Koliko ruskih pisateljev je dobilo Nobelovo nagrado za književnost?

Aleksander Solženicin (naknadno, po izgonu iz ZSSR) sprejema Nobelovo nagrado

AFP
Čeprav so bili nekateri nagrajenci morda kdaj izbrani zaradi političnih motivov, vam mi še vedno priporočamo branje teh ruskih avtorjev, ki so dobili Nobelovo nagrado za književnost.

1. Ivan Bunin (1933)

Ivan Bunin

Bunin je bil prvi Rus, ki je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Premagal je glavnega tekmeca Maksima Gorkega, »proletarskega pisatelja« in Stalinovega ljubljenca.

V časih carizma je družina Nobel vrsto let živela v Rusiji, do leta 1916 pa je imela pod svojim nadzorom tretjino vse ruske surove nafte. Toda boljševiška revolucija je Alfredovega nečaka Emanuela Nobela prisilila, da zapusti Rusijo, družina pa je tam izgubila ves svoj poslovni imperij.

Pozneje v 20. letih 20. stoletja, ko je živel v Parizu, je imel Emanuel tesne stike s protisovjetsko usmerjenimi ruskimi izseljenci, tudi z Ivanom Buninom. Uradno ni moral vplivati na odločitve odbora, a je bilo jasno, s kom on simpatizira.

Bunin je prejel nagrado »zaradi stroge umetniškosti, s katero je nadaljeval tradicijo klasične ruske proze«. Švedska akademija je tudi takole pojasnila svojo odločitev glede nagrajenca: »Da se odkupimo za svoje slabo sožalje ob smrti Čehova in Tolstoja.«

Vseeno so sovjetski mediji trdili, da je bila izbira nagrajenca politično motivirana, ker je bila Nobelova nagrada podeljena »sovražniku revolucije«. V Sovjetski zvezi so nagrado zato več desetletij obsojali.

Njegova najbolj brana dela so Gospod iz San Francisca (1915), Mitjina ljubezen (1924), Prekleti dnevi (1925-26), Življenje Arsenjeva (1927-1933) in Temni drevoredi (1938-1946).

2. Boris Pasternak (1958)

Boris Pasternak

Boris Pasternak je dobil Nobelovo nagrado »za pomembne dosežke tako v sodobni lirični poeziji kot na področju velike ruske epske tradicije«. Tik pred podelitvijo nagrado je bil svetu predstavljen njegov roman Doktor Živago, ki je bil po prepovedi v Sovjetski zvezi objavljen v Italiji.

Sovjetski državni mediji in birokrati so sprožili ostro kampanjo proti Pasternaku. Označili so ga za izdajalca domovine, ker je bil objavljen v tujini in prejel Nobelovo nagrado, ki je nekako veljala za izdajalsko in protisovjetsko.

Pasternak je moral izpustiti podelitev, v Sovjetski zvezi pa je postal persona non-grata. Znana je izjava enega od komunističnih pisateljev: »Nisem bral Pasternaka, ampak ga obsojam.« Te besede so postale simbol idiotizma sovjetske državne cenzure.

Več o Pasternaku izveste tukaj.

3. Mihail Šolohov (1965)

Mihail Šolohov

Mihail Šolohov je avtor epskega romana Tihi Don, ki govori o ruskih kozakih med revolucijo in državljansko vojno in ga mnogi označujejo za »Vojno in mir 20. stoletja«. Vendar so mnogi delo kritizirali, poleg tega obstaja celo zarotniška teorija, da Šolohov sploh ni resnični avtor dela, ker druga njegova dela ne izkazujejo enako mero pisateljske finese in talenta.

Ne glede na vse ga je odbor nagradil z Nobelovo nagrado »zaradi umetniške sile in integritete, s katero je v epskem delu o Donu dal izraz zgodovinskemu obdobju iz življenja ruskih ljudi«.

Sovjetska država tokrat ni prav nič nasprotovala nagradi, leta 1958 so oblasti celo poskušale promovirati Šolohova kot pisatelja. Sovjetski veleposlanik na Švedskem je dobil navodila, da mora dati jasno vedeti, da bi Sovjetska zveza celo cenila, če bi nagrado dobil Šolohov.

4. Aleksander Solženicin (1970)

Aleksander Solženicin

Aleksander Solženicin je bil med prvimi sovjetskimi pisatelji, ki so odkrito spregovorili o Gulagu. En dan Ivana Denisoviča, ki opisuje običajen dan interniranca v taborišču, je bil objavljen leta 1962 in postal senzacija v Sovjetski zvezi.

Solženicin je v gulagu preživel osem let, po osvoboditvi pa je začel izvajati disidentske aktivnosti in si prizadeval za človekove pravica. Do podelitve Nobelove nagrade se njegova dela v ZSSR niso več objavljala.

Nagrado je dobil »zaradi etične sile, s katero je sledil neprecenljivi tradiciji ruske književnosti«. Zaradi tega priznanja so bile sovjetske oblasti še bolj jezne nanj in na njegove »protisovjetske« aktivnosti. Štiri leta pozneje so ga izgnali iz države, in šele takrat je lahko prejel priznanje in denarno nagrado.

Tukaj in tukaj lahko preberete več o Aleksandru Solženicinu in njegovih delih.

5. Josif Brodski (1987)

Josif Brodski

Josif Brodski je že od mladih let sanjal o Nobelovi nagradi. Želel je biti mednarodno priznan pevec, v Sankt Peterburgu in Sovjetski zvezi pa se je počutil klavstrofobično. Zaradi stroge cenzure se njegove pesnitve niso objavljale in so se širile samo v samizdatu.

Iskal je priložnost, da bi pobegnil iz države, načrtoval je celo lažno poroko z Američanko. Še preden bi uresničil svoj načrt, mu je KGB sam rekel, naj zapusti državo. Tako je odšel v ZDA. Tam je poskušal pisati v angleščini, a ni bil preveč uspešen. V Ameriki je zaslovel predvsem kot slovanski profesor in esejist.

Leta 1987 so se mu uresničile sanje, saj je kot pesnik prejel Nobelovo nagrado zaradi »vsestranskega avtorstva, prežetega z iskrenostjo misli in pesniško intenzivnostjo«.

Priporočamo še:

Za vsako težavo knjiga raste: preberite 10 ruskih literarnih mojstrovin!

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke