Knez Golicin (1646-1714) je veljal za ljubimca carice (kneginje) Sofije (1657-1704) in je v obdobju 1682-1689 služil kot ruski regent. Kot potomec starodavne ruske bojarske rodbine iz dinastije Rjurikovičev se je na oblast prebil med vladavino carja Fjodorja (1661-1682), ki je trajala od 1676 do 1682. Golicin je bil vojaški poveljnik in prvi mož Puškarskega prikaza (resorja za proizvodnjo topov) Moskovske kneževine.
Ko je na prestol prišla Sofija, je Golicin postal regent njenima mlajšima bratoma Ivanu in Petru in njegova kariera je poletela v višave. Prejel je naziv "hranitelja velikega grba moskovskega" in postal vodja resorja za zunanje zadeve. V praksi je tako služil kot prvi minister moskovske vlade.
Vasilij Golicin je živel po evropsko, znal je govoriti latinsko, njegova moskovska rezidenca pa se je po svojem razkošju kosala s kremeljskimi palačami. Kljub vsemu temu pa ne obstaja nobenih dokazov, da bi imela Golicin in Sofija spolno razmerje, v javnosti pa je njun odnos ostal strogo formalen. Obstajajo sicer šifrirana pisma iz leta 1689, ki jih je vladarica pošiljala knezu, ko je bil ta na vojaškem pohodu na Krimu. "Luč moja, moj brat Vasenka … Nikoli nisem upala verjeti, da se boš vrnil. Verjela bom šele takrat, ko te bom, moja luč, držala v objemu ..." Kakorkoli že, odnos med njima je bil najbrž zelo tesen.
Leta 1689, potem ko je oblast prevzel Peter I., je bil Vasilij Golicin skupaj z svojo družino izgnan na sever Rusije, kjer je leta 1714 tudi umrl.
Aleksander Menjšikov (1673-1729) naj bi izhajal iz nižjega sloja ruske družbe. Kljub temu, da je postal grof in kasneje knez, ter dejstvu, da je pravzaprav vodil državo med vladavino Katarine I. (1684-1727), žene Petra Velikega, se Menjšikov nikoli ni naučil pisati. Vsa njegova pisma so napisali uradniki.
O njegovem zgodnjem življenju je znanega le malo. Njegov življenjepis se začne leta 1687, ko je imel 14 let in postal strežnik Petra Velikega. Menjšikov je Petra spremljal na vseh njegovih podvigih, mu pomagal postaviti njegovo vojsko igrač in zavzeto sodeloval pri vseh manevrih. Bil je ob Petru med njegovo azovsko kampanjo 1695-1696 in ga spremljal na velikem potovanju po Evropi (1697-1698). Med bitkami v veliki severni vojni proti Švedom, se je Menjšikov izkazal kot pogumen in sposoben poveljnik ter si tako prislužil status kneza in čin generala.
Nadzoroval je velik del Petrove korespondence ter služil kot poveljnik njegovega generalštaba in ožji pomočnik. To mu je omogočilo, da je prejemal čezmerne podkupnine in si ustvaril razpredeno korupcijsko omrežje. Peter je vse to dobro vedel, a zanj je bil Menjšikov nezamenljiv. "Pravica zahteva, da se njegove zločine tehta skupaj z njegovimi zaslugami domovini in vladarju," je o njem dejal car. Ob Petrovi smrti je Aleksander Menjšikov nadzoroval ruski vojni kolegij in bil na položaju guvernerja Sankt Peterburga.
Po smrti vladarja je bil glavni akter za razglasitvijo Petrove žene Katarine za rusko vladarico. Dve leti je tako praktično samostojno upravljal državo iz ozadja, preden je bil leta 1727 po Katarinini smrti odstavljen s položajev in izgnan. Umrl je v Sibiriji v kraju Berjozov leta 1729.
Grigorij Potjomkin je privabil pozornost Katarine II. po naključju med državnim udarom leta 1762, po katerem se je slednja zavihtela na prestol. Potjomkin je bil najprej osebni služabnik na dvoru, a ni postal caričin ljubljenec vse do sredine sedemdesetih let 18. stoletja, ko si je začela Katarina z njim dopisovati.
Potjomkin je dokazal svoje vojaške vrline in pogum v rusko-turški vojni 1768-1774 in ob koncu postal general. Takrat je že veljal za caričinega najbližjega zaupnika, krožile so celo govorice, da naj bi se Katarina in Potjomkin naskrivaj poročila. Politično je bila njegova glavna funkcija in naloga nadzorovati območje Novorusije (danes večinoma del Ukrajine in v manjši meri del Rusije) ter iztrgati Krim iz rok Krimskega kanata.
Celo potem, ko je izpadel kot Katarinin najožji ljubljenec, je s carico ohranjal tesne stike glede upravljanja Novorusije in Krima, ki je leta 1783 postal del Ruskega imperija. Potjomkin je poleg tega nadzoroval izvajanje obsežne vojaške reforme, ki je izboljšala formacije in uvedla lažje uniforme za ruske vojake.
Grigorij Potjomkin je umrl nenadoma zaradi vročine sredi moldavske stepe leta 1791. Katarina je bila ob novici o njegovi smrti pretresena: "Moj učenec, moj prijatelj, lahko bi rekli moj vzornik, knez Potjomkin, je umrl!"
V nasprotju z govoricami, ki so krožile v ruski družbi v zgodnjem 20. stoletju, duhovnik in zdravilec Grigorij Potjomkin (1869-1916) ni bil ljubimec carice Aleksandre Fjodorovne, žene Nikolaja II. Na dvoru se je prvič pojavil leta 1905. Do takrat je postalo očitno, da uradna medicina nima zdravila za hudo bolezen carjevega enoletnega sina in prestolonaslednika carjeviča Alekseja, ki je trpel za hemofilijo – boleznijo, ki preprečuje strjevanje krvi in lahko privede do nenadne smrti. Grigorij Rasputin, ki se je predstavil kot ljudski zdravilec, je obljubil, da lahko carjeviču pomaga.
Leta 1907 je dobil prvo priložnost, da se izkaže. Uspelo mu je ustaviti hemofilično krizo (notranje krvavenje) pri 3-letnem Alekseju, tako da je stal ob njegovi postelji in molil. Veliki knez Kirill Vladimirovič, bratranec Nikolaja II., je bil priča dogodku: "Ko so k postelji mojega bolnega nečaka privedli Rasputina, je ta uspel zaustaviti notranjo krvavitev in rešiti otroka pred grozno smrtjo."
Rasputin ni bil stalen gost carjeve palače. Po pričevanjih vodje varnostne službe Zimskega dvorca naj bi prišel na obisk "enkrat ali dvakrat mesečno", medtem ko se je car z njim sestajal še redkeje, dva ali trikrat na leto. Rasputin je imel tesne stike s carico Aleksandro Fjodorovno, ki je duhovnika nazivala z "naš prijatelj", a nobenih dokazov ni, da bi se z njim zasebno sestajala. Je pa znano, da je Rasputinu uspelo tudi pomiriti caričine histerične napade.
Mistik ni bil vključen v politiko ali sprejemanje odločitev v imenu carja, kakor se je takrat govorilo, saj ni imel dostopa do carjevega ožjega kroga. Po drugi strani pa je znano, da je Rasputin močno zagovarjal mirovništvo in je ostro nasprotoval vključevanju Rusije v prvo svetovno vojno. Napovedal je, da bo vojna pogubila Ruski imperij, kar se je na koncu dejansko tudi zgodilo.
Proticaristična propaganda v zadnjih letih imperija je Rasputina risala kot "zlobnega duhovnika", ki je negativno vplival na carsko družino. Na koncu so ga 17. decembra 1916 ubili knez Feliks Jusupov in njegovi pomagači, med katerimi je bil veliki knez Dmitrij Pavlovič, carjev bratranec.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
