Za staro rusko demokracijo je bilo značilno, da so potrebe tlačanov in revnega urbanega prebivalstva večinoma zastopali njihovi zemljiški gospodje, bogati meščani in vojaški poveljniki. Splošne volitve kot take so bile prvič uvedene šele v začetku 20. stoletja.
Preden si je oblast v ruskih deželah utrdila dinastija Rjurikovičev, so mnoga večja mesta kot npr. Novgorod, Pskov in Kijev poznala t. i. veče – ljudsko skupščino, sestavljeno iz vseh aktivnih prebivalcev. Veče ni bilo parlament v strogem pomenu besede, saj ni bilo nobenih volitev. Na glavnem trgu v mestu so se zbirali samo najvplivnejši, najbogatejši in najbolj spoštovani prebivalci. Novgorodsko veče je npr. sestavljalo okoli 300 ljudi.
Med 11. in 13. stoletjem v času fevdalne razdrobljenosti ruskih dežel so obstajala veča v raznih krajih in so delovala vzporedno z vladajočimi knezi Rjurikoviči. Priznani sovjetski zgodovinar Mihail Tihomirov pravi, da je obstajala t. i. diarhija knezov in skupščin; medtem ko so knezi vršili sodno in zakonodajno oblast, so skupščine izražale voljo prebivalstva.
Glavno načelo veča je bilo soglasje – vsaka odločitev, ki je bila postavljena pred skupščino s strani kneza ali vplivnega bojarja, je morala biti potrjena soglasno s strani vseh njenih članov. In tako so zasedanja skupščin včasih trajala tudi po več tednov, preden so dobesedno vsi bili zadovoljni z rezultatom. Vplivne skupščine, kakršni sta bili novgorodska ali pskovska, so lahko posameznemu knezu celo odvzele oblast, razdeljevale zemljišča, izbirale škofe ali oznanjale usmrtitve.
Veče je prenehalo obstajati s centralizacijo ruskih dežel pod vodstvom Moskve. S ciljem kolektivnega boja proti Mongolom (Mongolo-Tatarom) so odločitve sprejemali moskovski veliki knezi, ki so tudi vodili ruske čete. Najdlje so se skupščine ohranile v Novgorodu, Pskovu in Vjatki (danes Kirov) in prenehale obstajati, ko je ta mesta zasedla Moskva v 15. in 16. stoletju.
Zemski sobor (Deželna skupščina) je bil poimenovan tako, da bi se ločil od cerkvenih svetov. Zemski soborji niso bili redni organi, običajno so zasedali na pobudo carjev, kadar je bilo treba obravnavati zadeve državnega pomena.
Prvi zemski sobor je sklical car Ivan IV. Grozni leta 1549, da bi potrdil nov zakonik (Sudjebnik) in reforme, ki jih je načrtoval. Prisotni so bili predstavniki vseh družbenih slojev iz vseh dežel Moskovskega carstva.
Zemski sobor so sestavljali Cerkveni svet (zbor duhovnikov, ki ga je vodil metropolit in kasneje patriarh), Bojarska duma (vladno telo države) in predstavniki dežel. Zbori so potekali neredno in so bili namenjeni obravnavi nujnih zadev, kot npr. napoved vojne ali uvedba davkov.
Te skupščine so obstajale od 1549 do osemdesetih let 17. stoletja. Točno število zasedanj ni znano, a zvrstilo naj bi se jih okoli 60, večina v 17. stoletju. Zemski soborji so se končali z nastopom reform Petra Velikega, ki je v Rusiji uvedel absolutistično monarhijo, v kateri za predstavniške organe ni bilo prostora.
Peter Veliki je plemstvo in zemljiške gospode dojemal kot predstavnike ljudske volje v svoji državi. Dobrobit zemljiških gospodov je bila naravno odvisna od dobrobiti tlačanov, ki so obdelovali zemljo, zagotavljali hrano, gradili hiše in služili v vojski kot vojaki. Tako so bili plemiči po logiki zakonodajalca odgovorni za zagotavljanje dobrobiti svojih tlačanov. A v praksi se seveda niso vsi plemiči obnašali odgovorno do svojih podložnikov in jih včasih dojemali kot potrošno blago – večina takšnih plemičev je obubožala in je morala prodati svojo zemljo skupaj s tlačani.
Tlačani sami pa so med sabo ohranili demokratični institut vaške skupnosti (община - obščina), kjer so se kolektivno sprejemale odločitve. Obščina je izbirala nabornike za vojsko, porazdeljevala dajatvena bremena med svojimi člani in občasno tudi prekrila kakšno kriminalno dejanjo ali pa koga finančno podprla. Po odpravi tlačanstva leta 1861 so vaške skupnosti dobile status samoupravnih teles. Do začetka 20. stoletja je v Rusiji obstajalo preko 100.000 takšnih skupnosti.
Revolucija leta 1905 je pomenila serijo vstaj, delavskih stavk in nemirov v več delih Ruskega imperija. Ena od glavnih zahtev ljudi je bila omejitev carjeve oblasti in uvedba predstavniškega organa.
6. avgusta 1905 je bila ustanovljena Državna duma (дума, duma – ’premislek’) kot zakonodajni svet. A to ni ustavilo izgredov – 17. oktobra 1905 je Državna duma dobila zakonodajno moč, kar je pomenilo, da nobeni zakoni niso mogli biti uvedeni brez njene potrditve. Po drugi strani pa zakon obenem ni mogel biti sprejet brez potrditve Državnega sveta in na koncu carja.
Na podlagi novega volilnega zakona z 11. decembra 1906 je moralo biti 49 odstotkov poslancev nove dume izvoljenih s strani kmetstva. Pravica do volitev je bila sicer dana samo ljudem s posestvom (na primer samo kmetje, ki so si lastili hišo, so lahko volili), ženske pa sploh niso imele nobene pravice voliti. Volitve tudi niso bile neposredne – volivci so izvolili elektorske kolegije, ki so nato izbrali poslance.
Prvo zasedanje nove Državne dume se je odvilo 26. aprila 1906. Kmalu so se znotraj nje začele pojavljati zahteve po takojšnji odpravi smrtne kazni, pomilostitvi političnih zapornikov, podeljevanju več zemlje kmetom, podreditvi Sveta ministrov itd. Vlada je vse zahteve dume zavrnila, Nikolaj II. pa jo je 9. julija 1906 razpustil.
Druga duma je obstajala od 20. februarja do 3. junija 1907 in je bila na koncu prav tako ukinjena po carjevem ukazu. Tokrat je bil razlog prevlada levih strank znotraj dume – notranji minister Pjotr Stolipin z njimi zaradi radikalnih zahtev ni našel skupne besede, zato je prepričal carja, da dumo razpusti in spremeni volilno zakonodajo.
Tretjo dumo so sestavljale večinoma desničarske stranke, ki so bile po godu vladi. A ta duma ni predstavljala potreb in zahtev družbe. Od vseh štirih dum, ki so obstajale, je bila tretja edina, ki je dokončala svoj petletni mandat, kot ga je predvidevala volilna zakonodaja.
Četrta duma, ki je svoj mandat nastopila novembra 1912, je delovala do 25. februarja 1917, ko je bila uradno razpuščena s strani carja Nikolaja II. A ta duma ni ubogala carjeve ukaze in je nadaljevala z neformalnimi srečanji. Na koncu je ustanovila Prehodno vlado, ki je igrala ključno vlogo v februarski revoluciji 1917. 6. oktobra 1917 je prehodna vlada nato razpustila Državno dumo.
V obdobju 1918-1936 je v Sovjetski zvezi obstajala parlamentu podobna struktura, imenovana Kongres sovjetov. Sovjeti (советы oz. sveti) so predstavljali osnovo sovjetskega upravnega sistema in državi – Sovjetski zvezi – dali tudi ime. Sovjete so sestavljali izvoljeni predstavniki vaških skupnosti, tovarn in krajev, ki so predstavljali voljo in potrebe prebivalstva.
Tovarniški in vaški sovjeti so pošiljali delegate v krajevne sovjete, ti pa naprej v regionalni sovjet. Krajevni in regionalni sovjeti so volili delegate v provincialni sovjet, ta pa je pošiljal delegate v sovjet posamezne zvezne republike. Sovjeti zveznih republik so najprej (med 1918 in 1936) delegate pošiljali v Kongres sovjetov ZSSR, od leta 1938 naprej pa v Vrhovni sovjet ZSSR, ki je obstajal vse do leta 1989.
Vrhovni sovjet je bil sestavljen iz dveh enakovrednih domov – Sovjeta zveze in Sovjeta narodnosti. Doma sta se sestajala posebej ali skupaj. V obdobju 1989-1991 je Vrhovni sovjet zamenjal Kongres ljudskih poslancev ZSSR.
Na zasedanju Vrhovnega sovjeta so delegati nastopali z govori, glasovali in obravnavali aktualne zadeve. A na Vrhovnem sovjetu so se odločitve večinoma sprejemale soglasno, pravih diskusij ni bilo zares. Dejansko vrhovno oblast je vihtel Politbiro (Politični biro Centralnega komiteja Komunistične partije ZSSR) pod vodstvom generalnega sekretarja, ki je bil tudi dejanski državni voditelj.
Ruski parlament se trenutno imenuje Zvezna skupščina Ruske federacije. Sestavljen je iz dveh domov – Državne dume (spodnji dom) in Sveta federacije (zgornji dom).
V Svetu federacije sedita po dva predstavnika posameznih federalnih subjektov (regij) Rusije federacije – en predstavnik zakonodajne veje (regionalni parlament) in en predstavnik izvršne veje (regionalna vlada). Člani Sveta federacije se imenujejo senatorji. Predsednik poleg tega dodatno imenuje 30 senatorjev. Svet federacije je stalni organ in ga za razliko od Državne dume predsednik države ne more razpustiti. Sestaja se po potrebi, a vsaj dvakrat mesečno.
Prva Državna duma je bila izvoljena 12. decembra 1993, na isti dan, ko je bila na vsesplošnem referendumu potrjena Ustava Ruske federacije. Ta za Državno dumo predvideva 450 poslancev. Volitve v dumo se odvijajo vsakih pet let, za razliko od Sveta federacije pa poslanci dume pripadajo različnim političnim strankam.
Državna duma ima različne funkcije, najpomembnejše med njimi pa so obravnavanje, potrjevanje ali zavračanje novel zakonov, potrjevanje premierja, seznanjanje z letnimi poročili dela vlade, razglasitev amnestij in tudi predlaganje obtožnice zoper predsednika v primeru impeachmenta, za kar je potrebna dvotretjinska večina. Na volitvah lahko sodeluje vsak ruski državljan, ki je starejši od 21 let in ima pravico, da je izvoljen kot poslanec v Državno dumo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
