Kdaj so bile dogovorjene poroke v Rusiji nekaj običajnega?

Čakajoč na ženina. I.Prjanišnikov.

Čakajoč na ženina. I.Prjanišnikov.

Serpuhovski zgodovinski in umetniški muzej
Do začetka 20. stoletja je bilo v Rusiji večina zakonskih zvez sklenjenih po dogovoru. Večina parov se ni mogla poročiti brez dovoljenja in blagoslova staršev.

"Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način," je na začetku svoje mojstrovine "Anna Karenina" zapisal Lev Tolstoj. Te besede in roman odražajo razočaranje ruske družbe nad poročnimi normami v sedemdesetih letih 19. stoletja.

To je bil čas, ko so nekateri začeli dvomiti o konceptu dogovorjenih zakonskih zvez, kjer ljubezen ali celo medsebojna naklonjenost ni bila nujna.

Neenak zakon. Vasilij Pukirev.

Od aristokracije do malomeščanstva in vse do kmetov je bilo običajno, da starši ali skrbniki urejajo poroke svojih otrok. Svahe, vedeževalke in dote so imele osrednjo vlogo v zakonskem procesu, kar je v sodobni Rusiji nekaj nepredstavljivega.

Če se poglobimo v literaturo 18. in 19. stoletja in si ogledamo arhive zgodnjega 20. stoletja, lahko ugotovimo, da so bile dogovorjene poroke v državi nekaj čisto običajnega. Pravzaprav koncept dogovorjenih zakonskih zvez v Rusiji sega vse do pojava pravoslavnega krščanstva v državi (v 9 stoletju n.št.).

Sergej Gribkov. Blagoslov za poroko.

Od takrat, ko je Rusija sprejela krščanstvo, je zakonska zveza prešla pod jurisdikcijo pravoslavne cerkve, ki je ženinu določila zakonsko starost 15 let in nevesti 13 let. Za te zakonske zveze so se dogovarjali starši in sorodniki, nevesta pa je kmalu zatem odšla živeti v ženinovo hišo. Računovodske in davčne evidence, imenovane Reviskije skazki (revizijske zgodbe), ki so bile skrbno vodene od 18. stoletja dalje, kažejo, da so bile neveste v mnogih zakonih pogosto nekaj let starejše od svojih ženinov.

Cerkev je redno uvajala reforme zakonske zakonodaje in do leta 1840 je bila zakonska starost za ženine spremenjena na 18 let, za neveste pa 16. Obstajala je tudi zgornja starostna meja - 80 let, saj so takrat verjeli, da je vdovstvo kazen za posameznikove grehe!

Poročna pravila

Registracija dote, Vasilij Pukirev, 1873.

Cerkev je sicer določala pravila in postopke za sklenitev zakonske zveze več stoletij zapored, vendar jih je lahko po besedah ​​zgodovinarja Gregoryja Freezeja dosledno izvajala šele konec 18. stoletja. "Razlog ni bilo pomanjkanje volje, ampak institucionalna zaostalost, cerkvi je preprosto primanjkovalo instrumentov - nedvoumni zakon, župnijska dokumentacija, birokratska infrastruktura -, ki bi ji omogočili, da svojo formalno avtoriteto prenese v resnično moč," je zapisal Freeze v svojem članku v Časopisu za moderno zgodovino.

Do takrat je pri sklenitvah zakonskih zvez veljala določena mera prilagodljivosti, vendar so se upoštevala določena načela. Na primer, par se ni mogel poročiti brez dovoljenja in blagoslova staršev.

Pavel Fedotov. Svatovstvo majora. 1848.

Ko se je Rusko cesarstvo razširilo in postalo domovina ljudi, ki pripadajo različnim veroizpovedim, so carske oblasti dovolile, da imajo voditelji skupnosti druge veroizpovedi, kot je na primer islam, svoja lastna pravila. Cerkev je bila še posebej pozorna na to, da je moral pripadnik druge religije sprejeti pravoslavno vero, če se je hotel poročiti s pravoslavnim kristjanom.

Poligamija je bila prepovedana, prav tako pa tudi zakonska zveza med bližnjimi sorodniki. Kmetje so se dobro zavedali družinskih odnosov v svoji skupnosti in so vedno pazili, da se svojci ne bi poročali med seboj.

V 1760-ih so uvedli tako imenovano "poročno preiskovalno knjigo". V tej knjigi, ki jo je podpisalo več prič, je bilo potrjeno, da ženin in nevesta nista ožja sorodnika in da se imata pravico poročiti. Lažno pričevanje je bilo kaznivo dejanje.

Prekinjena zaroka. A. Volkov, 1860.

Pari so se lahko nekajkrat srečali, preden so se dokočno odločili, da se poročijo, vendar to niso bili romantični zmenki. Spremljali so jih spremljevalci, običajno bližnji sorodniki. Mladim iz bogatejših družin je bilo nekoliko lažje. Med aristokracijo je bil koncept "slepega zakona" izredno redek.

Drug pomemben del dogovorjene poroke je bila dota in za njo je morala poskrbeti nevestina družina. Seveda je moral človek imeti primerno bogastvo ali dostojna življenjska sredstva, da se je lahko poročil. Konec 19. stoletja je bila meščanska skrinja z doto, ki so jo podarili na poročni dan, pogosto sestavljena iz denarja, nakita, oblačil, posteljnine, ikon, preprog in samovarja. Premožnejše družine so mladoporočencem podarjale stvari, kot je šivalni stroj. Pri kmetih so bile dote precej bolj skromne, a vseeno bistvene.

Medtem ko so poroke potekale skozi vse leto, Cerkev ni dovolila porok med božičnimi prazniki ali v postnem času. Jesen je bila najprimernejša za poroke, saj je žetev omogočala obilne poročne jedi.

Kdo so bile svahe?

Nikolaj Nevrev. Ogled neveste, 1888.

Pesem "Matchmaker, Matchmaker" iz glasbenega filma "Goslač na strehi" že vrsto desetletij buri zahodno ljudsko domišljijo. Zgodba, postavljena v rusko carstvo, prikazuje delo svahe, pomembnega poklica v Rusiji iz 19. stoletja. Uporabljali so jih tako revni kmetje kot tudi bogatejši meščani.

Svahe so bile ponavadi ženske in najpogosteje podjetne vdove, ki so se sicer težko preživljale. Opraviti so morale celostno delo. Pri iskanju potencialnega ženina ali neveste so morale zagotoviti, da par nista bližnja sorodnika, nato pa so morale preučiti družinsko zgodovino, premoženje in družbeni položaj ter celo kulturne prakse in vsakodnevno življenje, preden so končno lahko predlagale potencialnega kanditata. Le malo ljudi je razumelo človeško psihologijo tako kot so razumele svahe carske Rusije.

Ruska literatura in dramska dela so upodobila pomembnost svahe. V drami Aleksandra Ostrovskega "Naši ljudje - uredimo sami" iz leta 1849 satirizira trgovski razred in institucijo zakonske zveze. Eden osrednjih likov v štiridelni predstavi, ki so jo pohvalili Lev Tolstoj, Nikolaj Gogolj in Ivan Gončarov, je svaha Ustinja Naumovna. Splošno velja, da je ta lik temeljil na nekomu, ki ga slavni dramatik osebno poznal .

Izbirčna nevesta, Pavel Fedotov.

Tako kot Ustinja so bile vse svahe za bogate v carski Rusiji precej iznajdljive in ​​so za svoje storitve zahtevale dober denar. Ko je šlo za urejanje zakonskih zvez za bogate ljudi, so svahe pogosto podkupile služabnike, da so dobile več podrobnosti o potencialni nevesti in ženinu ter o njihovem družinskem ozadju in zgodovini.

Medtem ko so se družine v Aziji obračale na astrologe, da bi preverili ujemanje v horoskopih, so se Rusi posvetovali z vedeževalkami, da bi preverili, ali bo zakon uspel. Svahe so bili v stiku z vedeževalkami, nekatere od njih pa so tudi podkupile samo, da bi sklenili zakon.

Spremembe v začetku 20. stoletja

G. Mjasojedov. Čestitke mladim v hiši posestnika leta 1861.

V skladu s časom so prebivalci ruskih mest v začetku 20. stoletja začeli objavljati oglase v časopisih, da bi našli neveste in ženine. Obstajal je celo časopis z imenom Svaha. Večina oglasov je bila od mladih moških, ki so iskali svojo sanjsko družico, vendar so tudi mlade ženske preizkusile to možnost. Novi univerzitetno izobraženi prebivalci Moskve in Sankt Peterburga, ki so prihajali iz kmečkih družin, so iskali svoje neveste iz podobnega ali boljšega okolja. Objavili so oglas ali poslali pismo s fotografijo v časopis.

Leta 2020 je bila v Moskvi razstava družinskih vrednot, na kateri so bili prikazani oglasi iz časopisov z začetka 20. stoletja.

Izbira dote, Vladimir Makovski, 1898.

Oglasi iz časopisov so imeli enaka preprosta sporočila, ki jih je mogoče videti v sodobnih oglasnikih za zmenke, čeprav so bili Rusi izpred sto let na splošno precej bolj direktni pri naštevanju svojih želja. Oglejmo si na primer ta dva:

"Inteligentna, lepa mlada dama, stara 23 let, poštena, glasbena se želi seznaniti z bogatim gospodom za poroko."

"Vsekakor se bom poročil, če bom našel skromno, lepo, marljivo blondinko z lepo postavo, staro od 27 do 34 let.."

Dogovorjene zakonske zveze so bile že v upadu, ko je nastala Sovjetska zveza. Obsežne družbene spremembe in hitra urbanizacija so končale nekoč običajno prakso.

Koncept dogovorjene zakonske zveze sedaj ponovno vstopa v Rusijo zaradi interneta in aplikacij za zmenke (tako rekoč sodobnih svah), čeprav v različici 21. stoletja starši in Cerkev ne igrajo več nobene vloge.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke