Ko so na oblast v Rusiji prišli boljševiki, so odkrito razglasili, da bo ena temeljnih nalog nove oblasti spodbujati "odmiranje verskih praks". V mnogih družinah so ljudje sicer še vedno ohranjali vero v boga, a za zaprtimi vrati, zato tudi ni bilo nobenih uradnih zapisov o tem, ali so ti junaki tudi prakticirali islam. A njihovi današnji sodobniki so prepričani, da so po duši bili pravi muslimani.
Znani tatarski pesnik in vojni dopisnik Musa Džalil je svoj čas obiskoval islamsko duhovno šolo (madraso), kar pa mu ni preprečilo, da se kasneje ne bi vpisal v mladinsko komunistično organizacijo Komsomol, med vojno proti nacistični Nemčiji pa je v Rdeči armadi služil kot politkomisar.
Džalil je v ZSSR dolgo časa veljal za izdajalca domovine. Leta 1942 je padel v ujetništvo in kmalu stopil v legijo Idelj-Ural, ki so jo formirali Nemci. Ta vojaška enota je v svoje vrste privabljala vojne ujetnike Rdeče armade, ki so pripadali narodom Povolžja (Tatarom, Baškirom, Mordvincem, Marijcem, Čuvašem in Udmurtom) in se želeli boriti proti boljševizmu.
A Džalil si ni zares želel bojevati za Tretji rajh, ampak je nameraval Idelj-Ural uničiti od znotraj. Postal je eden od najpomembnejših članov podtalne organizacije in znotraj legije med vojaki začel z aktivno propagando. Nemci so Musi naročili, naj obhodi taborišča vojnih ujetnikov ter v njih vrši nacistično agitacijo, on pa je to priložnost izkoristil za to, da je novačil nove člane svojega odporniškega gibanja.
Rezultat naporov Muse Džalila je bil upor dela legije, ki je, potem ko je bil poslan na fronto, pretepel svoje nemške častnike in skoraj v popolnosti prestopil na stran partizanov. Ostalih šest bataljonov Idelj-Urala je imelo tako nizko bojno moralo, da so veljali za neuporabne in skrajno nezanesljive.
Muso Džalila so aretirali avgusta leta 1943 in čez eno leto obesili na vislicah. Njegovo ime je bilo oprano šele po vojni, leta 1956 pa je bil posmrtno deležen naziva junaka Sovjetske zveze.
Hanpaša Nuradilov se je v vojni bojeval vsega skupaj le dobro leto dni, a v tem času se je proslavil po vsej Sovjetski zvezi. Vsega skupaj je namreč pokončal 920 nemških vojakov – mladi Čečenec je postal najbolj učinkovit mitraljezec Rdeče armade.
Nuradilov je bil med boji večkrat ranjen in ostal edini preživeli v svoji enoti, vendar se je zmeraj vojskoval do zadnjega in sovražniku prizadel občutne izgube. Po neki bitki pri ukrajinski vasi Bajrak spomladi 1942 je poveljnik konjeniškega eskadrona, ki mu je Hanpaša zagotavljal ognjeno podporo, naštel več kot tristo nemških vojakov, ki so padli pod njegovim mitraljezom.
Nuradilov, ki je pravkar dopolnil 18 let, je padel v predmestju Stalingrada 12. septembra 1943. Naslednje leto je bil posmrtno odlikovan z nazivom junaka Sovjetske zveze.
Mlajši narednik Domullo Azizov, po rodu iz Tadžiške SSR, je doprinesel k uspehu ene najpomembnejših operacij Rdeče armade med drugo svetovno vojno – prečkanja reke Dneper jeseni 1943.
15. oktobra je pod močnim ognjem nasprotnika Azizov prečkal Dneper v Lojevskem rajonu v Belorusiji kot pripadnik ene od prvih desantnih skupin. Še pred pristankom na bregu je skočil iz čolna do pasu v vodo in se usmeril proti kopnemu ter se zagnal v nemške jarke. Z granato je uničil mitraljezno skupino, sam mitraljez pa obrnil v smer nasprotnika in odbijal njegove protinapade do prihoda okrepitev.
Junak Sovjetske zveze Domullo Azizov je padel med boji za osvoboditev Gomelske regije v Belorusiji samo deset dni po svojem podvigu in bil pokopan v bratskem grobu skupaj s tovariši.
Sovjetski časopisi so ga imenovali "hrabro srce" in "živa legenda". Kumik (turkovsko ljudstvo, ki prebiva na območju Dagestana) Jusup Akajev je bil eden od najbolj spoštovanih pilotov vojnega letalstva Črnomorske flote.
Na svojem "letečem tanku", jurišniku Il-2 je, izvedel 104 bojne polete, uničil osemnajst ladij različnih tipov, tri parnike, enajst tankov in mnogo druge bojne tehnike nasprotnika.
Sovražnikove ladje je Akajev napadal tako, da ni pikiral nadnje z višine, ampak se jim je približeval na izjemno nizki višini. Ko se je dovolj približal neki ladji, je odvrgel bombe in se strmo dvignil v zrak. S tem načinom odmetavanja bomb je ogromno tvegal, a hkrati dosegel izjemno učinkovitost.
Jusup Akajev je postal eden od redkih jurišnih pilotov, ki jim je uspelo zmagati v neenakem zračnem boju proti dvema sovražnikovima lovcema.
Junak Sovjetske zveze Akajev je dočakal zmago v drugi svetovni vojni, a mirnega življenja po njej se ni mogel naužiti. Rane, ki jih je prejel med boji, so mu namreč načele zdravje in leta 1949 je umrl, star vsega 27 let.
Junakinja Sovjetske zveze Kazahinja Alija Moldagulova je z odliko končala Centralno žensko šolo za ostrostrelce in na svoj seznam zapisala več deset sovražnih vojakov. A zaslovela ni zaradi svojih ostrostrelskih podvigov, pač pa zaradi nečesa drugega.
V svojem zadnjem boju v Pskovski regiji januarja 1944 se je Alija znašla v popolnoma netipični vlogi za ostrostrelca. Po smrti poveljnika čete je s krikom "Za Domovino! Naprej!" povedla vojake v napad in se prva zagnala v nemške rove.
Tudi potem, ko jo je ranil šrapnel eksplodirane mine, se je Alija Moldagulova spustila v boj "mož na moža". Naslednja rana, ki jo je prejela, pa je bila za komaj osemnajstletno dekle smrtna.
Preberite še: Je Rusija muslimanska država?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
