Junija 2021 so mediji poročali, da je ruskim znanstvenikom uspelo odmrzniti kotačnik, ki je nato oživel in se začel razmnoževati – po 24.000 letih v zamrznjenem stanju! Poskus odmrzovanja mikroskopskih, a še zmeraj večceličnih črvov iz vzorca sibirskega permafrosta je bil opravljen že leta 2015, šele nedavno pa so ga opisali v prestižni znanstveni reviji Current Biology. Znanstveniki so medtem preučevali genom teh črvov in preverili, ali lahko preživijo ponovno zamrznitev.
"Za enkrat je to najzanesljivejši dokaz za to, da večcelična živa bitja zmorejo preživeti na deset tisoče let v stanju, kjer se življenjske funkcije praktično popolnoma ustavijo," je izjavil eden od avtorjev raziskave in znanstveni sodelavec Inštituta za fizikalno-kemijske in biološke probleme Ruske akademije znanosti Stanislav Maljavin.
Kotačniki so zelo trpežne živali, ki so se v ekstremnih pogojih sposobne "izsušiti", zato da preživijo. V sušnem obdobju, ko ni vode (ali ko se ta pretvori v led), iz celic izločijo vso vodo in začnejo proizvajati snovi, s pomočjo katerih preidejo v stanje anabioze. A nihče si doslej ni mislil, da so v tem stanju sposobni preživeti tako dolgo časa.
Raziskava je pokazala, da so "od mrtvih vstali" kotačniki dobro prenesli tudi vnovično zamrznitev, v nasprotju z mnogimi sodobnimi vrstami, ki tega ne zmorejo in jim celice razpadejo, potem ko se formirajo kristali ledu. Starodavni kotečniki imajo očitno nekakšen biološki zaščitni mehanizem, ki ga znanstveniki sedaj skušajo najti v njihovem genomu.
A to ni edina večcelična žival, ki je "oživela".
Rekord kotečnikov so podrli okrogli črvi, imenovani nematode. Prve novice o njih so se pojavile leta 2018. Prav z inštituta, kjer so odmrzovali kotečnike, so sporočili, da jim je uspelo odmrzniti starodavne nematode, ki so štele kar 42.000 let!
Same črve so odkrili po naključju; znanstveniki so vzorce zamrznjenih živali dali v petrijevke s hranilnimi snovmi, da bi lahko opazovali sobivanje odmrznjenih enoceličarjev. A skupaj z njimi so oživele tudi večcelične nematode. "Gliste smo zagledali šele takrat, ko so se začeli premikati. Od odmrznitve sta minila približno dva tedna," je povedala višja znanstvena sodelavka Anastasija Šatilovič.
Del glist je zdaj ponovno zmrznjen, nekaj se jih je posušilo, del pa jih živi in se razmnožuje. A enako kot v primeru kotečnikov tudi tukaj ni jasno, kaj natančno jim je omogočilo preživeti tako dolgo časa v ledu. Po do sedaj znanih biokemijskih reakcijah v večceličnih organizmih, to namreč nikakor ne bi smelo biti mogoče.
V jakutskem permafrostu so znanstveniki odkrili tri mumije prazgodovinskega psa. Prvi dve so našli leta 2011 in 2015 ob bregu reke Salah. Gre za trimesečna mladiča iz istega legla, ki sta v ledu ležala 12.500 let. Poginila sta najverjetneje v zemeljskem plazu, a sta trupli odlično ohranjeni. Iz enega je znanstvenikom uspelo izvleči celo nepoškodovane možgane.
Mumijo tretjega mladička so v zbiti zemlji odkrili domačini Abijskega rajona Jakutije leta 2018, 360 kilometrov severno od prve najdbe. Raziskava je potrdila, da je bil mladič ob smrti star manj kot dva meseca, saj je imel še mlečne zobe, v ledu pa je bil ujet 18.000 let. Ohranjen ni bil le kožuh in brki, pač pa celo trepalnice in smrček. Ena stvar je sicer ostala nerazjasnjena – kaj je prazgodovinski pes pravzaprav bil? Volk, pes ali t. i. volčjak?
