Med prvo svetovno vojno je prevladovalo mnenje, da za ženske na fronti ni prostora. Lahko so postale bolničarke in skrbele za ranjence v zaledju, a na prvo bojno linijo so jih spustili le redko.
A s takšno usodo se še zdaleč niso bile pripravljene sprijazniti vse, nekatere so si močno želele spopadati s sovragom na bojišču, ne pa ostajati v bolnišnicah. Za to so se sicer morale poslužiti majhnih ukan ...
Vilnius okoli leta 1900
javno lastništvoŠestnajstletna Kira Baškirova je začetek vojne dočakala v Vilni (Vilnius, današnja Litva), kjer je obiskovala lokalno višjo šolo za dekleta. Ker je vedela, da je kar tako nihče ne bo spustil na fronto, se je odločila za pobeg.
Ostrigla si je kite, prodala del osebnih predmetov in za denar, ki je dobila, kupila vojaško uniformo. Vzela je šolsko spričevalo svojega bratranca Nikolaja Popova in se odpravila v Lodž (današnja Poljska), kjer se je nahajal 88. petrovski pehotni polk. Krinka je delovala in Baškirovo so pod imenom njenega sorodnika zapisali v enoto kot prostovoljca.
Častniki 88. petrovskega pehotnega polka
javno lastništvoNa fronti se je "Nikolaj" požrtvovalno boril s sovražnikom in se pogosto udeleževal izvidniških pohodov. Med eno takšnih nočnih izvidnic je dekle celo uspelo zajeti nasprotnega vojaka in ga privesti v tabor, za kar je bila nagrajena s križcem sv. Jurija 4. stopnje. Zajeti vojaka ji je uspelo samostojno, saj ji njen ranjeni tovariš takrat z ničemer ni mogel pomagati.
Kiri je uspelo dolgo časa skrivati svojo skrivnost. Umivala se je stran od oči ostalih, naučila se je govoriti z moškim glasom in se trudila, da se ne bi na noben način izdala pred sovojaki. Svoji družini je vse razložila v pismu in sorodnikom tako ni ostalo nič drugega, kot da se sprijaznijo z njeno odločitvijo.
Resnica pa je vendarle prišla na plan, potem ko je morala Kira zaradi bolezni v bolnišnico. Šokirano poveljstvo se je odločilo, da bo Baškirovo nemudoma poslalo domov, a odlikovanja ji niso vzeli in napisali za njo celo pohvalno pismo.
Kazalo je že, da je vojaška služba za Kiro končana, a ona je imela drugačne načrte. "Hrabro dekle ni odšla domov, ampak se je znova začela izdajati za Nikolaja Popova ter se priključila prostovoljcem v novi enoti, kjer je bila v boju s sovragom ranjena in poslana v bolnišnico," je o mladi junakinji leta 1915 pisal časopis Zaduševnoje slovo.
Potem ko so jo že drugič razkrinkali in poslali domov, je Kira napisala prošnjo v svojem (pravem) imenu, da bi se ji dovolilo nadaljevati služenje. Na njeno veliko veselje je bila prošnja odobrena in do oktobra 1917 je služila v vrstah 30. sibirskega strelskega polka.
Kira v časopisu Zaduševnoje slovo
javno lastništvoPo koncu prve svetovne vojne je Kira za več let pozabila na vojsko in se posvetila delu z zapuščenimi otroki, za katere je v Poltavi (danes Ukrajina) zanje postavila sirotišnico.
Ob nemškem napadu na ZSSR poleti 1941 se je Baškirova (takrat že poročena kot Lopatina) znova odpravila v vojno. Kot 43-letna mati dveh otrok seveda ni šla ponavljati svojih hrabrih podvigov iz mladosti, a je kljub temu doprinesla svoj delež k zmagi.
Kot višja medicinska sestra v vojaški bolnišnici v Murmansku je skrbela za ranjene vojake, pri čemer so ji pogosto zaupali najtežje primere. Večkrat je pomagala kirurgom pri izvajanju operativnih posegov neposredno med napadi nemškega letalstva.
Za svoje požrtvovalno delo je bila Kita Lopatina nagrajena z medaljama za bojne zasluge in za obrambo Sovjetskeza Zapolarja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
