Sedem glavnih ruskih filozofov, ki jih morate poznati

Pjotr Čaadajev (1794-1856)

Čaadajevu se je življenje po objavi njegovega Prvega filozofskega pisma leta 1836 pretvorilo v nočno moro. "Po prebiranju tega članka menim, da je vsebina mešanica drznih neumnosti, ki se lahko porodijo le norcu," je izjavil car Nikolaj I. Mislec Aleksander Herzen pa je menil, da je Pismo Čaadajeva "strel, ki je odjeknil skozi temno noč". Kakorkoli že, Čaadajev si je s tem prislužil enoletni hišni pripor in doživljenjsko prepoved objavljanja prispevkov.

Prijatelja Aleksandra Puškina so oblasti zaradi kritiziranja realnosti ruskega življenja – tlačanstva in avtokracije – označile za norega. Imel je neortodoksne poglede na pomen Rusije, njeno prihodnost in kulturno identiteto. Čaadajev je Evropo dojemal kot zgled in trdil, da Rusija zaostaja za drugimi, za kar naj bi bili krivi inercija, brezbrižnost in pomanjkanje ustvarjalnosti. Rusko družbeno življenje je opisal kot "tog in mračen obstoj, ki mu manjka moči in energije".

Nikolaj Černiševski (1828-1889)

Černiševski je zaslovel kot publicist, pisatelj, filozof, znanstvenik, revolucionarni demokrat in kritični teoretik utopičnega socializma. Nadarjeni mislec je pustil opazen pečat na razvoju družbene filozofije, literarne kritike in ruske literature. Postal je ideološki navdih za revolucionarno skupino Zemlja in svoboda, ki se ni strinjala s pogoji, pod katerimi je car Aleksander II. leta 1861 odpravil tlačanstvo.

Zaradi suma, da goji povezave z revolucionarnim podzemljem, je Černjaševski pristal v Petropavlovski trdnjavi, političnem zaporu v Sankt Peterburgu. Oblasti so ga označile za "prvega sovražnika Ruskega imperija", preiskava proti njemu pa je trajala več kot leto dni. Med tem časom pa Černiševski ni izgubljal časa in je napisal svoj najbolj znani utopični roman z naslovom Kaj storiti?

Zaradi izdaje romana je bil obsojen na sedem let prisilnega dela v Sibiriji. Izpuščen je bil leta 1883 in služil kot navdih več generacijam ruskih revolucionarjev, med katerimi je bil tudi Vladimir Lenin. "Največja zasluga Černiševskega ni bila le v tem, da je pokazal, da mora vsaka pravilno misleča in dostojna oseba postati revolucionar, ampak tudi v nečem pomembnejšem: kaj pomeni biti revolucionar, kakšna so pravila igre in kako doseči zastavljene cilje," je o njem nekoč zapisal vodja oktobrske revolucije.

Pjotr Kropotkin (1842-1921)

Na podlagi življenjske zgodbe tega filozofa bi lahko posneli film. Po oktobrski revoluciji se je knez Kropotkin po 40 letih v tujini vrnil v Rusijo, od koder so ga nekoč pregnale oblasti. Zadnja leta svojega življenja je preživel v Dmitrovu, majhnem kraju blizu Moskve. Srečal se je tako z voditeljem prehodne vlade socialdemokratom Aleksandrom Kerenskim kot z revolucionarjem Vladimirjem Leninom. Oba sta do "praočeta ruske revolucije" gojila veliko spoštovanje. Kropotkinovo osrednje delo Osvojitev kruha (v originalu Hljeb i volja)predstavlja osnovo anarhistične politične literature, ki ima med anarhističnimi kolektivi po vsem svetu še dandanes velik vpliv.

Kropotkin si je prizadeval zbližati anarhizem in komunizem. Anarhizem brez komunizma je po njegovem pomenil "arbitrarnost in brezzakonje", medtem ko je komunizem brez anarhizma zanj pomenil "kasarne in prikrajšanje", zato je skušal zgraditi znanstveni anarhokomunizem. A Kropotkin ni postavljal zgolj peščenih gradov ampak je preučeval zgodovinske primere in prakse nehierarhičnega upravljanja v resničnem življenju. Prepričan je bil, da revolucija gre z roko v roki z evolucijo in ustvarjanjem in zagovarjal decentralizirano komunistično družbo brez centralne oblasti, ki bi temeljila na samoupravnih skupnostih.

Kropotkinova dela so utirala neposredno pot do bolj humanega in pravičnega družbenega reda, ki bi ga dosegli brez "tranzicijskih obdobij". Čeprav so njegova dela, ki so nastala pred stotimi leti, aktualna še danes, bodo njegove ideje najbrž ostale le pobožne želje.

Vladimir Solovjov (1853-1900)

Solovjov velja za nekakšen prototip Ivanu Karamazovu, liku iz romana Bratje Karamazovi, ki ga je napisal Fjodor Dostojevski. Solovjov in Dostojevski sta bila namreč dobra prijatelja. Prelomno leto v življenju tega filozofa je bilo 1881, ko je Ruski imperij pretresel atentat na carja Aleksandra II. Solovjov je napad, ki ga je izvedla revolucionarna skupina Narodna volja, obsodil, a hkrati novega prestolonaslednika pozval, naj izkaže usmiljenje in pomilosti atentatorje. K temu je Solovjova nagovorilo njegovo globoko zakoreninjeno prepričanje o nujnosti krščanskega odpuščanja.

Osnova njegove filozofske doktrine je bila ideja bogočlovečnosti (rus. bogočelovječnost), ki jo je opisal leta 1878. Njeno glavno sporočilo je spoznanje o enotnosti človeka in Boga. V svojih naukih je Solovjov uporabil pojem Sofija oz. Modrost, ki bi naj postala duša prenovljene vere. Filozof je menil, da lahko samo prenovljena cerkev in vera napolnita ideološko praznino, ki je nastala ob koncu 19. stoletja, v času vznikanja mnogih radikalnih političnih teorij in gibanj. Dolga duhovna iskanja so Solovjova privedla do prepričanja, da lahko človeštvo preživi samo z vero v Boga. 

Vasilij Rozanov (1856-1919)

Podobno kot so ideje Konstantina Stanislavskega predrugačile gledališče, je misel Rozanova spremenila obraz filozofije in jo pretvoril v specifični žanr. Temeljila je na neprečiščenem in nepredelanem osebnem izkustvu, na trenutnih vtisih. "Minila je ena minuta med ’želim sesti’ in ’sedel sem’. Od kod so se pojavile vse te različne nepovezane misli?" se je čudil Rozanov, ki je sam sebe pogosto opisoval kot "človeka iz podzemlja" Dostojevskega. Dejansko je bil tako predan in zvest Dostojevskemu, da se je poročil z njegovo ljubico Apolinarijo Suslovo, čeprav je bil sedemnajst let mlajši od nje.

Medtem ko je Lev Tolstoj kot prvi skušal v svoja klasična dela vnašati elemente "toka zavesti", je Vasilij Rozanov v inovativni formi napisal filozofsko trilogijo Osamljenost in dva dela Odpadlega listja. V svojih delih je poskušal na papir preliti svoje surove, intimne misli in občutja. Ta literarna forma se je najbolje manifestirala v delu Jamesa Joycea Ulikses.

Mnoga filozofova mnenja o različnih stvareh so protislovna in strastna. Rozanov je na primer po eni strani trdil, da je propadla revolucija leta 1905 "pretresla ladjo in za sabo pustila opustošenje", pod drugi strani pa je verjel, da so ti dogodki Rusijo privedli "bližje k varni prihodnosti".

Nekonvencionalni filozof je bil prepričan, da je stvari treba opisovati z različnih zornih kotov in v različnih oblikah: "O eni stvari mora človek imeti nič manj kot 1.000 različnih pogledov. To so ’koordinate realnosti’ in realnost odseva samo v teh 1.000 zornih kotih."

Nikolaj Berdjajev (1874-1948)

Kot verski in politični filozof ter eden redkih strokovnjakov za rusko mentaliteto je bil Nikolaj Berdjajev kar sedem krat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. "Rusko hrepenenje po smislu življenja je glavna tema naše književnosti in pravi razlog obstoja naše inteligence," je nekoč zapisal. Svetovno prepoznavnost je pridobil s svojim inovativnim delom Novi srednji vek. Refleksija o usodi Rusije in Evrope, ki je luč sveta ugledalo leta 1924 v Parizu.

Njegovo življenje v porevolucionarni Rusiji je bilo sicer težavno. "Boljševizem je racionalistična norost, manija za končno reguliranje življenja, ki temelji na neracionalni oblasti ljudstva." Njegove težave so dosegle vrhunec, ko je bil obtožen zarote, aretiran in zaprt. Pritoževal se je nad tem, da je preveč stvari, ki se mu zajedajo v življenje. "Zaprt sem bil štirikrat, dvakrat v starem in dvakrat v novem režimu, bil za tri leta izgnan na sever, se soočil s sodnim procesom, kjer mi je grozilo doživljenjsko izgnanstvo v Sibiriji, bil izgnan iz domovine in bom tako najbrž v tujini tudi končal svoje življenje." Žal se ni motil. Berdjajev je bil ključen predstavnik krščanskega eksistencializma, filozofske šole, ki je poudarjala globoko raziskovanje človeške biti in stanja sveta skozi prizmo krščanskega pogleda.

V svoji knjigi Ruska ideja (1946) je Berdjajev formuliral osnovno idejo, ki je poganjala njegovo ustvarjalnost v poznih letih njegovega življenja. Filozof je verjel, da je v postsovjetski Rusiji možno ustvariti pravičnejši sistem, ki bi izpolnil po njegovem glavno misijo Rusije – da postane združevalka vzhodne (verske) in zahodne (humanistične) razvojne zgodovinske linije.

Konstantin Ciolkovski (1857-1935)

Ciolkovski je bil eden od ustanoviteljev filozofskega gibanja kozmizma, ki je vplivalo na teološke in naravoslovne vede kot tudi na vizualno umetnost v Rusiji in drugje. Znanstvenik samouk je že od malega obračal pogled k zvezdam in kasneje postal začetnik sodobne kozmonavtike. Leta 1887 je napisal kratko zgodbo Na Luni, v kateri je opisal občutja osebe, ki se znajde na Zemljinem naravnem satelitu. Precejšen del domnev, ki jih je opisal Ciolkovski, se je kasneje izkazal za pravilnega.

Od leta 1903 naprej se je popolnoma posvetil raziskovanju vesolja. V članku z naslovom Raziskovanje svetovnega prostranstva z reaktivnimi napravami je prvič postavil tezo, da bi lahko raketa postala naprava za uspešne vesoljske polete. Razvil je tudi koncept tekočega raketnega goriva in v podrobnosti določil hitrost, ki bi bila potrebna za to, da vesoljsko plovilo vstopi v sončni sistem (t. i. druga vesoljska hitrost). Ciolkovski se je ukvarjal z mnogimi praktičnimi vprašanji vesolja, ki so kasneje tvorila osnovo sovjetske kozmonavtike.

Raketni pionir si je zamislil rešitve za usmerjanje raket, hladilne sisteme, konstrukcijo šob in gorivnih sistemov. Njegova dela so navdahnila očeta praktične kozmonavtike Sergeja Koroljova, ki je zaslužen za razvoj sovjetskega vesoljskega programa.