurosawovo veselje do življenja in ta je ostal aktiven še dve desetletji. Umrl je zaradi možganske kapi leta 1998 v starosti 88 let. Japonskega režiserja se v Rusiji zelo radi spominjajo, njegove klasike pa imajo še vedno veliko oboževalcev.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke