Največje zmage ruske vojske nad Napoleonom

Richard Knötel, Bitka pri Leipzigu

Richard Knötel, Bitka pri Leipzigu

Premagati francoskega cesarja na bojišču je bilo izjemno težko delo. Ruski vojski je to uspelo večkrat.

Bitka pri Malojaroslavcu

19. oktobra 1812 je Napoleonova Velika armada (Le Grande Armée) po več kot mescu dni brezciljnega čakanja v Moskvi zapustila požgano in opustošeno mesto ter se začela umikati v zahodne province Ruskega imperija, kjer je nameravala počakati zimo.

Nikolaj Samokiš, Bitka pri Malojaroslavcu, 12. oktobra 1812.

Napoleon se je odločil kreniti po južni poti skozi Kalugo. Tam je hotel zasesti bogata skladišča hrane, predvidene za rusko vojsko.

Francozom so krenile naproti čete vrhovnega poveljnika ruske vojske Mihaila Kutuzova, da jih prestrežejo. 24. oktobra sta se vojski srečali blizu majhnega mesteca Malojaroslavec, za katero se je vnel srdit boj.

Nesrečni kraj je osemkrat padel iz enih rok v druge. Po koncu bitke od njega ni ostalo praktično ničesar več. "Ulice je bilo mogoče prepoznati le po mnogih truplih, ki so ležala na njih. Na vsakem koraku si videl odtrgane roke in noge, naokrog so se valjale od artilerijskega ognja odtrgane glave. Od domov so ostale le zadimljene razvaline, pod gorečim pepelom katerih so ležali napol raztrgani skeleti." Tako je prizore iz Malojaroslavca opisal očividec Louis-Eugene Labaume.

Na koncu je Kutuzov svojim četam ukazal umik na vnaprej pripravljene obrambne položaje južno od mesta. Kljub temu, da je Malojaroslavec ostal v rokah Napoleona, so ruske sile dosegle pomembno strateško zmago. Oslabljena francoska vojska namreč na koncu vendarle ni krenila proti Kalugi, ampak je nadaljevala svoj umik po razriti smolenski cesti, po kateri je še poleti zmagoslavno korakala proti Moskvi.

Zmaga pri Krasnem

Med umikom proti zahodnim mejam Ruskega imperija po opustošeni smolenski cesti je Napoleonova Velika armada vse bolj slabela; vojakom je primanjkovalo zalog hrane, izgubili so skoraj vse konje, povrhu vsega pa je stisnil še hud mraz. Poleg vsega tega so bili redno podvrženi napadom letečih enot huzarjev in kozakov ter padali v zasede partizanov.

Adolphe Yvon, Umik Neyja iz Rusije.

Več ruskih armad se je premikalo v neposredni bližini in iskalo pravi trenutek za napad na oslabljenega nasprotnika. Ko se je kolona francoske vojske preveč raztegnila po cesti od Smolenska do mesta Krasni, je ta trenutek tudi prišel.

Med 15. in 18. novembrom je prišlo do več spopadov, v katerih so bili odrezani in posamično razbiti korpusi generala Eugèna de Beauharnaisa ter maršalov Louisa-Nicolasa Davouta in Michela Neyja. Poveljstvo nad vojsko je pri Krasnem prevzel sam Napoleon in nameraval počakati ostale enote. Ko pa so cesarju poročali o nameri nasprotnika, da mu preseka pot, se je skupaj s svojo gardo in delom vojske prebil na zahod do mesta Orša.

V bitki pri Krasnem je nekdanja Velika armada izgubila do 10.000 vojakov (ubitih in ranjenih), nadaljnjih 26.000 pa je padlo v rusko ujetništvo. "Cele skupine Francozov so že ob prvem pojavu naših majhnih odredov na veliki cesti pospešeno polagale orožje," se je spominjal takratni polkovnik Ahtirskega huzarskega polka Denis Davidov.

Razbitje na Berezini

Če so boji pri Krasnem precej načeli francosko vojsko, jo je bitka na Berezini dokončno potolkla. V francoščini je celo nastala fraza "To je Berezina" (fr. C'est la Bérézina), ko je govora o nekem popolnem neuspehu ali katastrofi.

24. novembra je Napoleon dosegel reko Berezino na ozemlju današnje Belorusije, na drugi strani pa ga je že čakala spočita 24-tisoč glava ruska Dunajska armada admirala Pavla Čičagova. Cesar je razpolagal z okoli 80.000 vojaki, vendar se je le polovica med njimi bila sposobna dejansko vojskovati.

Z lažnim manevrom je Napoleonu uspelo pretentati ruskega poveljnika Pavla Čičagova, kje bo dejansko prečkal reko. Kljub temu pa se vsem enotam ni uspelo prebiti na drugo stran, saj jih je štiri dni kasneje Čičagov vseeno dosegel, s severa pa je nad Francoze planila tudi 35-tisoč glava vojska generala Pjotra Wittgensteina.

Približevanje ruskih armad je na prehodih čez reko povzročilo kaos in paniko. Francozi so se srdito branili, boji so potekali od zgodnjega jutra do pozno v noč. "Vse se je zmešalo v mrzličnem boju mož na moža. Nismo mogli več streljati, bojevali smo se z bajoneti, se tolkli s kopiti … Po snegu se je valjala množica ljudi. Naše vrste so se hudičevo zredčile. Nismo si upali pogledati ne na levo, ne na desno, saj smo se bali, da tam ne bomo zagledali svojih tovarišev … Okoli nas je bila klavnica," je o svojih doživetjih zapisal vojak 3. švicarskega polka Jean-Marc Bussy.

Napoleonu, njegovemu štabu, gardi in delu vojsk se je uspelo izvleči iz pasti, a njegova vojska je utrpela ogromne izgube; do 50.000 mož je padlo v boju, bilo zajetih ali utonilo v hladnih vodah Berezine. Rusi so izgubili med 4.000 in 10.000 mož.

"Bitka narodov"

V bitki pri Leipzigu, znani tudi kot bitka narodov, so sodelovale vojske več deset takratnih držav. Vsega skupaj je bilo na bojišču okoli pol milijona vojakov. Svet do takrat in tudi kasneje vse do prve svetovne vojne še ni videl tako obsežne in krvave bitke.

Polidor Babajev. Podvig grenadirjev telesne straže Finskega polka Leontija Korennega v bitki pri Leipzigu leta 1813

Ruska vojska je tvorila glavno udarno silo med vojskami šeste koalicije. Sestavljali so približno polovico od 300.000 glave koalicijske vojske. Napoleon je imel na voljo okoli 200.000 vojakov.

Štiri dni so v bližini Leipziga na Saškem potekali srditi boji, na začetku pa je bil Napoleon že zelo blizu triumfu. 16. oktobra je konjenica maršala Joachima Murata prebila center koalicijskih vojsk in se znašla le 800 metrov od položajev ruskega, pruskega in avstrijskega monarha. Situacijo je rešila kozaška telesna straža, ki je zadržala nasprotnika do prihoda okrepitev.

Ključni trenutek v bitki je postal nenadni prehod saških zaveznikov Napoleona na stran šeste koalicije. Njim so sledile vestfalijske, württemberške in badenske čete, tako da so morali Francozi nastalo vrzel zakrpati s cesarsko gardo.

Napoleon je na koncu boja izšel kot poraženec. Med umikom so francoski inženirji prezgodaj razstrelili most čez reko Beli Elster (Weiße Elster) in tako preprečili prečkanje 20.000 lastnim vojakom. Vsega skupaj je Napoleon izgubil do 80.000 mož, vključno s temi, ki so bili ranjeni ali pa padli v ujetništvo. Šesta koalicija je skupno po ocenah izgubila okoli 54.000 mož.

Poraz pri Leipzigu je imel za Napoleona pogubne posledice, saj je v bitki izgubil zadnjega večjega zaveznika Bavarsko, ki je prešla na nasprotno stran. Kmalu zatem so se morali Francozi umakniti iz Nemčije in Nizozemske, da so lahko začeli braniti meje lastne domovine. Kakor je pisal polkovnik pruskega generalštaba baron Müffling: "Tako je štiridnevna bitka pri Leipzigu odločila usodo sveta."

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke