Kdo so bili sovjetski disidenti?

Kdaj so se prvič pojavili in s čim se niso strinjali?

Ko je bil na oblasti Stalin, si skoraj nihče ni upal odkrito izraziti nestrinjanje s sovjetskimi oblastmi. Po Stalinovi smrti je Hruščov napadel Stalinov kult osebnosti na 20. kongresu komunistične partije in izpustil zapornike. Družba je poskusila vzpostaviti dialog z oblastmi, pojavljale so se knjige in filmi, ki se pod Stalinom nikoli ne bi mogli. Zrasla je cela generacija, ki je verjela, da je mogoče zamejiti moč sovjetske države in omogočiti več svoboščin.

Izstopala sta pisatelja Andrej Sinjavski in Jurij Daniel, ki sta pretihotapila svoje knjige na Zahod in jih tam objavila pod psevdonimom. Leta 1965 so ju aretirali in jima sodili zaradi »protisovjetske agitacije in propagande«. Na nezadovoljstvo oblasti so pisatelja začeli braniti ugledni kulturniki, več ljudi je organiziralo demonstracije za odprtost, dokumente o sojenju pa so ljudje zbrali skupaj in širili naskrivaj v samizdatu.

Ob približno istem času je Sovjetska zveza podpisala Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, o čemer so poročali tudi sovjetski časopisi. Sovjetski državljani so presenečeni izvedeli, da je komisija OZN za človekove pravice obravnavala njihove pravice in so imeli možnost pritožbe, če so jim bile pravice kršene. Ljudje, ki so verjeli, da je potrebno opozoriti na kršitve pravic državljanov, četudi nekaterim niso bile kršene njim osebno, so začeli zbirati dokaze.

Podobno se je dogajalo po drugih socialističnih državah, vrhunec teh procesov pa se je zgodil z liberalnimi reformami na Češkoslovaškem. Sovjetska vlada se je ustrašila, da bo izgubila nadzor nad socialističnim svetom, zato je leta 1968 v Prago poslala tanke. Zgodil se je protest na Rdečem trgu: osem ljudi je prišlo s transparenti, kot so »za vašo in našo svobodo«, »sram naj bo okupatorje« in drugi. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da so jih takoj aretirali, jim sodili in jih poslali v delovna taborišča ali psihiatrični kliniki (ker samo norci lahko nasprotujejo ZSSR, kot je nekoč rekel Hruščov).

Praga, 1968, Čehoslovaki nosijo državno zastavo ob gorečem tanku

CIA

Kako so disidenti ustvarili celo disidentsko gibanje?

Disidenti so se osredotočili na dve vrste dejavnosti: pisanje skupnih pisem sovjetskim oblastem in širjenje informacij o kršenju človekovih pravic.

Sprva so si rekli »varuhi pravic« ali »demokratično gibanje«, pozneje pa se je razširil pojem »disidenti«. Tuji novinarji so imeli sprva težave, kako razložiti fenomen tega gibanja, ki ni bilo niti desničarsko niti levičarsko niti opozicijsko. Potem so vzeli koncept iz 16. in 17. stoletja in jih poimenovali disidenti (sedanji deležnik latinskega dissidere, »ne strinjati se«, dobesedno »sedeti narazen«), enako kot so si v preteklosti rekli angleški protestanti, ki so se ločili od anglikanske cerkve.

O kakšni združeni opoziciji ne moremo govoriti in vsak disident posebej je sam odločal o svojem doprinosu k poslanstvu disidentskega gibanja. Disidenti niso imeli vodje, so pa bili nekateri posamezniki vredni posebnega spoštovanja. Če je pismo napisal fizik Andrej Saharov ali je nekaj izjavil pisatelj Aleksander Solženicin, je sporočilo takoj dobilo večjo težo.

Akademik Andrej Saharov

Jurij Zaritovski/Sputnik

Kaj so želeli doseči disidenti?

Disidenti niso hoteli prevzeti oblasti v Sovjetski zvezi in niso imeli programa za reforme v državi. Zahtevali so, da se v državi spoštuje osnovne človekove pravice, in prizadevali so si, da bi čim več ljudi doma in v tujini vedelo za kršitve človekovih pravic in za dejstvo, da so sovjetske oblasti lagale, ko so govorile, da so pravice spoštovane in so vsi srečni. Za svoj cilj so se posluževali samizdata (podtalno nezakonito izdajanje prepovedanih knjig) in različnih metod za tihotapljenje informacij na Zahod, kot so bile tiskovne konference v navadnih stanovanjih, predajanje sporočil prek tujih državljanov in tako dalje.

Zakaj so disidenti tako želeli ugajati Zahodu?

Aktivisti za človekove pravice sprva niso želeli »prati perila v javnosti« in so o svojih pomislekih pisali sovjetskemu vodstvu, v izrednih okoliščinah tudi voditeljem komunističnih partij vzhodnoevropskih držav. A so januarja 1968 pridržali štiri aktiviste samizdata, ki so objavljali gradiva o že omenjenem kontroverznem procesu proti Sinjavskemu in Danielu leta 1965.

Dva druga disidenta sta potem napisala Apel svetovni javnosti. Apel leta 1986 je prenašal BBC v angleščini in ruščini in sledila je nova kampanja proti političnim represijam, ki je bila bistveno večja od tiste iz leta 1965. To je bil prvi primer, ko so disidenti dali uradno izjavo proti kršitvam pravic s strani oblasti.

Potem so si prizadevali, da bi informirali Zahod o vseh kršitvah, te informacije pa so se prelivale v mešanico gospodarskih pritiskov in sankcij. Leta 1974 je bil na primer sprejet amandma Jackson-Vanik v ameriškem zakonu v trgovini, ki je predvideval omejitve v trgovini ZDA z državami, ki so ovirale prosto izseljevanje ljudi iz države. Sovjetska zveza je tako imela težave z nakupom računalnikom in je morala reagirati prek svojih vodilnih podjetij.

Leonid Brežnjev (levo) podpisuje helsinško sklepno listino o varnosti in sodelovanju v Evropi na največjem vrhu v evropski zgodovini v Helsinkih avgusta 1975

AFP

Leta 1975 je ZSSR podpisala helsinško listino, ki ljudem zagotavlja svobodo gibanja, stikov in informacij, pravico do dela, izobrazbe in zdravstvenih storitev ter pravico do samoodločbe narodov. Dokument so objavili sovjetski časniki in postal je temeljna podlaga borcev za človekove pravice.

Naslednje leto so aktivisti ustanavljali helsinške skupine (najprej v Moskvi, potem tudi v Ukrajini, Litvi, Gruziji in Armeniji), ki so imele nalogo spremljanja kršitev teh pravic in svoboščin.

Koliko je bilo vseh disidentov v Sovjetski zvezi?

Nemogoče je določiti točno številko, odvisna je od perspektive, koga lahko štejemo za disidenta. Če štejemo ljudi, ki so tako ali drugače pritegnili pozornost KGB-ja in so bili privedeni na »preventivna zaslišanja«, bi lahko govorili celo o 500.000 disidentih v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih.

Če med disidente štejemo ljudi, ki so podpisovali razna pisma in apele (npr. apele za pravico do izselitve iz države, za pravico do odprte cerkve ali za zaščito političnih zapornikov), lahko govorimo o več deset tisočih disidentih. Če za disidente štejemo zgolj borce za človekove pravice, odvetnike in ljudi, ki so oblikovali apele, lahko govorimo o nekaj sto disidentih.

Moramo vedeti, da mnogi ljudje niso podpisali ničesar, vendar so tiho doma hranili arhiv »nevarnih« dokumentov ali pretipkane prepovedane tekste.

Je bilo nevarno biti disident?

Oblasti uradno niso priznavale disidentov, saj v »idilični« sovjetski državi disidenti ne bi mogli obstajati, izjavljale so, da lahko samo norci in kriminalci sodelujejo v protidržavnih aktivnostih pod krinko branjenja človekovih pravic. Za disidentske aktivnosti in agitacijo se je človek lahko znašel v zaporniškem taborišču.

Zgradba Komiteja državne varnosti (KGB) na Lubjanki v Moskvi, 1989

Vladimir Vjatkin/Sputnik

Poleg zaporne kazni so obstajale tudi druge oblike kazni za disidente. Lahko so izgubili službo ali mesto v izobraževalni ustanovi, lahko so bili celo poslani na prisilno zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Taka kazen je doletela na tisoče ljudi.

So se oblasti bale disidentov?

Ker disidenti niso imeli cilja, da strmoglavijo oblast, oni niso bili neposredna grožnja. So pa stalno bili trn v peti državnega vodstva.

Prvič, zaradi njih se je težko upravičevati svoje delovanje pred simpatizerskimi komunističnimi partijami z Zahoda, velika podjetja pa niso mogla nemoteno kupovati visokotehnološke opreme in so se soočala s sankcijami.

Drugič, disidenti so »zmedli« poslušne državljane s širjenjem škodljivih informacij, ki so metale slabo luč na ugled oblasti, hkrati pa niso imeli trdne organizacije z jasno strukturo. Oblasti so se spraševale, koga točno naj zaprejo, da disidentstva ne bo več.

Eden od prvih dovoljenih shodov v Moskvi, 28. maj 1989

Dmitrij Sokolov, Aleksander Šogin/TASS

Po drugi strani je KGB potreboval notranjega sovražnika, ki bi ga bilo mogoče povezati z zunanjim (Ameriko), da bi poustvarjal nenehen občutek ogroženosti. S tem je obveščevalna služba lahko imela večji vpliv na politične odločitve ter si priborila več denarja pri sovjetski komunistični partiji.

Članek so prvotno pripravili Aleksej Makarov, Julija Bogatko in Oleg Koroni na spletnem portalu Akademije Arzamas. Tole je skrajšana različica članka.

Preberite še:Zakaj moramo obiskati Muzej zgodovine sistema GULAG?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.