Samizdat: Kako so ljudje v Sovjetski zvezi zaobšli državno cenzuro

Ruski samizdat: fotografski negativi neuradne literature

Nkrita (CC BY-SA 4.0)
Prebivalci Sovjetske zveze so se vedno hvalili, da berejo največ od vseh narodov sveta. Zavoljo branja so mnogi celo tvegali lastno svobodo, saj so pogosto brali, objavljali in širili tudi številna prepovedana dela. Kako so to počeli?

Kaj imata skupnega Doktor Živago Borisa Pasternaka in Otočje Gulag Aleksandra Solženicina? Danes obe spadata med najpomembnejše knjige 20. stoletja z večmilijonsko naklado, ki jih obravnavajo študenti na vseh celinah sveta. Ampak sovjetski bralci prvič teh del niso videli v knjigarnah ali knjižnicah, ampak z ročno pretipkanih listov, ki so si jih ljudje na skrivaj predajali med seboj. To je bil samizdat (dobesedno »samostojno izdano«), zaradi katerega so bili romani, poeme, pesmi in druga dela Pasternaka, Solženicina in mnogih drugih prepovedanih avtorjev množično brana in priljubljena tudi v Sovjetski zvezi.

Ministrstvo za resnico

Sovjetska zveza je vedno imela resno cenzuro in tudi redka obdobja bolj sproščene cenzure, na primer med drugo svetovno vojno, niso spremenila splošne situacije. Toda med Stalinovo vladavino skoraj nikomur ni prišlo na pamet, da bi nezakonito širil knjige in revije, medtem ko so si ljudje med odjugo Nikite Hruščova in po nastanku disidentskega gibanja pogosteje želeli bolj resnicoljubnih razlag aktualnega dogajanja in se bolj zanimali za necenzurirano literaturo.

V Sovjetski zvezi je Glavlit – Generalni direktorat za varovanje državnih skrivnosti v tisku – skrbel za cenzuro in izvajal predhodno cenzuro vseh domačih knjig in publikacij, prav tako je nadzoroval uvoz literature iz tujine. Če so cenzorji direktorata menili, da neka vsebina ogroža sovjetski red ali deluje kot protisovjetska propaganda, ta vsebina ni bila objavljena.

Tipkopisi

Samizdat se je razvijal in bil skrajno priljubljen zaradi zanimanja za prepovedane knjige, ki so prišle do sovjetskih ljudi prek samih avtorjev ali iz tujine.

Pretipkan izvod ''Pasjega srca'' Mihaila Bulgakova

»Moj oči in njegovi prijatelji so širili samizdat, do katerega so najbrž prišli potem, ko je prišel iz tujine. Tako smo brali Bukovskega, Soloneviča, Vojnovičevega Ivana Čonkina … Oči je skupaj spravljal knjige. Pogosto se spomnim na vonj po lepilu, ki smo ga kuhali na našem štedilniku. Spel je fotokopirane ali natiskane strani, nanesel nanje lepilo in jih dal za nekaj časa v platnice, ki jih je prav tako izdelal sam. Tako je bila izdelana knjiga v samizdatu

Roman Vladimirja Vojnoviča Življenje in nenavadne dogodivščine vojaka Ivana Čonkina je bil uradno izdan šele leta 1988, ampak so ga bralci poznali že dosti prej.

»Enkrat je oči vzel strani od Ivana Čonkina, da bo naredil knjigo v samizdatu, jih dal v svojo športno torbo in šel v službo. To je bilo zvečer. Do očija je pristopil policist in od njega zahteval identifikacijski dokument. Oči se je vedno oblekel preprosto, ni se bril, na sebi je imel pulover in hlače, dokumentov pa nikoli ni nosil s seboj. Zato so ga odpeljali na postajo. Policist je preiskal njegovo torbo in ga ni izpustil. Očeta je bilo vsekakor zelo strah in je že začel razmišljati, koliko let zapora bo dobil za širjenje prepovedane literature. Žalostno je sedel in gledal, kako se je dežurni zatopil v Čonkina. Roman je bral vso noč in prenehal ob zori. Takrat je zazehal, previdno položil strani nazaj v torbo, se rokoval z očetom, mu zaželel uspeha in mu svetoval, naj bo v prihodnje bolj previden.«

Razstava »200 udarcev na minuto, Pisalni stroj in zavest 20. stoletja« in kustosinja Ana Narinska. Spletna stran razstave: http://200.polymus.ru/

Samizdat se je navadno širil v rokopisih ali tipkopisih, pri izdelavi se je navadno uporabljal kopirni papir. Oseba je ročno s kulijem »kopirala« besedilo na časopisnem papirju v treh jasnih izvodih, s pisalnim strojem pa je lahko naredila tudi do pet izvodov. V 70-ih so se pojavili tiskani izvodi iz tiskalnikov in xerox fotokopije. Glasbene posnetke so sprva izrezljali z iglo doma narejenega fonografa na starih rentgenskih slikah (gl. »glasba na rebrih«), pozneje pa so jih zabeležili na magnetofone in jih ponovno posneli, dokler se ni skozi hrup slišalo glasbe.

Protisovjetska agitacija in propaganda

Paradoksalno je dejstvo, da se je celo govor Nikite Hruščova na 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze, s katerim je sovjetski voditelj obsodil Stalinov kult osebnosti in začel obdobje odjuge, v polni obliki množično širil samo v samizdatu, ker ga sovjetski časniki niso objavili v celoti.

Disidenti, ki so želeli opozarjati na politična vprašanja, so izdajali revije v samizdatu. Med njimi je najslavnejša Kronika aktualnih dogodkov, ki je izhajala 15 let v intervalih, ker so več kot polovico glavnih urednikov prej ali slej obsodili in izgnali v odmaknjene dele države.

Med sovjetskimi bralci se je poleg samizdata širil tudi tamizdat (»izdano tam«): to so bila necenzurirana dela, ki so bila izdana v tujini, potem pa pretihotapljena v Sovjetsko zvezo, kjer so se na črno širila med bralci.

Sojenje Juliju Danielu (levo) in Andreju Sinjavskemu (desno)

Med najbolj zloglasnimi sodnimi procesi proti tamizdatu je bilo sojenje pisateljema Andreju Sinjavskemu in Juliju Danielu, katerih zgodbe in novele so bile objavljene v tujini. Obsojena sta bila po 70. členu Kazenskega zakonika za kaznivo dejanje protisovjetske agitacije in propagande.

Prav po tem členu so pogosto aretirali in obsojali ljudi, ki so širili samizdat in tamizdat, čeprav so obdolženci v glavnem vztrajali, da so nedolžni. Po tem členu KZ so v letih 1956-1987 obsodili več kot 8.000 ljudi. Številni so bili obsojeni tudi po členu 190/1 za »namerno širjenje lažnih izmišljotin, ki spodkopavajo sovjetski državni in družbeni ustroj«.

Kultura, ne samo politika

Sovjetski bralci so po zaslugi samizdata ne samo dobili dostop do prepovedanih roman in novel ali izvedeli več o resnih političnih vprašanjih, pač pa so lahko prvič prebrali dela pesnikov srebrnega veka, saj so mnoga njihova dela v Sovjetski zvezi bila prepovedana ali jih pač založbe v državni založbi preprosto niso izdajale.

Izvodi samizdata

»Cvetajevo smo ponovno izdajali z ročnim delom, skupaj smo spenjali strani in jih predajali drugim v branje,« se spominja Mihail Serjogin.

Poleg tiskane besede so se ročno širile tudi glasbene note, pojasnjuje Serjogin: »Notne črte smo naredili s pisalnim strojem, notne znake in opombe pa smo narisali na roko. Potem smo strani kopirali in jih zašili skupaj.«. Na takšen način so se širile pesmi kantavtorjev Bulata Okudžave, Jurija Vizborja in drugih.

V 70-ih in 80-ih samizdat ni bil zgolj domena disidentov, saj se je širil tudi med študenti ter ljubitelji leposlovja in glasbe nasploh. Bulgakov, Tolkien, Ahmatova, Visocki so samo nekatera imena na širokem seznamu avtorjev, ki so prišli do širše javnosti zaradi samizdata.

Priporočamo še: 10 stvari, ki jih razumejo samo tisti, ki so živeli v Sovjetski zvezi

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke