Koliko denarja so imeli ruski carji?

Ko se je Nikolaj II. udeleževal cerkvenih obredov, je pogosto pustil prispevek za cerkev, tako kot ostali obiskovalci, v obliki kovanca. Car je za prispevke namenjal kovance v višini 5 rubljev z lastnim portretom. 5 rubljev je bil za tisti čas zelo radodaren prispevek, saj je predstavljal mesečno plačo sobarice ali polovico plače tovarniškega delavca. Presenetljivo, a vladar s svojim denarjem ni mogel upravljati samostojno.

Kakor piše ruski zgodovinar Igor Zimin v knjigi Carjev denar: Prihodki in odhodki Romanovih, je moral Nikolaj II., če je želel dobiti 5 rubljev (ali poljubno drugo vsoto denarja), najprej pisati v caričino pisarno – z družinskim denarjem je namreč upravljala Aleksandra Fjodorovna. "Pošlji mi 3.000 rubljev in 5 rubljev v kovancu." "Pošlji mi še dva kovanca za 5 rubljev." Ali car nemara ni imel neomejenega dostopa do državnih sredstev? V bistvu res ne.

Aleksandra Fjodorovna s hčerkama

javno lastništvo

Za carje ni dela

Pred vladavino Pavla I. (1754-1801) so ruski carji lahko dejansko uporabljali državno zakladnico po lastni presoji, saj jim tega nihče ni mogel zares preprečiti. Morda je tudi to bil razlog za 200-milijonski dolg, ki ga je po svoji smrti državi zapustila Katarina II. (približno trikratnik letnega proračuna ruskega imperija).

Pavel I. (Katarinin sin in prestolonaslednik) in njegova žena, carica Marija Fjodorovna, sta imela 10 otrok. Pavel je predvidel velik naraščaj in to, da bodo vsi potrebovali takšno ali drugačno finančno podporo Romanovih. Člani vladarske družine seveda niso mogli delati ali opravljati lastnega posla, saj jim njihov plemiški status tega ni dovoljeval. Zato je bil potreben prispevek iz državnega proračuna, s katerim so člani družine lahko preživljali, poleg tega pa jim je bilo treba ohranjati dostojen finančni status, zato da je dinastija med evropsko aristokracijo ohranjala ugled.

Pavel I. se je obenem zavedal, da če družini ne bo omejil porabe državnih rezerv, bo ta na koncu tako narasla, da bo izpraznila državno blagajno. Leta 1797 je zato izdal dekret, s katerim je določil letno žepnino za člane družine.

Družina Pavla I.

Gerhard von Kügelgen

Letni prispevek

Pavel je z dekretom postavil zapleten hierarhični sistem prispevkov za člane vladarske družine, ki je upošteval, v kakšnem položaju je bil posamzni člana do prestola. Prispevek za carja ni bil definiran. Carica je dobila letni prejemek v višini 600.000 rubljev, kar je bila ogromna vsota denarja. Letna plača državnega ministra takrat je znašala 4.000-5.000 rubljev, vrednost caričine krone, izdelane leta 1801 za carico Jelizaveto Aleksejevno (1770-1826) pa je bila ocenjena na več kot 50.000 rubljev.

Poslopje Ministrstva za finance Ruskega imperija

javno lastništvo

Vsak carjev otrok je dobil letno 100.000 rubljev, dokler ni postal polnoleten, kar je bilo takrat pri 20 letih. Po 20. letu starosti se je letni prejemek znižal na 50.000 rubljev letno. Dedič je prejel 300.000 rubljev, njegova soproga 150.000 rubljev, vsak njun otrok (torej carjev vnuk) pa 50.000 rubljev do 20. leta starosti, nakar je prejemal 150.000 rubljev. Izjema so bile carjeve vnukinje, ki so bile deležne prejemka samo do poroke, nato pa ne več.

Pavlov dekret je vseboval še številne druge pogoje, ki so upoštevali predvideno finančno prihodnost carjevih potomcev za pet generacij vnaprej. Do osemdesetih let 19. stoletja je vladarska družina štela že 23 članov, ki so vsi dobivali prejemke. Družina pa je še naprej rasla, zato je bilo breme na državno blagajno vse večje. Leta 1885 je Aleksander III. zmanjšal prejemke vladarske družine za trikrat, na primer caričin letni prejemek je bil znižan na 200.000 rubljev, medtem ko je bila "plača" njunega dediča s 300.000 znižana na 100.000 rubljev. Carjevi otroci (z izjemo prestolonaslednika) so bili po novem upravičeni "samo" do 33.000 rubljev letno. To so bile za tiste čase še zmeraj visoke vsote, če upoštevamo, da je komplet  uniforme vojaškega častnika stal 70 rubljev, z 200 rublji pa ste si lahko kupili klavir.

Car Aleksander III. z družino

javno lastništvo

Kaj si je lahko kupil član družine Romanov?

Ruski carji in člani vladarske družine niso mogli kar tako po nakupih – to bi namreč zahtevalo posebne varnostne ukrepe. Carja je vsakdo takoj prepoznal in odhod po nakupih bi se v vsakem primeru pretvoril v srečanje z ljudmi.

Tako so carji, veliki knezi in njihove družine raje nakupovale na potovanjih po Evropi, kjer so lahko uživali več zasebnosti. Sestra Nikolaja II. velika kneginja Olga Aleksandrovna je o svojem potovanju v Kopenhagen napisala naslednje: "Nikoli ne bom pozabila navdušenja, ki sem ga čutila, kot sem se lahko prvič v svojem življenju prosto sprehajala po ulicah in si ogledovala vitrine prodajaln ob zavedanju, da si lahko grem preprosto kupiti vse, kar si želim!"

Kraljica Viktorija s sinom Edvardom VII., ruskim carjem Nikolajem II. in njegovo soprogo Aleksandro s hčerko Olgo

Getty Images

Leta 1909 je Nikolaj II. na svojem potovanju v tujini počel isto. Anna Virubova, caričina dvorna dama, je nekoč zapisala, da je car "vzel vse, kar je hotel, in ni spraševal za ceno, saj ni imel razvitega koncepta denarja, kajti država mu je plačala za vse."

Za tuje lastnike trgovin, ki so jih obiskali ruski carji in člani njihovih družin, je bilo dejansko precej naporno dobiti denar od nakupov. Najprej je bilo treba račun poslati v caričino pisarno, ki je upravljala s celotnim premoženjem in nakupi vladarske družine. Nato jih je pisarna morala še enkrat potrditi skupaj z osebo, ki je nakup izvedla, nakar je rusko finančno ministrstvo ta denar poslalo veleposlaništvu države, kjer je bil nakup storjen, in šele nato je prodajalec dobil svoj denar. V 19. stoletju je to lahko trajalo več mesecev.

Kaj pa so ruski vladarji kupovali? Igor Zimin našteje nekaj teh nakupov. Nikolaj I. (1796-1855) je darila za svojo družino izbiral sam – za ženo je kupoval klobuke (ki jih sicer ni izbiral sam, ampak ob pomoči izkušene dvorne dame, ki je poznala caričin okus), zapestnice in celo svilene nogavice.

Cerkev Marije Magdalene v Darmstadtu

Eva Kröcher

Večina carjevega "lastnega" denarja in denarja njegovih sorodnikov pa je navadno šla za dobrodelne namene. Na primer leta 1898 je Nikolaj II. namenil 500.000 rubljev, da bi pomagal družinam, ki so trpele za lakoto v tistem letu, med leti 1896 in 1900 je več kot 500.000 rubljev denarja namenil podpori gradnje ruske kapelice v Darmstadtu, rojstnem kraju svoje žene Aleksandre Fjodorovne.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.