Vzorce genoma mladička so poslali v Švedski center paleogenetike (GPG), ki poseduje največjo banko pasjih DNK vzorcev v Evropi, a niti tam niso našli ničesar podobnega jakutskemu mladičku. Znanstveniki domnevajo, da gre za eno najstarejših domačih živali.
Naslednja edinstvena najdba je edino ohranjeno telo izumrlega lenskega konja, ki je bilo v ledu ujet 42.000 let. Našli so ga v Batagajski prelomnici, znani tudi kot "vrata v pekel".
Po besedah direktorja Muzeja mamutov Semjona Grigorjeva ta konj predstavlja najbolje ohranjeno najdbo iz obdobja ledene dobe na svetu. Na telesu ni nikakršnih vidnih poškodb.
Ekspertiza je pokazala, da je bilo žrebe v času smrti staro okoli dva tedna. Padlo je v razpoko v zemlji in poginilo v blatu, o čemer pričajo ostanki prsti v notranjih organih. Blato je hitro zamrznilo, zato tudi ni prišlo do razkrajanja notranjih organov. Mehko tkivo je celo po več kot štirideset tisoč letih ostalo rožnate barve, iz srčnih prekatov pa so znanstveniki uspeli izločiti celo tekočo kri – najstarejšo na svetu.
Skupaj s korejskimi kolegi so iz te krvi poskusili izločiti žive celice, ki bi jih bilo nato mogoče uporabiti za dešifriranje genoma in kloniranje izumrle vrste, a za zdaj poskusi še niso bili uspešni.
Nekoč so po današnji Sibiriji hodili ogromni jamski levi vrste panthera leo spalaea, ki so tehtali okoli 260 kilogramov in merili do dva metra v dolžino. Danes imamo na voljo ohranjena štiri trupla levjih mladičev, ki so jih našli leta 2015, 2017 in 2018. Najstarejši levček je v zmrznjeni prsti ležal 47.000 let.
Mimogrede, najdbe so potrdile hipotezo, da je imel jamski lev pegasti kožuh. Pred tem je veljalo, da gre pri tem le za umetniško svobodo prazgodovinskega avtorja, ki je narisal podobe jamskih levov v jami Chauvet v Franciji. Dve levji mumiji iz Jakutije imata dejansko pegasti kožuh.
Na območju Jakutije je bilo najdenih okoli 70 % vseh kosti in drugih mamutovih ostankov na svetu, zato tod tudi najpogosteje najdejo mamute. Prva najdba je bila odkrita že davnega leta 1799. Lenski mamut (znan tudi kot Adamsov mamut) je prvi popolni skelet mamuta, ki je prišel v roke znanstvenikom, čeprav ne naenkrat. Najprej so tamkajšnji Evenki štiri leta čakali, da se je truplo popolnoma odtalilo, nato pa so ga prodali nekemu lokalnemu trgovcu. Ta je o najdbi obvestil zoološkega adjutanta Imperialne akademije znanosti Mihaila Adamsa, ki je vse, kar je od mamuta ostalo, prepeljal v sanktpeterburško Kunstkamero – skelet z velikimi kosi kože, dve nogi in oko.
Najbolj od vseh primerkov pa je ohranjena mumija mlade samice, ki je živela pred približno 28.000 leti. Našli so jo leta 2011 na južni morski obali morja Laptevov in jo poimenovali Juka. V višino je merila 165 centimetrov, dolžina telesa od rilca do repa pa je znašala malo več kot dva metra.
Jedra mišičnih celic so se tako dobro ohranila, da so jih raziskovalci presadili v miši in jih je pet med njimi še zmeraj kazalo "znake biološke aktivnosti" - reakcije, ki običajno potekajo pred delitvijo. Do same delitve celic sicer ni prišlo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
