Spoznajte južnoafriško aktivistko, ki so jo pred aretacijo rešili sovjetski agenti

Kira Lisickaja (Foto: Jan Hamman/Foto24/Gallo Images, Keystone/Getty Images)
Potem, ko je bila razkrinkana in na dobri poti, da bo aretirana, je posredoval neznani sovjetski diplomat in jo rešil. A nikoli se mu ni mogla osebno zahvaliti.

Sue Dobson je rekrutiral Afriški narodni kongres (ANC) Nelsona Mandele, da bi vohunila proti južnoafriškemu apartheidskemu režimu. Hitro se je vzpenjala po lestvici in navezala stike z vodilnimi funkcionarji belske manjšinske vlade, pri čemer ni niti slutila, da bo kmalu razkrinkana in prisiljena uporabiti vse svoje (v ZSSR pridobljene) veščine, zato da ostane živa in svobodna.

Razglednice iz Evrope

Neverjetna zgodba Sue Dobson, ki je služila kot navdih za prihajajočo knjigo in film, se začne v Južnoafriški republiki v zgodnjih osemdesetih letih – v državi, kjer je manjšinski režim izvajal brutalno politiko rasnega ločevanja in opravil z vsemi, ki so se mu drznili zoperstaviti.

Takrat 20-letna Sue Dobson iz privilegirane belske južnoafriške družine, ki je končala priznano šolo, namenjeno izključno belcem, je s pomočjo svoje svakinje stopila v vrste Afriškega narodnega kongresa (ANC), socialdemokratske politične stranke, ki je bila takrat v Južnoafriški republiki prepovedana.

Po pridružitvi je bila rekrutirana v obveščevalno vejo stranke in poslana v Sovjetsko zvezo za pridobitev vojaških in obveščevalnih veščin.

"Sprejeli so me v ANC in tam sem spoznala vodjo vojaških obveščevalcev Ronnieja Kasrilsa. Ta me je rekrutiral in predlagal vojaško urjenje v takratni ZSSR. Moja naloga je bila opraviti urjenje v Sovjetski zvezi in se nato vrniti v Južno Afriko, kjer bi delovala pod krinko na položaju blizu vlade. In točno to sem tudi storila," je povedala Dobson.

Da bi lahko za več mesecev zapustila državo, sta morala Sue in njen mož najti dober alibi, ki doma ne bi zbujal sumov.

"Načrt je bil razdelan do potankosti. Družini in prijateljem sva povedala, da greva na potovanje po Evropi in da bova odsotna približno eno leto, nato pa, da se bova vrnila v Južno Afriko in se ustalila. Zbrala sva kar največ razglednic iz kar največ različnih destinacij, kolikor sva jih le lahko. Te razglednice sva nato podpisala, na pošto so jih nesli sovjetski uradniki v zahodnoevropskih državah ter jih odposlali domov v Južno Afriko, zato da bi delovalo, kakor da sva jih poslala midva, medtem ko sva bila v resnici na usposabljanju v Moskvi," pravi Dobson.

Ko so bile vse priprave končane, sta bila mlada ženska in njen mož pripravljena na odhod.

Varna hiša na ulici Gorkega

Jeseni l. 1985 je par pristal na letališču Šeremetjevo v Moskvi, prestolnici Sovjetske zveze, države, ki je vodila socialistični blok in se razglašala za zaščitnika rasne enakosti. V času hladne vojne je to pomenilo, da je ZSSR podpirala ANC ne samo zavoljo boja za rasno enakost v Južni Afriki, pač pa tudi zato, da pomaga končati vladavino protisovjetsko nastrojene belske vlade v državi, kjer bi Moskva lahko vzpostavila pomembno hladnovojno oporišče na afriških tleh.

Za 20-letno idealistko Dobson, ki je z vsem srcem verjela v poslanstvo ANC, je bila Sovjetska zveza kot obljubljena dežela, kjer vladata rasna enakost in socialna pravičnost.

"V šoli so nas učili, da je Sovjetska zveza nekaj zelo drugačnega, da je zelo slaba. Zato sem bila presunjena nad tem, kako urejeno je vse skupaj in kako lepe so ulice. To je bil čas perestrojke in glasnosti, Gorbačov je bil takrat zelo priljubljen. Bilo je zelo zanimivo videti navadne ljudi na ulici, kako demonstrirajo za mir in to je bilo nekaj, česar nikoli prej nisem videla. Takrat se mi je odprl pogled na človeštvo, ki ga prej nisem imela," je povedala Dobson.

Nad tem, kar je videla, je bila tako navdušena, da se je označila za komunistko.

"Od padca Sovjetske zveze in razpada vzhodnega bloka so ljudje premislili o mnogo stvareh. Nekatere stvari so boljše v teoriji kot v praksi, a tega niti ne vemo zares. A izhajajoč iz lastnih izkušenj sem bila trdno prepričana, da ZSSR nudi boljšo alternativo za ljudi Južne Afrike od tega, kaj smo imeli takrat. Mislim, da bi se takrat označila za komunistko."

Takoj po prihodu so Sue in njenega moža spravili v varno hišo na ulici Gorkega (danes Tverska ulica), le streljaj od Kremlja in Rdečega trga. Naslednjih sedem mesecev je par opravil intenzivno vojaško in obveščevalno usposabljanje pod budnim očesom sovjetskih inštruktorjev ter si prizadeval izpiliti vohunske in preživetvene veščine za delo pod krinko v južnoafriški vladi.

"Kasneje med usposabljanjem sem se morala učiti nadzora in protinadzora. Pomembno je bilo, da razumem, kako med premikanjem peš ali v avtomobilu pridobiti informacije o tem, kako se menjavajo nadzorne ekipe. Bila je recimo ena nadzorna ekipa iz petih do šestih ljudi, moja naloga pa je bila, da jih najdem z uporabo čim več različnih tehnik; prečkanje ceste, ustaviti nekoga na cesti in vprašati za uro, ter se ozreti za hrbet, vstopati in izstopati z javnega prevoza. Naučili so te ogromno stvari, da si postal bolj pozoren. Imela sem tudi usposabljanje z eksplozivi in radijskimi zvezami, politične inštrukcije, rokovanje z orožjem – bil je to resnično celosten tečaj in posamezne veščine, ki sem jih pridobila, so mi kasneje celo rešile življenje," je povedala Dobson.

Ko je prišel čas, da zapusti Moskvo, se je Sue Dobson vrnila v rodno Južno Afriko kot usposobljena agentka, a si ni mislila, da ji bodo večine, ki jih je pridobila med bivanjem v Sovjetski zvezi, kmalu prišle prav, ko bo razkrinkana.

Ujeta v Gaboroneju

Po vrnitvi v Južno Afriko leta 1986 se je Sue Dobson zaposlila najprej na uredništvu nekega časopisa v Pretorii, nato pa v vladni pisarni za informiranje, kjer je dobila dragocen vpogled v načrte južnoafriške vlade. Med njimi je bila namera za diskreditacijo stranke SWAPO v Namibiji.

Kljub svojemu vse večjemu pomenu kot obveščevalni vir ANC pa Dobson ni nikoli dobila zagotovljene izhodne poti, v primeru da bo razkrinkana.

"Načrt za pobeg, plan B, bi morala zastaviti jaz in moj posrednik. Na žalost tega nismo nikoli izvedli, saj Ronnie [Kasrils] tega ni omogočil. To je bila pomanjkljivost. Na voljo nisem imela ne dokumentov, ne denarja ali varnih hiš, nobenega skrivališča. To je bila resna pomanjkljivost mojega posrednika in moje organizacije. Tega ne bi smeli dopustiti," je povedala Dobson.

Kot tajna agentka ANC v vrstah vladne informacijske pisarne je Sue lahko stopala v stik s poslanci in ministri. Na koncu je bila mlada profesionalka, ki ni zbujala sumov, predlagana celo za mesto v pisarni predsednika Frederika Willema de Klerka, sanjsko službo za vsakega obveščevalnega agenta ANC. A visok uradniški položaj je zahteval tudi višjo stopnjo varnostnega preverjanja, med katerim pa so bile razkrite njene vezi z ANC. Sue Dobson je bila razkrinkana kot vohunka.

Stisnjena v kot in prepuščena sama sebi proti vsej moči države Sue ni imela druge izbire, kot da gre do konca. Pobegnila je iz Južnoafriške republike in se obrnila na sovjetsko veleposlaništvo v sosednji Bocvani, saj je presodila, da je to edini kraj, kjer bo lahko dobila pomoč.

"Prebiti sem se morala iz zelo zahtevne situacije. Če ne bi imela usposabljanja, tega verjetno ne bi bila sposobna izvesti. Dejansko sem v času, ko sem izvedela, da so me razkrinkali, delala v Namibiji. Morala sem čim prej v izgnanstvo, da bi se rešila, a na letalo nisem mogla, saj so pričakovali, da bom vzela let iz Namibije v Evropo. Zato sem najela avto in krenila na pot. To je bilo nekaj, česar niso pričakovali. Rekla bi, da če sem se v ZSSR česarkoli naučila, je bilo to razmišljati izven okvirjev," je povedala.

Ko je izgnanka prispela v Bocvano, je nenadoma opazila, da ji sledijo, in dojela, da je samo vprašanje časa, preden bodo agenti južnoafriške vlade posredovali, da jo aretirajo.

"Vedela sem, da me opazujejo. V Gaboroneju sem opazila, da mi sledijo – za mano se je vozil avto z južnoafriškimi tablicami. Dojela sem, da najdrž ni več daleč trenutek, ko me bodo skušali aretirati. Uspela sem priti do hotela Holiday Inn. Rezervirala sem sobo, se podala gor po stopnicah, preverila, ali mi sledijo, ter opazila, da je avto parkiran na parkirišču zraven mojega. Vedela sem, da nimam več dosti časa. Vzela sem telefonski imenik in pogledala za številko sovjetske ambasade. Vseskozi sem imela v mislih dejstvo, da ni plana B. Nobenih navodil nisem imela, kaj storiti, če se stvari zalomijo. Bilo je pozno zvečer, upala sem, da mi bo kdo odgovoril. In mi je."

"Pozdravila sem v ruščini. Razložila sem, kdo sem, povedala sem o nevarnosti, ki mi preti, in rekla ’Prosim, bi mi lahko pomagali, saj ni nikogar drugega, ki bi mi lahko.’ Moški na drugi strani je odvrnil ’Počakaj me spodaj čez 20 minut.’ In to sem storila. Odšla sem skozi zadnji vhod in čakala. Približal se mi je avtomobil in nek možakar mi je rekel, naj vstopim. Pojma nisem imela, če je bil to moj sogovornik, predala sem se popolnemu tveganju. Nato se je predstavil in prepoznala sem njegov naglas. Bil je Rus. Nato me je odpeljal do sovjetske ambasade v Gaboroneju," je povedala Dobson.

Tam je ostala nekaj dni, preden so jo Rusi posadili na letalo za London.

"Uredili so mi let v Združeno kraljestvo, a bilo je v zadnjem hipu – na letalo so me potisnili tik, preden se je končalo vkrcavanje. Obstajal je nek dogovor z letališkimi varnostniki, saj se spomnim, kako se je moj ruski prijatelj pogovarjal z moškim na vhodu, nakar sta me prerinila skozi. Uspelo mi je varno prispeti v Združeno kraljestvo."

London je izbrala zato, ker je bila ta lokacija dogovorjena vnaprej z njenim posrednikom. Če bi ji ponudili politični azil v Sovjetski zvezi, bi si morda premislila.

"Bila sem pripravljena, da odidem v Britanijo, a če bi me povabili, bi me zelo zamikalo, da grem v ZSSR."

Sue Dobson danes živi mirno življenje v Združenem kraljestvu. Čeprav je rodno Južno Afriko medtem znova obiskala, ko je zanjo postalo varno, nikoli ni imela možnosti vrniti se v Moskvo ali se osebno zahvaliti svojim inštruktorjem in sovjetskemu diplomatu, ki ji je priskočil na pomoč v Bocvani. Upa, da bo z objavo njene zgodbe beseda dosegla svoj cilj.

"Rada bi se zahvalila ljudem, ki so me usposabljali, ki so skrbeli zame in me rešili, saj so mi tako zelo spremenili življenje. Teh stvari ne bi bila sposobna storiti, ali živeti takšnega življenja, kot sem ga, če ne bi bilo teh ljudi. Neskončno sem jim hvaležna."

Zgodba o Sue Dobson bo kmalu povedana, tako v knjigi kot na filmskem platnu. Sama pravi, da bo to pomemben doprinos k zgodovini Južne Afrike. Kar se tiče njenega odnosa do Rusije, pa pravi, da še zmeraj obožuje deželo, ki je v njenem življenju odigrala ključno vlogo.

"Že takrat sem se želela vrniti in še danes bi se vrnila tja," pravi.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke