Zakaj moramo obiskati Muzej zgodovine sistema GULAG?

Press photo
S sodobnimi tehnologijami in interaktivnimi pristopi lahko sedaj bolje razumemo tragedije in bolečine milijonov prebivalcev Sovjetske zveze.

Stari otroci »sovražnikov ljudstva« se spominjajo strašnih dogodkov iz svojega življenja, ko so ponoči ljudje v uniformah prišli po njihove starše, ki jih potem nikoli več niso videli. Mlada deklica gleda tale videoposnetek z intervjuji v eni od dvoran Muzeja zgodovine GULAG-a. Gleda in joče. Skupina učencev višjih razredov ganjeno posluša kustosa, na obrazih je čutiti nekakšno ogorčenje – zdi se, da si težko predstavljajo, da bi se njihovi vrstniki v 30-ih lahko že znašli za bodečo žico. Skupina tujcev sedi v muzejski kavarni in osmišlja videno, v bistvu težko to sploh opiše z besedami.

Ko sam občutiš, kako je biti interniranec

Muzej zgodovine GULAG-a je bil prej v majhni zgradbi, a se je pred kratkim preselil v novo lastno zgradbo in s seboj pripeljal še ogromen arhiv. Oblikovalci so se potrudili, da izgled zgradbe spominja na taborišče: zastrašujoča jeklena vrata, opečnati zidovi, zamolkla svetloba in veliko črnine. Tako obiskovalec že od prve minute občuti vzdušje najtemnejše plati sovjetske oblasti, strašna leta terorja in represij.

Obiskovalca pozdravi prva dvorana, kjer so na ogled razstavljena vrata. Veliko jih je, od vrat celic iz taboriščnih barak in preiskovalnih zaporov v Magadanu do vrat stalinistične hiše v Moskvi, od koder so za vedno odpeljali ljudi. Vse to je nekakšna metafora prehoda v drug, strašen svet.

V sobi za usmrtitve s streljanjem so po tleh raztreseni tulci, na opečnati steni pa zvoke orožja spremljajo portreti ubitih ljudi. Iz arhivskih kadrov vidimo delo internirancev v gozdovih, ki so sekali drevesa. Poleg so osebni predmeti, med drugim tisti iz bratskih grobišč.

Ko se pozorno poglobiš v vse to, težko prideš k sebi.

Represivni sistem od revolucije do Stalinove smrti

Cilj ekspozicije je osvetliti ne samo zgodovino taborišč, ampak tudi celoten represivni sistem. Da bi pokazali, kako so se streljanja brez sojenja in preiskave vključevala v pravni red Sovjetske zveze, je muzej v razstavo vključil tudi dokumente, odloke NKVD-ja in citate revolucionarnih voditeljev.

Sovjetska oblast je bila mnenja, da je za izgradnjo novega sveta potrebno iztrebiti ljudi, ki naj bi to tako ali drugače ovirali. Postopoma se je seznam kategorij ljudi, ki spadajo pod ta opis, širil. »Represija za dosego gospodarskih ciljev je nujno orodje socialistične diktature,« je govoril Lev Trocki, eden od glavnih ideologov revolucije.

V Sovjetski zvezi so prve politične zapornike posedli kar v obstoječe zapore in v samostane, iz katerih so izgnali menihe. Posebna ekspozicija je posvečena taborišču za posebne namene na Soloveških otokih, prvemu taborišču te vrste. V 30-ih, v letih Velikega terorja, so se taborišča razrasla po vsej državi, delo internirancev pa je bilo eden od stebrov sovjetskega gospodarstva.

Prvič o gulagu skozi multimedijo

V muzeju lahko poslušate zvočne posnetke o spominih tistih ljudi, ki so preživeli taborišče, tudi avtorja Kolimskih zgodb Varlama Šalamova, Aleksandra Solženicina (on ima zase ločeno dvorano), hčerke Leva Tolstoja – Aleksandre, in mnogih drugih.

Interaktivni zemljevid GULAG-a nam prikaže časovni razvoj, lokacije, število internirancev in vrste taborišč (popravljalna delovna, posebna, preverjalno-filtracijska) po vsej državi – tega lahko vidite tudi tukaj na internetu, brez da bi šli v muzej.

Lahko si nadenete čelado za virtualno resničnost (VR) in vstopite v virtualno ekskurzijo z direktorjem muzeja Romanom Romanovim, ki vas bo popeljal po ostankih taborišča Butugičag na Daljnem vzhodu, kjer so interniranci brez kakršnekoli zaščite pred sevanjem pridobivali radioaktivni uran. Muzej namerava v prihodnje ponuditi še več posnetkov in virtualnih potovanj.

Vsa besedila in zvočne razlage so prevedeni tudi v angleščino, videoposnetki pa imajo angleške podnapise. Muzej ima še svoj dokumentarni center, kjer je mogoče dobiti informacije o konkretnih žrtvah represij.

Na koncu je na vrsti še dvorana žalovanja, kjer glas iz zvočnikov bere imena nedolžnih ljudi, ki so bili obsojeni in ubiti. Neki mlad par, ki se drži za roke, se tukaj ustavi in prisluhne temu seznamu, ki se zdi neskončen. Za konec pa se izpišejo še srca parajoče številke na črnem zidu: več kot 20 milijonov zaprtih, 2 milijona mrtvih v taboriščih, 700 tisoč ustreljenih ljudi v času Velikega terorja.

Priporočamo še:

Kolima v senci časa: Po poteh sovjetskih gulagov, mest duhov in Varlama Šalamova

Rusi s spominskim centrom v Mariboru proti zgodovinskim manipulacijam

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke