Najlepša ženska v ruski emigraciji (FOTOZGODBA)

"V tistih časih je bila razglasitev najlepše ženske pred vsemi prava sramota! Pravzaprav to ni bilo nobeno tekmovanje, kot ga prirejajo danes," se je spominjala Marina Šaljapina.

Leta 1931 je hči ruskega opernega pevca Fjodorja Šaljapina prejela naziv "Miss Rusije" med ruskimi emigrantkami v Parizu. Imela je izjemen vtis na ljudi s svojim magnetizmom, vendar so se je vsi spominjali predvsem kot osebe z izjemno usodo. Med drugim je postala pomorski častnik.

Marina Šaljapina je bila hči Šaljapina in Marije Petzold, njegove ljubice, ki je kasneje postala njegova uradna žena. Kmalu po revoluciji so morali emigrirati iz države, kar je močno spremenilo življenje družine: Šaljapinovo premoženje in prihranki so bili zaplenjeni in le posredovanje pisatelja Maksima Gorkega je Šaljapinu za nekaj časa omogočilo, da si je nekoliko izboljšal svoje življenje, postal umetniški direktorja Marijinskega gledališča (prej Imperatorskega gledališča) in celo dobil naziv prvega narodnega umetnika Sovjetske zveze. Vendar je družina še naprej stradala, Marini pa so odkrili hudo obliko tuberkuloze.

Leta 1921 so dekle s pomočjo prijateljev odpeljali na zdravljenje na Finsko, sam Šaljapin pa je dobil dovoljenje za turnejo v tujini. V Parizu je že pred časom kupil nepremičnino in kmalu je tja preselil Petzold, njene otroke, pa tudi skoraj vse otroke iz prvega zakona. Tudi Marina se je preselila v Pariz in njeno zdravje je okrevalo.

Do takrat se je v emigraciji znašlo že kar lepo število ruskih aristokratov, med njimi je bila tudi primabalerina Matilda Kšesinska, ki se je zaradi govoric o zvezi z Nikolajem II. prijel škandalozen sloves. Devetletno Marino so poslali v njen baletni studio.

"Res sem si želela biti balerina in plesati na odru Bolšoj teatra. V Parizu sem študirala v studiu Kšesinske, ki je bil najboljši baletni studio v Evropi. <...> Moj oče je s Kšesinsko ravnal z velikim spoštovanjem. On je, kot nihče drug, razumel, da pot velikega umetnika ni vedno posuta z cvetnimi listi vrtnic," je dejala Marina v intervjuju za Kommersant.

Leta 1927 so velikemu umetniku Šaljapinu prepovedali vrniti se v domovino. Razlog je tičal v odpovedi dobrodelne pomoči otrokom izseljencev - posledično so mu odvzeli naziv narodnega umetnika, spet vse zaplenili in blokirali račune. Sovjetska vlada se tudi ni hotela sprijazniti z dejstvom, da je Šaljapin živel s svojo ljubico Petzold, medtem ko je imel uradno ženo v Rusiji. Vsa družina je končno spoznala, da je njeno mesto zdaj v Evropi.

Marina Šaljapina sploh ni imela namena postati prva lepotica in vključiti v ta izbor, ampak se je vse skupaj odvilo kot neka dogodivščina, pod vplivom drugih uglednih ruskih emigrantov. "En večer sem plesala pri Matildi Feliksovni Kšesinski. V dvorani so sedeli Bunin (Nobelov nagrajenec za književnost Ivan Bunin), Korovin (impresionist Konstantin Korovin) in zdi se mi, da Kuprin (pisatelj Aleksander Kuprin). Utrnila se jim je ideja, da med emigrantskimi dekleti izberejo Miss Rusije. Zagledali so se vame ter se nenadoma soglasno odločili: to je naša Miss Rusije!"

Po dolgem prigovarjanju se je Marina končno strinjala. Takrat na tovrstnih tekmovanjih ni bilo modnih revij v kopalkah, šlo je v prvi vrsti za tekmovanje lepih manir, talentov in plemenitega rodu. Vse je moralo "potekati v ozračju brezhibne morale, moralne lastnosti kandidatov pa so morale odigrati primarno vlogo".

Po zmagi je dobila morje oboževalcev - navsezadnje je bila pravzaprav priznana kot najlepše dekle v emigraciji. Med njimi je bil celo siamski princ Chula Chakrabonse, za katerega je 10 let menila, da je njen skrivni zaročenec.

Marina ni postala balerina - zaradi poškodbe noge. Namesto tega se je začela zanimati za avtomobilske dirke. In leta 1938, ko se je vračala iz Rima v Pariz, na poti k očetu, je od carinika na letališču izvedela, da je Fjodor Šaljapin umrl zaradi levkemije.

Po očetovi smrti je odšla v New York na študij na Akademijo za notranje oblikovanje, nato pa se je preselila na Dunaj, kjer je postala gledališki režiser za baletne predstave. Ampak ne za dolgo. Na Dunaju so jo prijatelji povabili v Italijo, da bi delala na filmu o baletu. Marina se je odpravila - in tam spoznala bodočega moža Luigija Freddija, ki je imel 17 let več kot ona.

Luigi Freddi je bil vodja generalnega direktorata za kinematografijo (organizacija, ki je nadzorovala filmsko industrijo), čez nekaj časa pa je postal italijanski minister za kulturo. Organiziral je prvi beneški filmski festival in leta 1937 ustanovil in vodil največji evropski filmski studio Cinecittà. Marina, ki je imela zdaj dvojni priimek Šaljapina-Freddi, je igrala v treh filmih svojega moža: "Stari časi", "Samo zate", "Lucija in nikogaršnji otroci".

Na filmsko kariero pa je bilo treba pozabiti, ko so Luigija po padcu fašističnega režima obtožili sodelovanja z Mussolinijem, ga aretirali in mu odvzeli vse premoženje. Kmalu so ga izpustili, vendar ni mogel več najti službe, Marina pa je morala prevzeti vlogo podpornice družine. Tekoče je govorila pet jezikov, bila je briljantno izobražena in dobro poznala umetnostno zgodovino. Pridružila se je luksuzni čezatlantski liniji Italian Line na poti iz Genove v New York in zabavala potnike prvega razreda. Za ta položaj je prejela naziv italijanskega pomorskega častnika.

Skupaj z Luigijem je po njenih besedah ​​živela 40 zelo srečnih let. Umrl je leta 1977, Marina ga je preživela za 32 let in umrla leta 2009 v starosti 98 let. Pokopana je bila na rimskem pokopališču Laurentino v družinski grobnici Freddi. Preživela je vse svoje brate in sestre in se vse do starosti ni odrekla alkoholu, cigaretam, vožnji dragih avtomobilov in boemskemu življenju.