Zakaj je Stalin odlikoval romunskega kralja (ki je bil Hitlerjev zaveznik)?

Mihai I. (1944)

Mihai I. (1944)

Ullstein bild/Getty Images
Mihai I. se je uspel ohraniti na prestolu, tako da je postal prijatelj Sovjetske zveze. V Moskvi so Romunijo v šali nazivali "socialistična monarhija", Mihai sam pa je bil znan kot "komsomolski kralj".

Težko bi rekli, da je imel Mihai srečo z vladanjem. Romunski prestol je zasedel dvakrat in v obeh primerih je moral igrati vlogo lutke vplivnejših političnih sil. A prav njemu gre največja zasluga, da je Romunija uspešno in pravočasno proti koncu druge svetovne vojne prestopila na drugo stran, s čimer je pred smrtjo obvarovala na deset tisoče svojih državljanov in vojakov Rdeče armade.

Kralj brez oblasti

Medtem ko so bile vodilne evropske sile nemudoma po koncu prve svetovne vojne opustošene, je za kraljevino Romunijo nastopilo obdobje rasti in razcveta. Romuni so izkoristili šibkost svojih sosedov in jim iztrgali ogromno ozemlja, kjer je živelo etnično romunsko prebivalstvo ali njemu sorodni Moldavci. Ta ozemlja so dojemali kot svoje starodavne dežele.

Leta 1927 je prestol Velike Romunije, kakor je bila država takrat znana, po smrti Ferdinanda I. nasledil njegov vnuk Mihael (Mihai). Fant ni imel niti šest let.

Mihai I.

Sprva je bil prestol namenjen njegovemu očetu knezu Karlu (Carolu), a ta se je bil v luči prešušniškega škandala primoran odreči pravici do prestola in leta 1925 zapustiti državo.

Za kratek čas je Mihai I. vladal pod skrbništvom regentov, leta 1930 pa se je izgnani kralj na povabilo nezadovoljne opozicije vrnil, odstavil svojega sina ter zavladal kot Karel II. Mihai je bil kljub temu še naprej prestolonaslednik.

Karel II. in Mihai I. (1939)

Deset let kasneje je država padla v globoko politično krizo. Njeni sosedje so si opomogli in začeli prizadevanja, da si povrnejo izgubljena ozemlja. Romunija je bila prisiljena odstopiti Besarabijo in Severno Bukovino Sovjetski zvezi in Severno Transilvanijo Madžarski.

Po izgubi ozemelj je državo zajel val javnega nezadovoljstva in priljubljenost Karla II. je strmo padla. 6. septembra 1940 je premier general (od 21. avgusta 1941 maršal) Ion Antonescu s podporo nacionalistične stranke Železna straža prisilil kralja k odstopu, a si hkrati ni drznil odpraviti monarhije, ki je v državi še zmeraj uživala velik ugled.

Mihai I. in Ion Antonescu

Romunski kralj je državo moral vnovič zapustiti in Mihai I. se je znova znašel na prestolu, ponovno brez kakršnegakoli političnega vpliva. Vsa moč je bila v rokah Antonescuja, ki se je januarja 1941 razglasil za narodnega voditelja – conducătorja (naziv, primerljiv s führerjem ali ducejem).

Romunija se je pridružila taboru nemških zaveznic in upala na ponovno pridobitev izgubljenih ozemelj s pomočjo Tretjega rajha.

Zavezništvo s Hitlerjem

"Odločitev je sprejel Antonescu brez vsakršnega posveta. Obenem je treba tudi reči, da je bilo romunsko prebivalstvo vznemirjeno zaradi sovjetske priključitve Besarabije, zato je bilo dovolj podpore za vojno. A dejstvo, da je Antonescu dovolil Hitlerju, da Romunijo potegne v dolgotrajno vojno, je vodilo v katastrofo." Tako je leta 2011 v intervjuju kralj Mihai I komentiral romunsko priključitev paktu z nacistično Nemčijo.

Nemške sile v Bukarešti, november 1940

V nagovoru ljudstvu je kralj kljub temu vojno zoper ZSSR označil za "sveto" in ob hitrem napredovanju nemških in romunskih sil globoko na sovjetsko ozemlje conducătorju poslal telegram, v katerem se mu je zahvalil za "obnovitev veselja nekdanjih slavnih dni". Vojake je tudi osebno obiskal in odlikoval tiste, ki so se izkazali na bojišču.

Mihaijev odnos do vojaške kampanje pa se je začel leta 1942 spreminjati. Odkrito je začel izražati mnenje, da bi morali vojake pošiljati na vzhodno fronto le ob zagotovilu, da bo Severna Transilvanija vrnjena Romuniji.

Po katastrofi pri Stalingradu je kralj postal aktiven deležnik v zaroti proti Antonescovi vladi, da bi državo potegnil iz vojne. Navezal je stike z voditelji opozicijskih političnih sil, predstavniki držav protihitlerjevske koalicije in delom razočaranega romunskega vojaškega vodstva.

Krim, september 1941

Dolgo časa ne Nemci ne Antonescu niso sumili, da se pripravlja udar. "V Romuniji je vse tiho. Kralj Mihai je najboljši garant moči zavezništva med Romunijo in Nemčijo," je nemški veleposlanik v Bukarešto Manfred von Killinger večkrat poročal v Berlin.

V zavezniškem taboru

Poraz nemških sil avgusta 1944 v Moldaviji in napredovanje Rdeče armade proti romunski meji je zarotnike spodbudilo k odločnejšim ukrepom. "Ko sem se 23. avgusta zjutraj zbudil, nisem bil prepričan, ali bom naslednji dan še živ. A sprejel sem trdno odločitev, da Romunijo potegnem iz Hitlerjevega tabora. Stalinova vojska je bila na romunski meji, fronta je razpadala, prebivalstvo pa je bilo že do vratu sito vojne," se je spominjal Mihai I.

Istega dne je bil Antonescu poklican v palačo, kjer mu je kralj ukazal, naj nemudoma začne mirovna pogajanja z ZSSR. Ko je maršal to zavrnil, je Mihai izdal ukaz za aretacijo njega in članov njegove vlade.

Aretacija Antonescuja

Po tem so komunisti, kot je bilo načrtovano, v Bukarešti izvedli oboroženo vstajo, zasedli ključne lokacije v mestu in jih vzeli pod nadzor. Kralj je po radiu ljudstvo seznanil s predajo oblasti in koncem vojne proti ZSSR in njenim zahodnim zaveznikom ter vzpostavitvijo nove vlade pod vodstvom generala Constantina Sănătescuja.

"Osebno sem bil popolnoma presunjen nad temi novicami. Še dandanes ne morem verjeti, da Antonescu ni vedel ničesar o zaroti, ko me je obiskal 22. avgusta. Naravnost nepojmljivo je, kako vodji države ni uspelo prepoznati spletk, ki so se odvijale okoli njega," je v svojih spominih zapisal general Johannes Friessner, poveljnik armadne skupine Južna Ukrajina.

31. avgusta 1944 je Rdeča armada brez boja zasedla Bukarešto. Romunija se je pridružila protihitlerjevski koaliciji, njena vojska pa je pod sovjetskim poveljstvom pričela s srditimi boji proti nekdanjim zaveznikom.

Prebivalci Bukarešte pozdravljajo prihod Rdeče armade, avgust 1944

Komsomolski kralj

6. julija 1945 je maršal Fjodor Tolbuhin kralja Mihaija I. odlikoval z redom zmage, ki se je podeljevalo vojaškim poveljnikom za uspešno izvedbo večjih strateških operacij, ki so bistveno vplivale na potek celotne vojne.

Po uradnih dokumentih je bil monarh odlikovan "za hrabro dejanje prekinitve zavezništva s hitlerjevsko Nemčijo ter prestop k zaveznikom v času, ko poraz Nemčije še ni bil zagotovljen." Med drugimi tujimi prejemniki tega odlikovanja so bili general Dwight Eisenhower, general Bernard Montgomery, jugoslovanski maršal Josip Broz Tito in poljski maršal Michał Rola-Żymierski.

S preklopom od sovražnika do prijatelja Sovjetske zveze je Mihai I. uspel ohraniti svoj prestol. Tako je nastala paradoksalna situacija, kjer je država, ob tem, da je celostno prišla pod sovjetsko vplivno območje, ostala monarhija. V Moskvi so Romuniji v šali pravili "socialistična monarhija", Mihai pa je bil znan kot "komsomolski kralj". A takšno stanje ni moglo trajati dolgo in 30. decembra 1947 je romunska komunistična vlada prisilila Mihaija I. k sestopu s prestola in zapustitvi države. Istega dne je bila razglašena Ljudska republika Romunija.

Romunski kralj s soprogo v Londonu (1947)

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke