Kolikokrat je ruska vojska zavzela Berlin?

MAMM/MDF/russiainphoto.ru
Rusi so trikrat v zgodovini zavzeli Berlin, a nobena zasedba ni stala toliko življenj kot leta 1945.

Leta 1760

Prebivalci Berlina so ruske vojake v svojem mestu prvič ugledali 9. oktobra 1760 med t. i. sedemletno vojno (1756-1763). V tem konfliktu je Prusija, katere prestolnica je takrat bil Berlin, stala nasproti silam Avstrije in Rusije.

Na Dunaju in v Sankt Peterburgu so bili skrajno zaskrbljeni zaradi agresivne politike pruskega kralja Friderika II., pod katerim je Prusija na noge postavila eno najboljših vojsk na celini in s širitvijo svojega ozemlja odločno krenila po poti preobrazbe iz male kneževine v močno državo. Vojna je bila neizbežna.

Prvo zavzetje pruske prestolnice bi se lahko zgodilo že leta 1759. 12. avgusta so zavezniške vojske namreč razbile vojsko kralja Friderika v bitki pri Kunersdorfu (danes Kunowice na Poljskem). A namesto da bi krenili nad nezaščiteni Berlin, so se obrnile v povsem nasprotno smer proti mestu Cottbus. Poraženi pruski monarh si je oddahnil in to razglasil za "čudež dinastije Brandenburg".

Naslednje leto pa mesta več ni moglo rešiti nič. V začetku oktobra sta proti Berlinu zakorakala korpusa ruskega generala Zaharja Černiševa z 20.000 možmi in avstrijskega generala Franza Moritza von Lacyja s 15.000 možmi. 

Prvi napad napredujoče ruske vojske je Nemcem uspelo odbiti, a kmalu so se v južnih predmestjih pojavili Avstrijci. Pruska vojska se je predala brez boja in 9. oktobra so zavezniki zakorakali v mesto.

Ruski general saškega porekla Heinrich Curt von Tottleben je od mesta zahteval precejšnjo odkupnino v višini 1,5 milijona tolarjev (nem. Thaler), kot vojni plen pa je odnesel tudi vse kraljevske manufakture in ves arzenal. A kljub močni želji sovražno nastrojenih Avstrijcev, ni dovolil razbojništva v mestu. "Hvala Rusom, oni so rešili Berlin pred strahotami, ki so moji prestolnici pretile s strani Avstrijcev," je kasneje izjavil Friderik II.

Rusko-avstrijska okupacija Berlina je trajala vsega skupaj tri dni. Ko so izvedeli, da se proti njim premika 70-tisoč glava vojska pruskega kralja, so namreč po hitrem postopku zapustili mesto.

Leta 1813

Po porazu Napoleonove Velike armade (fra. Le Grande Armée) na lastnem ozemlju je ruska vojska izvedla pohod onkraj meja za osvoboditev Evrope izpod oblasti "ljudožerca s Korzike".

Ena od prvih držav na poti je bila kraljevina Prusija. Potem ko je leta 1806 utrpela vrsto hudih porazov, je izgubila skoraj polovico svojega ozemlja in od takrat naprej bila prisiljena delovati v interesu francoske politike. Med Napoleonovo invazijo Rusije je v vrstah cesarske vojske služilo tudi več deset tisoč Prusov.

Ko pa so se januarja leta 1813 na meji Vzhodne Prusije prikazali ruski vojaki, je kralj Friderik Viljem III. dojel, da je prišel čas za menjavo strani. Pruska vojska se je nemudoma pridružila napredujoči ruski vojski in začela skupaj z njo aktivno izganjati Francoze s svojega ozemlja.

Februarja je bil večji del kraljevine osvobojen nasprotnikovih sil. A te so še vedno držale vrsto večjih mest, vključno z Berlinom. Pohod na prusko prestolnico sta izvedli armadi generalov Nikolaja Repnina-Volkonskega in Aleksandra Černiševa. Slednji je bil sorodnik Zaharja Černiševa in je s tem pravzaprav nadaljeval družinsko tradicijo zavzemanja tega nemškega mesta.

20. februarja pred prihodom glavnih sil v Berlin se je skozi nepričakovano prebilo več kozaških čet. "Začelo se je tako, da so okoli poldneva skozi Brandenburška vrata vdrli kozaki, zmedli in delno pobili stražarje pri vratih ter z neverjetno drznostjo posamično ali v manjših skupinah jezdili od enega konca mesta do drugega," se je spominjala ena od prebivalk. A razmerje sil je bilo neenakovredno, zato se je odred moral umakniti.

Ker je Francozom krvavo primanjkovalo konjenice, se z ničemer niso mogli zoperstaviti letečim kozaškim odredom, ki so vpadali v boke in hrbet ter presekali komunikacijske poti. Potem ko so ruske čete prečile reko Odro, je poveljnik berlinske garnizije maršal Laurent de Gouvion-Saint-Cyr sprejel odločitev za umik iz Berlina.

Ruska vojska je v mesto vstopila 4. marca skoraj tik za umikajočim se nasprotnikom in bila toplo sprejeta med lokalnim prebivalstvom. General Pjotr Wittgenstein je poročal, da so se "iz sto tisoč ust razlegali vzkliki ’Naj živi Aleksander, naš rešitelj!’ - vsi obrazi so izžarevali veselje in prijaznost, vsaka dlan je odražala te krasne prizore ..."

Leto 1945

25. aprila je sovjetska vojska sklenila krog okoli Berlina in naslednji dan začela odločilni napad na "sršenje gnezdo". Bojev na mestnih ulicah, ki jih je branilo 200.000 vojakov nemške vojske, SS in državne milice Volkssturma, se je udeležilo okoli 400.000 vojakov Rdeče armade.

Nemci so storili vse, da bi svojo prestolnico pretvorili v neosvojljivo trdnjavo. Vsaka ulica je postala obrambna linija z barikadami, strelnimi jarki, okopi in strojničnimi gnezdi. Za skrivno in hitro premeščanje enot je nasprotnik uporabil berlinski metro, v katerem so se vojaki tudi skrivali pred artilerijskim obstreljevanjem in zračnimi napadi.

Bližje, kot je prodirala sovjetska vojska k središču mesta, srditejši so postajali spopadi. "Ko smo se približevali k osrednjim četrtem, kjer so stale velike zgradbe z granitnimi temelji, so se začeli problemi," se je spominjal mlajši narednik Pavel Vinnik. "Recimo, da je ob ulici na križišču stala zgradba, katere nižja nadstropja so bila pretvorjena v bunker. Nemci so streljali po vsej ulici. Noben tank se ni mogel prebiti skozi!"

30. aprila so se začeli krvavi boji za Reichstag. "Delovanje vojakov v ogromni zgradbi se je razpršilo na posamezne akcije. Razpadle skupinice, ki so se slabo orientirale v labirintih hodnikov in soban, so se počasi začele prebijati na prvo nadstropje. Odločilno vlogo je odigrala pobuda teh skupinic in posameznih vojakov." Tako je v svojih spominih zapisal generalmajor Vasilij Šatilov. Ne glede na to, da je 1. maja nad Reichstagom zaplapolala sovjetska zastava, so se boji nadaljevali še ves dan.

Po smrti Hitlerja 30. aprila je v sovjetski štab prispel poveljnik generalštaba nemške kopenske vojske general Hans Krebs. V odgovor na njegov predlog o podpisu premirja mu je bilo rečeno, da ZSSR sprejema le brezpogojno kapitulacijo Nemčije. Potem ko je novo nemško politično vodstvo ta korak zavrnilo, so se boji znova nadaljevali. 

A odpor zadnjih nemških braniteljev ni trajal dolgo in že 2. maja je berlinska garnizija kapitulirala. Ta uspeh je terjal več kot 75.000 življenj med sovjetskimi vojaki.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke