Spomini očividcev: Kako so Rusi ubranili Moskvo l. 1941 (FOTOZGODBA)

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Prav v bitki za sovjetsko prestolnico so bili položeni temelji kasnejše zmage nad nacistično Nemčijo.

30. septembra 1941 je 2. tankovska skupina Heinza Guderiana iz ukrajinskega mesteca Šostka pričela svoj pohod nad Moskvo. 2. oktobra so v sklopu operacije Tajfun v napad nad sovjetsko prestolnico krenile vse glavne sile nemške armadne skupine Center.

V naslednjih dveh mesecih je morala Rdeča armada s poslednjimi silami zadržati silovit napad sovražnika, ki je na poti do Moskve lomil vse pred sabo. Hudi in krvavi boji so potekali za vsako naselje. A vztrajni odpor sovjetskih sil je na koncu izmučil nemško vojsko in spodkopal prepričanost njenih poveljnikov v hitro zmago.

Do konca novembra je bil nemški napad dokončno zaustavljen. 5. decembra je poveljnik nemškega generalštaba kopenske vojske Franz Halder v svojem dnevniku zapisal: "Von Bock (poveljnik armadne skupine Center, op. ur.) poroča: sile so iztrošene. 4. tankovska skupina jutri ne more kreniti v napad."

Kakor se je izkazalo, so morali Nemci načrte za napad preložiti za nedoločen čas. Tega istega dne, 5. decembra, je Rdeča armada prešla v temeljito načrtovano in dobro pripravljeno protiofenzivo, s katero so zmedenega nasprotnika potisnili 100-250 kilometrov stran od prestolnice, nemška strategija bliskovite vojne pa je v ZSSR popolnoma propadla.

"Utrdbe gradimo pod neprestanim ognjem nasprotnika. Nimamo časa, da bi jih končali, dogodki se odvijajo prehitro. Potekajo boji. Streljanje, hrup tankov. Na nič se ne moreš zanesti, razen na puške in tovariševo ramo. Bombardirajo nas. Nemci na naše fante z letal mečejo vse, kar jim pride pod roke – celo sode in kovinske bloke. Kakšne zveri! V vreči, ki je padla na nas od zgoraj, je bilo truplo z napisom ’Tukaj je vaš predsednik kolhoza’. Šel bom preko samega sebe, da tem fašističnim izmečkom dokažem, česa vsega so sposobni sovjetski vojaki!" - iz dnevnika neznanega poveljnika podolskih kadetov z dne 12. oktobra 1941.

"Podnevi smo se učili v šoli, ponoči pa branili letališče, kjer je bil nastanjen lovski polk. Nato, ko so se pričeli zračni napadi na Moskvo, so bile opažene signalne ekipe, ki so nemškemu letalstvo z raketami dajale znake, mi pa smo jih šli iskati. Enega smo opazili in mu začeli slediti. Dojel je, da ne more nikamor pobegniti, zato se je zatekel v poljsko stranišče in se obesil," je zapisal Nikolaj Klin, domačin primoskovskega kraja Holjanov.

"To noč (s 16. na 17. oktober, ko je prebivalstvo Moskve zajela panika zaradi govoric o skorajšnji predaji mesta, op. ur.) smo dobili občutek, da se Nemci lahko vsak čas pojavijo na ulici. A to noč jih ni bilo. Naslednje jutro je bila zaminirana vsa tovarna. Samo en pritisk na gumb, in ves kombinat bi poletel v zrak. Nato je prišel klic iz pisarne predsednika Moskovskega sovjeta Pronina in rekli so nam: 'Ničesar razstreliti!' Istega dne je prišla novica, da je Stalin še vedno v Moskvi in vzdušje se je takoj spremenilo. Po tem smo bili prepričani, da Moskve ne bodo predali." - Olga Sapožnikova, delavka v tekstilnem kombinatu Trjohgornaja manufaktura.

"Ko smo prispeli do predmestja Moskve, se je vzdušje med našimi poveljniki in enotami nenadoma spremenilo. Oktobra in v začetku novembra smo presenečeno in razočarano ugotovili, da premagani Rusi še vedno niso nehali obstajati kot vojaška sila," - načelnik štaba nemške 4. armade general Günther Blumentritt.

"7. novembra 1941 je naš polk sodeloval v paradi, posvečeni 24. obletnici oktobrske revolucije … Privedli so nas na Rdeči trg. Snežilo je, a bili smo dobre volje – streljanja in topov nisi slišal. Kam smo le prišli? V raj! … Ta parada je pustila na nas tako močan vtis … Zdelo se je, kakor da je že parada zmage!" - topničar Gabbas Žumatov

"Včasih se skušam spomniti podrobnosti moskovskih bojev, a se ne morem. Vsi spomini se zlivajo v eno linijo – lakota, mraz in smrt povsod naokoli … Dali so nam valenke (ruski volneni škornji, op. ur.), plašče smo imeli pa še tiste iz kadetske šole, ki niso ščitili pred zimskim mrazom. Ves čas spopadi, tankovski streli, ropotanje pušk, zdaj napadamo mi, zdaj napadajo Nemci..." - mitraljezec Pjotr Deljaticki

"Uro in pol je grmelo po vsej fronti, nato pa je vseh pet armad fronte prešlo v ofenzivo. Poleg nas je bila konjenica [generalmajorja Leva] Dovatorja. Oni so krenili, nato pa še nam pokazali ’Naprej!’ - in smo šli. Hodimo, hodimo in Nemcev nikjer, vsi so pobegnili. Takrat sem si presenečeno rekel: ’Neverjetno! Tako, kot smo se mi umikali z meje, tako se zdaj umikajo oni!’ Vsi so se razveselili, smejali smo se: ’Končno jih mi preganjamo! To je to, zmaga je pred nami!’ In tako smo jih preganjali še 200 kilometrov," - vojak Tungučbaj Apasov.

"Tukaj je pekel. Rusi nočejo iz Moskve. Začeli so napadati. Vsako uro prejemamo nove strašne novice. Rotim te, ne piši mi več o svili in gumijastih škornjih, ki sem ti jih obljubil prinesti iz Moskve. Razumi, da umiram tukaj. Čutim, da bom umrl," - iz pisma vojaka Volheimerja svoji ženi.

"Ko me sprašujejo, kaj sem si najbolj zapomnil iz minule vojne, vselej odgovorim – bitke za Moskvo. V surovih, mestoma izredno težkih in napornih razmerah se je naša vojska kalila, odrasla, si nabrala izkušenj in se, oborožena samo z najnujnejšo bojno opremo, prelevila iz umikajoče se obrambne sile v močno ofenzivno silo … V bitki pri Moskvi je bil postavljen temelj kasnejše zmage nad nacistično Nemčijo." - iz Spominov in razmišljanj maršala Georgija Žukova.

Preberite še: Kako je bil pred 80 leti preprečen "baltski Pearl Harbor"