Poslednje oporišče Tretjega rajha: Kako je Rdeča armada zavzela Reichstag (ZGODOVINA)

Jevgenij Haldej/Sputnik
Sam Reichstag za Nemce ni imel velikega simbolnega pomena in tudi ne pomembnejše uporabne funkcije, a je Hitlerju kljub temu predstavljal pomembno obrambno točko.

Gosta obramba in masivne pregrade

Reichstag med leti 1894 - 1900

Reichstag je bil po svojem obsegu ena največjih in najmasivnejših zgradb v centru Berlina, zato so jo nemške sile pretvorile v pravo trdnjavo. Sam kompleks je bil s treh strani obkrožen z reko Spree, tako da so Sovjeti imeli velik problem z dostopom na jurišno razdaljo, s katere bi lahko začeli napad na zgradbo. Dodatno težavo za napadalce je predstavljal zelo nizek vodostaj reke v času berlinske operacije. Na drugi strani nabrežja je namreč stal masiven betonski zid višine treh metrov, ki je predstavljal izjemno zahtevno umetno oviro za enote Rdeče armade, ki bi poskušale prečkati rečno korito s čolni in drugimi desantnimi sredstvi. To je bilo še toliko težavneje, če upoštevamo, da bi se sam desant izvajal v izjemno težkih pogojih, pod točo sovražnih granat in strelov.

Hkrati je bil pristop k Reichstagu s četrte (južne) strani, kjer ni bilo vodne prepreke, preprosto nemogoč. Tu je bil izjemno utrjeni park Tiergarten, kjer so Nemci skoncentrirali glavnino svojih sil. Med gosto postavljenimi vrstami ognjenih točk, iz katerih so tolkli panzerfausti, protizračni topovi, minometi in tanki se je bohotil visok stolp iz masivnih armiranobetonskih zidakov, ki ga je bilo praktično nemogoče zrušiti. Skratka, ti položaji so bili tako močni in v organizacijskem smislu tako vešče pripravljeni, da se je zdelo lažje prisiliti celotno obrambo Berlina k predaji, kot pa na silo zavzeti Tiergarten.

Kar se tiče neposredne obrambe Reichstaga in okoliških ulic  - tej se je priključila skupina okoli pet tisoč do zob oboroženih pripadnikov Waffen SS in mobilizirancev Volkssturma (ljudske milice). Ta skupina je bila v Berlin premeščena ob začetku sovjetske operacije.

Prebijanje do Reichstaga

Reko Spree se je dalo prečkati samo čez most Moltke. Nemški inženirji so sicer uspeli minirati most, a ne na najboljši možen način, saj se je struktura le delno zrušila v vodo (morda zaradi sabotaže znotraj nemških enot, op. prev.). Ko so videli, da operacija ni stoodstotno uspela, so poskusili z obstreljevanjem podpornih nosilcev (pri tem so uporabili na ducate artilerijskih cevi), da bi dokončali rušenje. A tudi ta namera se jim je izjalovila zaradi velike koncentracije sovjetske artilerije, ki je onemogočala potrebno gostoto ognja za rušenje mostu z nasprotnega brega.

Rdeča armada je neposredno na linijo spopada pripeljala artilerijo (ISU-152, težke havbice B-4) in težke tanke IS ter na ozkem prehodu ustvarila strateško premoč, ki je omogočila postopen prihod desantno-jurišnih, inženirskih in oklepnih enot h koritu reke Spree in napol porušenem mostu Moltke. Po sovražnikovih utrjenih točkah, ki so pokrivale prostor okoli mostu, je delovalo na stotine različnih cevi, vključno z raketno artilerijo. V pogojih popolne ognjene premoči so jurišne skupine Rdeče armade uspele prečkati reko in vzpostavile mostišče na nasprotnem bregu, pri čemer so zavzeli izpostavljeni bunker.

29. aprila je bil za Rdečo armado proti pričakovanjem zelo uspešen. Desantno-jurišna skupina je ob dodatnih okrepitvah nadaljevala napad in likvidirala nemško obrambo v številnih objektih na severozahodni strani Reichstaga. Za zatiranje nemškega odpora so uporabljali ročne bombe, medtem ko so artilerijska in samohodna orodja dajala ognjeno podporo. Med drugim so bili v uporabi rušilni 280-milimetrski raketizirani projektili Vanjuša, ki so lahko zrušili tudi celo nadstropje.

Rdeča armada je poslopje Reichstaga obkolila iz treh strani in začela pripravljati odločilni juriš.

Bitka na življenje in smrt na hodnikih

V naslednjih dneh je bil največji napredek narejen po sredini, kjer sta napadala dva pehotna polka Rdeče armade. Enote na levem in desnem krilu so ta napad pokrivale in obenem poskušale izolirati nemške obrambne položaje. Po ocenah sovjetskega poveljstva naj bi se v sami zgradbi Reichstaga takrat nahajala skupina 1.500 nemških častnikov in vojakov. Nemci so celotno zgradbo pretvorili v labirintsko trdnjavo z več povezanimi utrjenimi točkami znotraj nje, ki so bile razmeščene po kleteh, v pritličju in po nadstropjih.

Osrednja napadalna skupina Rdeče armade, ki sta jo tvorila dva pehotna polka, je uspela zavzeti močno utrjeno poslopje nemškega ministrstva za notranje zadeve in do konca 30. aprila zlomiti zunanjo obrambo Reichstaga, ki je slonela na seriji rovov in bunkerjev, zgrajenih med glavnim poslopjem in prostori ministrstva. Izjemno pomemben faktor, ki je pripomogel k uspehu napada, je bila artilerijska podpora iz ogromne količine orodij, ki so jih Sovjeti pripeljali v neposredno okolico Reichstaga. Teh je dejansko bilo toliko, da so imeli težave, kako jih vse razmestiti, da bi lahko učinkovito delovala.

Lahke vlečne protitankovske topove so vojaki ročno nosili v zgradbe in nameščali na okna, balkone in podstrešja, od koder so nato streljali po sovragu, ki se je umikal v notranjost Reichstaga.

Splošen napad na Reichstag se je pričel 30. aprila zgodaj zjutraj. Nemške sile so prvi juriš dobro zdržale in izvedle celo protinapad, s čimer so ga za krajši čas zaustavile. Ob 13:20 istega dne je Rdeča armada sprožila drugi val. Hkrati so enote, ki so zasedale most Moltke, likvidirale še zadnje preostale žepe obrambe, ki bi lahko ogrozili prehod. Dela so se lotili inženirji, ki so hitro usposobili most za prehod težke oklepne tehnike. Ta se je v popoldanskih urah začela premeščati na rečni breg, kjer je stal kompleks Reichstaga.

Okoli 14:50 so deli sovjetske 150. pehotne divizije na več koncih uspeli prodreti v poslopje. V Reichstagu se je začela srdita večurna bitka na življenje in smrt. Rdeča armada je za prebijanje po poslopju aktivno uporabljala metalce plamenov, ki so se izkazali kot izjemno učinkovito sredstvo za uničevanje utrjenih točk in bunkerjev znotraj zgradbe ter čiščenje mrtvih kotov po hodnikih. Na koncu so Sovjeti potisnili branilce v kleti, od koder so ti še celo noč nudili močan odpor.

Reichstag leta 1970 pred rekonstrukcijo

Zgodaj zjutraj so preostale nemške sile, ki so se nahajale v kletnih in pritličnih prostorih, v sodelovanju z bojno skupino, ki je branila park Tiergarten, v obupu poskušale iz dveh smeri izvršiti protinapad nad sovjetske enote, ki so se takrat že dodobra utrdile v Reichstagu.

Ta protinapad pa, razen novih izgub med nemškimi vojaki, med katerimi je bilo mnogo prisilno mobiliziranih, ni imel nobenega resnega učinka na odločnost sovjetskih sil, ki so nezadržno napadale. Preostali del nemških sil se je po bitki vrnil na začetne položaje brez kakršnihkoli perspektiv za uspeh. Naslednji dan se je zdesetkana nemška skupina povezala s sovjetskimi častniki in z belo zastavo v rokah predala orožje, s čimer je nemška garnizija v Berlinu tudi formalno kapitulirala.

Ključna pozicija

Sam Reichstag za Nemce ni imel nekega velikega simbolnega pomena in tudi ne kakšne pomembnejše uporabne funkcije, saj je bil od požara leta 1933 naprej izpraznjen, Hitlerjev štab (Reichskanzlei) in bunker pa sta se nahajala nekoliko južneje, vzhodno od Tiergartna. A kljub temu ni naključno, da je prav to poslopje postalo eden od simbolov zavzemanja Berlina. Masivna zgradba Reichstaga je namreč predstavljala eno ključnih točk za obrambo vladne četrti Berlina - t. i. Sektorja "Z" oz. Zitadelle (sl. Utrdba), z nje pa se je razlegal odličen pogled na reko Spree in trg Königsplatz.

Kar se tiče berlinske operacije, nemške sile niso imele fizičnih zmožnosti za bolj množično zasedbo mesta in boljšo pripravo na obrambo, saj je Rdeča armada uspela na več mestih obkoliti nekaj večjih nemških skupin, ki so se pred njimi umikale proti Berlinu. Posledično mnogo nemških vojakov ni moglo zasesti obrambnih položajev, ki so bili vnaprej oskrbljeni s strelivom in hrano.

Situacija v Evropi 1. maja 1945; s temno rdečo so označena bojišča, rožnata so območja pod nadzorom zaveznikov, bela pa pod nemškim nadzorom.

Sovjeti so s pripravljalnimi operacijami preganjanja nemških skupin, v katerih so izolirali na deset tisoče vojakov, precej oslabili obrambni sistem Berlina, ki je posledično bil zelo porozen in poln lukenj. Eno od največjih mest Evrope je bilo zato zavzeto relativno hitro.

Nemške enote zaradi kroničnega pomanjkanja vojakov niso bile v stanju pokriti vseh obrambnih položajev v mestu. Večino razpoložljivih sil so razporedili po ključnih obrambnih objektih, med katerimi je bilo precej prostora za manevre. Reichstag je bil eden od objektov, ki je bil dovolj čvrst, da je zdržal močno obstreljevanje z artilerijo in letalsko bombardiranje. Po drugi strani je stal v samem središču Berlina in sovjetska vojska ga je obkolila iz skoraj vseh smeri. Potem ko je Rdeča armada zavzela del mesta, v katerem stoji Reichstag, je bila bitka za Berlin tako rekoč že odločena.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke