V številnih sovjetskih stanovanjih so starejši družinski člani priporočali mlajšim: »Pij čaj iz gob, dober je za tvoje zdravje.« V kuhinji ali na okenski polici je pogosto stal kozarec z vsebino, ki je spominjala na nekakšno jeguljo v rjavi tekočini. Kombuča (»čajna goba«) je simbiotična kolonija bakterije in kvasa, ki plava v posladkanem črnem čaju in je vir hranljivih snovi. Čez nekaj časa kolonija spremeni čaj v »čaj iz gob«, sladko-kislo pijačo z mehurčki, ki spominja na pijačo kvas in ima nekaj malega alkohola.
V Sovjetski zvezi so mnogi verjeli, da kombuča lahko pomaga otrokom proti vsem boleznim, od AIDS-a in raka do sivih las – čeprav to nikoli ni bilo dokazano. V bolnišnicah so bile dolge čakalne vrste in težko je bilo priti do zdravil, zato so se sovjetski ljudje pogosto zanašali na kvazi-medicinske recepte, ena od najbolj priljubljenih domačih pogruntavščin pa je bil ravno »čaj iz gob« - bil je tudi odličen način za kratkočasenje. Še nedavno je ruski orožar Viktor Bout kultiviral »čaj iz gob« v ameriškem zaporu, a so mu potem kombučo zaplenili, češ da vsebuje alkohol.
Preproge in tepihi so namenjeni prekrivanju tal, mar ne? Premislite še enkrat. V sovjetskih stanovanjih so viseli na steni, do njih pa so bili zelo skrbi in spoštljivi. V resnici smo lahko videli preproge na stenah že pri bogatih Rusih od 17. stoletja naprej, ko so veljali za znak finančnega blagostanja. Za sovjetske ljudi pa so bile preproge na stenah koristne zaradi toplotne in zvočne izolacije v stanovanjih nizke kvalitete, v katerih je živela večina prebivalstva.
Sifon, napravo za ustvarjanje gazirane vode, so ustvarili leta 1829 v Franciji in je bila v Evropi zelo priljubljena pred drugo svetovno vojno. Vojna je uničila večino proizvodnih obratov sifonov v Evropi, nato pa so se začele prodajati steklenice z gaziranimi pijačami, ki so hitro postale zelo priljubljene. Razen v Sovjetski zvezi, kjer je bila ustekleničena voda zelo draga. Ceneje je bilo kupiti sifon in si sam gazirati vodo z malimi cilindri, ki so vsebovali ogljikov dioksid.
Sifon je imel še eno možnost uporabe: gaziranje vodke. Med prohibicijo alkohola v času Gorbačova so ljudje obupano iskali načine, kako povečati moč alkoholnih pijač, ki so bile drage in težko dostopne. Gazirana vodka je imela hiter učinek na telo, saj mehurčke telo hitreje absorbira v krvni pretok, kar je ravno to, česar so si želeli delavci, ki so radi veliko popili.
Ko je zunaj oster mraz, ni boljše stvari od toplih volnenih rokavic. Če si v Sovjetski Rusiji slučajno izgubil rokavice, nakup novih ni bil mačji kašelj, zlasti v manjših mestih in vaseh. Seveda bi jih lahko spletla vsaka babuška, a je volne pogosto primanjkovalo. Zato so matere vzele gumijaste trakove in jih prišile na rokavice na obeh koncih. Trakce se je lahko potegnilo skozi rokave in šiv v jakni do ovratnika. Tako so rokavice štrlele z rokavov tudi takrat, ko ste jih sneli z rok. Ta »inovacija« je bila znana vsakemu sovjetskemu otroku, ki se je pozimi rad igral na prostem.
Ne, ne gre za zapore. Gre za čakanje v kolonah, ki so vzele veliko časa v življenju sovjetskega državljana. Ko je vladalo pomanjkanje potrošniških izdelkov, kot so pohištvo, bela tehnika, sveže meso ali sadje, se je vsekakor splačalo čakati v koloni za nakup takšne redke dobrine. Včasih je bilo več kolon za različne izdelke, zlati v večjih veleblagovnicah. Ljudje so se v teh čakalnih vrstah morali »registrirati«. Vsaka vrsta je imela neuraden oštevilčen seznam ljudi, ki so imeli s pisalom napisano številko na dlaneh. Z nekaj sreče ste se lahko registrirali v dveh ali treh kolonah naenkrat in tako naenkrat v istem večeru »zadeli« par novih čevljev, sveže pomaranče in steklenico dobrega vina. No, pa umazano roko od vsega črnila.
Vrečka s preprosto vrvico zavzame malo prostora v kovčku ali ročni torbici, zato je bila izredno priročna, če ste slučajno opazili, da se prodaja kakšen redek izdelek. V ZSSR so takšni torbici rekli avoska, ki izhaja iz ruske besede avos, ki bi jo lahko prevedli kot »morda pa«. Vedite, da v veleblagovnicah niste mogli kupiti plastične ali platnene vrečke, saj niso bile naprodaj. Ko si imel avosko, so na poti domov vsi lahko videli, kaj si kupil. »Tovariš, kje si našel te … pomaranče, čevlje, zamrznjene ribe, konzervirano sadje in tako naprej?« je vprašal kakšen mimoidoči. Kot vesten državljan ste sporočili lokacijo – šlo je za obliko vzajemne podpore.
Recikliranje je v ZSSR organizirala vlada. Šole so imele obvezna tekmovanja v zbiranju odpadnega papirja. Odraslim je država ponudila kupone za nakup velikih literarnih del v zameno za odpadni papir. Če ste denimo zbrali in oddali 20 kg papirja, ste lahko dobili zbrana dela Alexandra Dumasa.
Recikliranje stekla je bilo v sovjetskih časih velik posel. Na ulicah ste redko našli razbito steklo, saj se ga je splačalo nositi v centre za recikliranje. Z odpadno steklenico za mleko ste lahko zaslužili 0,15 rublja, kar je več, kot je stalo samo mleko. Morali ste samo umiti steklenico in odstraniti etikete. Steklenic niso razbili, pač pa so jih ponovno uporabili, pogosto so jih sprejemali v istih trgovinah, kjer so prodajali pijače. Zbiranje steklenic je bilo tako vir prihodka za mnoge sovjetske državljane.
»Kaj je dolgo, rjavo in diši po klobasi? – Primestni vlak,« se je glasila sovjetska šala. Ampak zakaj? Pred velikimi prazniki, kot so novo leto ali majski prazniki, je bila slavju primerna hrana precej redka, še posebej klobase, ki so morale biti nujno prisotne. Samo v velikih mestih je človek prišel do svežih mesnin in klobas. Bližali so se prazniki in zjutraj so primestne vlake napolnile množice ljudi, ki so se odpravljale v mesta stat v dolge kolone za praznično hrano. Zaradi povečanega števila potnikov so vlakom dodali dodatne kupeje, za takšne vlake pa so tudi razširili perone na nekaterih postajah. Tako so nastali »klobasasti vlaki« in »klobasasti peroni«.
Ne, ne, to nima zveze z »rdečo četrtjo«. Če ste imeli ure in ure v kopalnici prižgano rdečo luč, ste bili zagotovo amaterski fotograf. Fotografija je bila eden od najbolj priljubljenih konjičkov med sovjetsko mladino, a je bilo razvijanje filmov v profesionalnem studiu predrago. S preprostimi orodji in rdečo lučjo so amaterski fotografi ustvarili vizualno zgodovino svojih družin in jo skrbno shranili v staromodnih fotografskih albumih.
Tile albumi so postali poseben del sovjetskega življenja. Ko ste se znašli v kakšni nerodni situaciji, npr. da so prišli prvič na obisk starši vašega fanta ali dekleta, so prišli na mizo albumi in čas je kar letel.
Večina tujih založb je bila v Sovjetski zvezi prepovedana, češ da so »imperialistične«. Sovjetska vlada ni želela, da bi državljani poslušali »svobodnjaški« rokenrol, jazz in druge domislice z Zahoda. Nove plošče Beatlov ali skupine T-Rex so bile na voljo na črnem trgu, a za gromozansko ceno. Zaradi velikega povpraševanja so sovjetski črni trgovci prišli do odlične zamisli: plošče so »tiskali« na stare rentgenske slike iz bolnišnic. Navadno je šlo za slike prsnega koša, zato je nastal pojem »glasba na rebrih«. Rentgenske slike so razrezali v obliko 7-inčevskih plošč, nanje pa so posneli glasbo s stroji, ki so jih očitno naredili iz starih fonografov. Posnetki so bili slabe kvalitete in »ploščo« je bilo mogoče zavrteti največ desetkrat. Stala je rubelj ali dva, nova tuja plošča pa je lahko stala tudi 80 rubljev, kar je bila cela mesečna plača. »Rebra« so prodajali na črnem trgu in ste jih lahko zlahka skrili v rokav.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
