Junija 1945 je bila Sovjetska zveza na vrhuncu svoje moči; nacistična Nemčija je bila poražena, vsa vzhodna Evropa je prišla pod vplivno območje Moskve, medtem ko se je takrat najmočnejša vojska na svetu – Rdeča armada – pripravljala na odločilno ofenzivo proti Japonski.
Sovjetsko vodstvo je menilo, da je v danih okoliščinah najugodnejši čas za diplomatski pritisk na Turčijo, s katero je imela ZSSR vrsto odprtih političnih in ozemeljskih vprašanj. Velika avtoriteta in ogromen vpliv ZSSR ter dejstvo, da so bili zahodni zavezniki zelo odvisni od sovjetske pomoči v vojni proti Japonski, so Stalina prepričali, da bo Ankara zlahka in hitro ugodila njegovim zahtevam. A nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da se je močno zmotil.
Politika Turčije med drugo svetovno vojno je pri vodstvu ZSSR povzročala skrajno mešane občutke. Po eni strani je Moskva pozdravila turško razglasitev nevtralnosti in zavrnitev nemške prošnje za prost prehod njihove vojske čez turško ozemlje, po drugi strani pa so Turki v najtežjih trenutkih sovjetsko-nemških spopadov na meji z ZSSR držali številčno vojsko.
Jeseni 1941 sta na povabilo feldmaršala Gerda von Rundstedta okupirana sovjetska območja obiskala turška generala Ali Fuad Erden in Hüseyin Hüsnü Emir Erkilet.
V Kremlju so menili, da bi lahko turška vojska v primeru poraza Rdeče armade in padca Moskve in Stalingrada vdrla čez mejo na sovjetski Kavkaz. "Sredi l. 1942 nihče ni mogel garantirati, da Turčija ne bo stopila na stran Nemčije," je v spominih zapisal general Semjon Štemenko. Za odvračanje morebitnega napada je bilo treba zagotoviti sile, ki so bile nujno potrebne na drugih delih fronte.
Poleg tega so bili Sovjeti prepričani, da je Ankara večkrat prekršila sporazum iz Montreauxa iz leta 1936 o plovnem režimu v prelivih Bospor in Dardanele, ter zamižala na eno oko, ko so v Črno morje vplule pomožne ladje nemške vojne mornarice, ki so se izdajale za trgovske. Vprašanje turške suverenosti nad prelivoma je Stalina mučilo že pred vojno, leta 1945 pa se je ponudila priložnost znova izpostaviti to temo.
Moskva se je aktivno pripravljala na diplomatski konflikt s Turčijo in pridružitev slednje k protihitlerjevski koaliciji 23. februarja 1945 ni ničesar spremenilo. Marca istega leta je ZSSR odstopila od sporazuma o sovjetsko-turškem prijateljstvu in nevtralnosti iz leta 1925, 7. junija pa je bil turški veleposlanik v ZSSR Selim Sarper poklican na pogovor k narodnemu komisarju za zunanje zadeve Vjačeslavu Molotovu.
Sovjeti so turški strani dali vedeti, da se je izkazala za nezmožno zagotavljati primeren nadzor nad prelivoma, in predlagali vzpostavitev skupnega nadzora nad Bosporjem in Dardanelami, kjer da bodo postavili tudi več pomorskih oporišč.
ZSSR je poleg tega vztrajala pri reviziji moskovskega sporazuma iz leta 1921, po katerem so boljševiki Turkom odstopili del ozemlja, ki je nekoč pripadalo Ruskemu imperiju – obširno območje okoli mest Kars, Ardagan in Artvin. Ker sta vladi Lenina in Kemala Atatürka vzdrževali prijateljske odnose in se skupaj zoperstavili antanti, je bila ta koncesija v očeh Moskve pomemben korak h gradnji dolgotrajnih in trdnih odnosov.
Konec štiridesetih let so se stvari v ZSSR obrnile v povsem drugo smer; v medijih so pisali o izdajstvu Turkov, ki da so izkoristili šibkost Sovjetske Rusije in sovjetskih kavkaških republik, o "nasilnem prisvajanju" ozemelj malih narodov, o nujnosti združitve sovjetskih Armencev in Gruzijcev z njihovimi rojaki na drugi strani meje. "Ne obstajajo nobeni razumni argumenti proti predaji teh ozemelj nazaj v roke njihovih zakonitih gospodarjev – Armencev in Gruzijcev," je pisalo v analitičnem poročilu Narodnega komisariata za zunanje zadeve, pripravljenem za državno vodstvo avgusta l. 1945.
Pritiski iz Moskve so v Turčiji izzvali burno protisovjetsko razpoloženje. Turška javnost je Stalina oklicala za naslednika ruskih carjev, ki so stoletja stremeli k nadzoru nad prelivoma Bospor in Dardanele. "Voditelji rdečega režima niso nič boljši od Romanovih," je odzvanjalo med poslanci v turškem parlamentu.
Vprašanje o vrnitvi "ozemelj, ki zakonito pripadajo Sovjetski zvezi2 in o reviziji statusa Bosporja in Dardanel so Sovjeti izpostavljali tudi v pogovorih z zahodnimi državami. "Sporazum iz Montreauxa je v celoti uperjen proti Rusiji … Turčija je dobila pravico do zapiranja prelivov za naše ladje, ne samo v času vojne, ampak tudi v primeru, da Turčija zasluti možnost vojne, pri čemer je odločitev o tem, kdaj ta grožnja nastopi, popolnoma v rokah same Turčije ..." je izjavil Stalin na konferenci v Potsdamu julija 1945: "Iz tega sledi, da majhna država, ki jo podpira Britanija, drži za vrat veliko državo in ji ne pusti prostega prehoda … Ostaja odprto vprašanje o tem, da bi našim ladjam dali prost prehod iz Črnega morja in obratno. A ker je Turčija šibka, moramo imeti neko zagotovilo, da bo ta svoboda prehoda zagotovljena."
Britanski premier Winston Churchill in ameriški predsednik Harry Truman sta se sicer strinjala, da je treba popraviti sporazum o prelivih, a sta diplomatsko zavrnila sovjetske težnje po bazah in turškem ozemlju. Kasneje ni prišlo niti do revizije sporazuma iz Montreauxa.
Po kapitulaciji Japonske in koncu druge svetovne vojne so se odnosi med nekdanjima zaveznicama začeli pospešeno slabšati. Turško vprašanje je postalo eno od gonil razvijajoče se hladne vojne. O tem je spregovoril tudi Churchill v svojem znamenitem govoru v Fultonu 5. marca 1946, v katerem je praktično oznanil začetek velike blokovske delitve.
Diplomatski pritisk na Ankaro ni Sovjetski zvezi prinesel nobenih koristi, ampak je, ravno nasprotno, pripomogel k bliskovitemu zbližanju Turčije z ZDA in Združenim kraljestvom. Že leta 1952 je Turčija pristopila s Severnoatlantskemu zavezništvu.
Po Stalinovi smrti leta 1953 je ZSSR "v imenu ohranjanja dobrososedskih odnosov in krepitve miru in varnosti" dokončno odstopila od svojih zahtev do Turčije. Mnogo kasneje jih je eden glavnih udeležencev teh dogodkov Vjačeslav Molotov označil za "netaktno in neizvedljivo potezo". "Stalina imam za vrhunskega politika, a imel je svoje napake," je izjavil nekdanji narodni komisar.
Bolj čustveno se je leta 1957 odzval novi državni voditelj Nikita Hruščov: "Razbili smo Nemce, nato se nam je pa zvrtelo v glavi. Turki so naši tovariši, prijatelji. Ampak ne, dajmo napisati diplomatsko noto in takoj nam bodo dali Dardanele. Ja kdo pa je tako neumen? Dardanele niso samo Turčija, tam je vozlišče držav. Ampak ne, mi smo napisali noto, da prekinjamo sporazum o prijateljstvu in pljunili Turkom v obraz … Kakšna neumnost! Tako smo izgubili prijateljsko Turčijo in zdaj imamo tam ameriške baze, ki imajo na merku južni del naše države."
Preberite še: Kako so boljševiki pomagali ustanoviti sodobno Turčijo
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
