"To gorje ne sme v pozabo!": V Maribor pripeljal Vagon spomina

30. septembra je v Muzeju nacističnega taborišča za sovjetske vojne ujetnike STALAG XVIII D (danes MRC Maribor) potekala slovesnost v počastitev spomina na umrle vojne ujetnike.

V luči prihoda spominskega vagona v Maribor sta bili organizirani dve razstavi z arhivskimi fotografijami. Pri MRC Maribor sodelujejo tudi v skupnem projektu z udeležbo drugih držav Evropske unije, med katerimi so Litva, Latvija in Estonija. Projekt predstavlja ustanovitev skupnega raziskovalnega centra, kjer se bodo zbirale informacije o vojnih ujetnikih iz vse Evrope. MRC želi organizirati tudi spominski pohod po krajih nekdanjih koncentracijskih taborišč, v katerem bodo sodelovali sorodniki, vnuki in pravnuki žrtev nacizma.

Na slovesnosti, posvečeni obletnici prihoda vagona z vojnimi ujetniki v taborišče v Mariboru, smo lahko vnovič slišali pozive, naj se tragedije, ki se je odvijala tukaj, in te strašne vojne ne pozabi.

Ko vstopiš v poslopje nekdanjega taborišča in na lastne oči vidiš ta tesen vagon, ki je vsega osemdeset let nazaj bil še prepoln izmučenih nesrečnih ljudi, teles umrlih, sena in umazanije, ko se zazreš v arhivske fotografije vojnih ujetnikov na stenah nekdanjega taborišča, se ne moreš nehati spraševati – kako je do vsega tega sploh lahko prišlo? Kako je bilo mogoče, da so eni ljudje naenkrat dobili pravico uničevati druge na tako zverinski način? O tem se je vredno stalno spraševati, da se zavedaš, kaj se dogaja v današnji družbi.

Odgovora na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, smo bili do neke mere deležni v govoru uradnega pokrovitelja spominske slovesnosti predsednika države Boruta Pahorja:

“To gorje ne sme v pozabo! Ne želimo, nočemo, da se kadarkoli ponovi! Vsakokrat, ko se srečamo ob teh pomembnih obletnicah, se zamislimo nad motivi, ki vodijo do takih krutosti, nad tem, kako hitro, prehitro, preide od majhnih dejanj nestrpnosti do zlobe in do velikega zla. Vojna je skupek zla. Je moralno dno človeštva. Vojna, po mojem mnenju, nikoli ni neizogibna. Ni stvar neke zgodovinske logike, ni naravna stvar v mednarodnih odnosih. Vojna je stvar odločitve, človekove odločitve, njegovega razuma ali nerazuma, in srca. Mi, tukaj zbrani, želimo mir… Tudi mir je tako kot vojna odločitev srca in razuma… Zagotovimo ta mir našim otrokom in njihovim otrokom, da nikoli ni bodo šli skozi krutosti vojne Pomembno je, da negujemo strpnost in sožitje in se vsi skupaj zavežemo k mirnemu reševanju sporov, tako znotraj (evropskih) držav kot med njimi“, je povedal predsednik Pahor.

Pomen podobnih dogodkov je nesporen. Vsakdo od nas razume, kako pomembno je, da tega ne pozabimo in ne dopustimo, da se kaj podobnega spet zgodi. A kako privleči pozornost mlade generacije do teh vprašanj? Ti, ki so se zbrali na slovesnosti, so slišali zgodbe o vojni neposredno iz ust svojih babic in dedkov, nekateri pa celo iz ust staršev. V svojem pozdravnem nagovoru je župan mestne občine Maribor Saša Arsenovič razkril, kako so tudi njegovega dedka odpeljali v podobnem vagonu iz Ljubljane v Srbijo, od koder se nikoli ni več vrnil, njegova babica pa se je v prav takšnem vagonu vrnila iz koncentracijskega taborišča skupaj z njegovim očetom in teto.

Ta zgodba je bližje starejši generaciji, pomembno pa je te izkušnje predati naprej bodočim generacijam. Kako to storiti?

S tem vprašanjem sem se obrnila k slovenski zgodovinarki, sociologinji, pedagoginji, kustodinji in nekdanji kulturni ministrici Andreji Rihter, ki trenutno vodi Forum slovanskih kultur.

J. M. Š.: Danes smo slišali besede politikov o pomembnosti ohranjanja zgodovinskega spomina na vojno, o pomenu podobnih dogodkov, ogledali smo si razstavo fotografij in dokumentov, ki nam zgovorno pričajo o tem tragičnem obdobju človeške zgodovine. Danes smo stopili v ta isti vagon, v katerem so ujetnike vozili v taborišča … A na koncu koncev nismo tako oddaljeni od te vojne, saj smo slišali zanjo iz ust naših bližnjih. Kako pa zbuditi zanimanje za to zgodovino pri mladini?

Andreja Rihter: Mlade zanimajo zgodbe, resnične zgodbe. Tako kot je povedal gospod župan za njegove stare starše, je tudi moja mama bila ukraden otrok, in nekoč odpeljana prav s takim vagonom v taborišče v Nemčijo. In prav te zgodbe, ki jih s prve roke pripovedujejo vsem rodovom, so zelo pomembne. In tudi ta muzej naj bi postal središče pripovedovanja teh zgodb, ki jih nikoli ne smemo pozabiti; zgodb o konkretnih ljudeh z imeni in priimki. V vsaki družini v Sloveniji, v mnogih družinah, so te zgodbe žive... Ali so bili (ljudje) na desni strani, ali so bili na levi, ali so bili na sredini - treba jih je povedati! Treba je o njih govoriti. Sama sem se s tem spoznala pozno, šele v času študija - kaj se je pravzaprav dogajalo, kakšne grozote. Mlade privlači, ko gre za ime in priimek, ker se jih to bolj dotakne. Seveda, ta razstava je eno, mediji in politika so drugo, ampak resnični ljudje, resnične zgodbe, resnične lokacije, kakršna je tukaj, kakršno je taborišče na Gorenjskem in še kje po Evropi – to so stvari, ki jih moramo ohraniti, kateri se moramo redno spominjati.

J. M. Š.: Kakšna je zgodba vaše družine?

Andreja Rihter:Mojega starega očeta so Nemci ustrelili v Celju, moja babica je umrla v taborišču Auschwitz, mojo mamo in še devet njenih bratov in sester so odpeljali v Nemčijo v otroško taborišče. To je bila skupina 650 otrok, ki so jih Nemci odpeljali iz Slovenije… Vrnila so jih je polovica... Takih zgodb je zagotovo ogromno. Te zgodbe bi bilo treba zbirati, zapisovati, to bi pritegnilo mlade.

Besede Andreje Rihter so dobile potrditev v govoru mlade zgodovinarke in soavtorice razstave Lare Drevek:

"Mojega življenja ni zaznamovala vojna, saj sem rojena leta 1994, 50 let po koncu druge svetovne vojne in tri leta po osamosvojitveni vojni. Sem torej otrok svobode in miru. Grozote preteklosti ostajajo nepoznane ali skoraj pozabljene. Ker živimo v času, ko je družbena situacija precej podobna tisti, ki je nacistom pred desetletji omogočila prevzem oblasti – podpora strankam in politikom z nestrpnimi skrajnimi stališči, visoka brezposelnost, težka stanovanjska problematika in razdeljena družba – je še posebej pomembno, da se tako mlade kot starejše opominja na pomembnost spominjanja preteklosti in informiranosti o nevarnosti ekstremističnih ideologij, polnih predsodkov, diskriminacije in sovraštva. S spominjanjem preteklosti razvijamo moralni kompas in zavedanje, da smo odgovorni za gradnjo prihodnosti. Kajti, kot pravi znani rek: Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni na to, da jo ponavljajo."

Samo po potrjenih podatkih je v nacističnih taboriščih za vojne ujetnike po vsej Evropi umrlo 3.600.000 sovjetskih vojnih ujetnikov, pravi direktor MRC Janez Ujčič. Po njegovem mnenju bo razstava Vagon spominov evropsko javnost spomnila ne samo na pozabljene žrtve med sovjetskimi vojnimi ujetniki, pač pa tudi na dejstvo, da se zgodovina ponavlja, ter pripomogla k ozaveščanju grozot fašizma in nacizma v prvi polovici 20. stoletja. "To je edina realna zaščita pred tem, da se kaj podobnega nikoli več ne bo ponovilo," meni Ujčič.

Aktualna razstava v MRC Maribor je bila avgusta letos predstavljena tudi v Spominskem centru Bergen-Belsen, kjer je stalo nekdanje taborišče STALAG XI C, in prav tako v Nemško-ruskem muzeju v Berlinu.

Konec oktobra bo muzej odprl svoja vrata za slovenske učence in gimnazijce. Zgodovinska predavanja v takšnih krajih, kot je STALAG XVIII D se vtisnejo v spomin!

Več informacij o mariborskem taborišču smrti izveste na spletni strani muzeja.

Preberite še: "Sovjetska sled" med slovenskimi partizani