Kdo je lahko delal za sovjetski KGB?

Zgodovina
NIKOLAJ ŠEVČENKO
Dobiti delo v tej vsemogočni instituciji ni bilo lahko.

Ko je mladi Vladimir Putin – vsaj, kakor pravi njegova uradna biografija – prišel v javno sprejemno pisarno KGB, da bi izvedel, kako postati obveščevalni agent, mu je bilo rečeno, da je za to potrebna pridobljena univerzitetna izobrazba ali pa opravljeno služenje v vojski.

Sovjetski KGB je osebje in agente poleg tega aktivno novačil včasih tudi brez njihove privolitve.

Kdo je delal v KGB?

Čeravno je zaposlitev v KGB prinašala določene ugodnosti, so delovna mesta zapolnjevali ljudje z različnimi zaledji.

Ker je bil KGB kompleksna institucija, ki je vključevala razne direktorate z lastnimi področji odgovornosti, je obstajalo povpraševanje po ljudeh z različnimi talenti in specializacijami.

"Sovjetski KGB je bila velika in kompleksno strukturirana organizacija. Na primer delo prvega šefa obveščevalnega direktorata je bilo že v osnovi drugačno od dela teritorialnih direktoratov (protiobveščevalne službe, direktorati 2-6). Tam je bilo mnogo specializiranih, bojnih in tehničnih enot, vojaška protiobveščevalna, obmejne enote (z lastnimi obveščevalci), direktorat za posebne komunikacije, 7. in 8. divizija, zadolženi za varnost partijskih funkcionarjev," je razložil Andrej Miljohin, nekdanji uslužbenec KGB.

Ko govorimo o tem, kdo vse je lahko delal za KGB, Miljohin pravi, da spregledamo en pomemben vidik: KGB je bila velika organizacija, ki je potrebovala vse sorte ljudi.

Po drugi strani je ta močna organizacija, ki je delovala v tajnosti, sumničavo gledala na neznance in nepoklicane kandidate.

Namesto sprejemanja zainteresiranih kandidatov je KGB vztrajno delal na preučevanju potencialnih kandidatov na delovnih mestih, ki niso imela nobene veze s tajno policijo – na univerzah, v vojski, tovarnah itd.

Oficirji, zadolženi za rekrutacijo, so spremljali in ocenjevali potencialne kandidate na njihovih delovnih mestih. Bodoči KGB-jevci niso niti sumili, da jih nekdo preverja za bodočo zaposlitev v KGB.

Začetnike so po besedah nekdanjega KGB-jevca Miljohina usposabljali zelo učinkovito.
"Nikoli drugje nisem videl tako motiviranega in učinkovitega usposabljanja in organiziranja. Mislim, da je bil KGB krona ideološkega dela in upravljanja Sovjetske zveze, dejanska elita države," pravi.

Rekrutacija v KGB je bila zelo selektivna, a obstajajo primeri, ko je KGB novačil ljudi tudi proti njihovi volji.

Agentje po sili razmer

Za opravljanje svojih zadolžitev so se uslužbenci KGB morali zanašati na široko mrežo informatorjev. Pogosto so bili v delovanje za KGB pregovorjeni tako sovjetski kot tuji državljani.

Glavne tarče KGB oficirjev za novačenje v tujini, še posebej v državah zahodnega bloka, so bili ljudje, ki so se že prebili na določen položaj ali funkcijo v svoji domovini, ali pa so imeli za to potencial v prihodnosti. 

Nekdaj tajni KGB priročnik, ki je sedaj dostopen javno na spletu, pravi, da naj se agentje v prvi vrsti osredotočijo na novačenje v institucijah, ki imajo vpliv na zunanjo politiko posamezne države: "vlada, zunanje ministrstvo, štabi političnih strank, velika mesta itd."

KGB agenti so iskali ljudi, ki so bili razočarani nad svojimi službami, in takšne, ki so simpatizirali s cilji in osnovnimi načeli Sovjetske zveze.

Veliko gojišče za podtalne KGB agente so bile univerze po vsem svetu. Ljudi, ki so jih rekrutirali po univerzah, so uporabili kasneje, ko so se ti povzpeli po karierni lestvici.

Tudi nekateri sovjetski državljani so postali neprostovoljni agenti in informanti KGB.

"O klasični rekrutaciji govorimo, kadar oseba ve, da jo novačijo. Prevzame alias in največkrat podpiše dokument, s katerim pristane na delo za obveščevalno službo. Nato se osebo nauči osnovnih ali naprednih tehnik tajnega delovanja: komunikacije, šifre, kode itd. Ko govorimo o agentih, ki se morajo infiltrirati v tolpe, kartele, teroristične organizacije in tako naprej, takšni agentje potrebujejo zelo resno usposabljanje," pravi Gennadij Gudkov, nekdanji uslužbenec KGB in FSB.

V zgodovini so bili tudi primeri, kjer je KGB rekrutiral predstavnike inteligence – pisatelje, umetnike in športnike, da so obveščali o disidentstvu v svojih skupnostih.

Izključeni iz KGB

KGB je informante in agente novačil praktično brez kriterijev. Za tiste, ki so se prijavili na uradno delovno mesto, pa je veljalo strogo preverjanje. Črne pike v življenjepisu ali posamezne fizične pomanjkljivosti so lahko predstavljale nepremostljivo oviro za zaposlitev v KGB.

Kandidati, ki s svojim zunanjim izgledom niso privabljali pozornosti, so imeli prednost pred tistimi, ki so imeli izstopajoče fizične lastnosti, kot npr. obrazne tike, slabovidnost ali škiljenje, govorne napake, škrbasto zobovje ali velika materina znamenja, da ne omenjamo znakov očitne invalidnosti. Veljalo je namreč, da lahko te lastnosti motijo normalno opravljanje dela posameznega kandidata, ki je pogosto zahtevalo tajnost.

Po besedah nekega nekdanjega KGB oficirja, ki je kasneje postal pisatelj, je bila služba v KGB neuradno nedostopna tudi nekaterim etničnim skupinam. Judom, Krimskim Tatarom, Karačajcem, Kalmikom, Čečenom, Ingušom, Grkom, Nemcem, Korejcem in Fincem so se oficirji za novačenje v glavnem izogibali, saj so te etnije veljale za "nezanesljive".