Kako je Švedska skušala Rusiji odvzeti Pribaltik

Švedska je skoraj vso 17. stoletje uživala status velesile. Njena vojska in mornarica, ki sta veljali za eni najmočnejših v Evropi, sta ji prinesli bleščeče zmage v mnogih vojnah, skupaj z njimi pa nova obširna ozemlja vzdolž bregov Baltskega morja, ki so mu zaradi tega pravili kar "Švedsko jezero".

Ta položaj je korenito predrugačila severna vojna v letih 1700-1721, v kateri so Švedi stali nasproti koaliciji Rusije, Danske, Poljske in Saške. Začetek konflikta je zanje potekal zelo uspešno, po porazu v bitki pri Poltavi 8. julija 1709 pa jih je čakala cela vrsta grenkih porazov na kopnem in na morju. Na koncu je bila Švedska leta 1721 prisiljena v podpis mirovnega sporazuma v mestu Nystadt, po katerem je morala odstopiti svoja ozemlja v današnji osrednji in severni Latviji, Estoniji, Ingermanlandiji in jugovzhodni Finski (danes Leningrajska regija in mesti Sankt Peterburg in Viborg).

Poraz v vojni so v Stockholmu kljub vsemu sprejeli kot le začasni neuspeh. Švedi so bili prepričani, da se bodo na vsak način uspeli maščevati in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo to storili. Leta 1734 je na zasedanju Tajnega komiteja švedskega parlamenta, ki je odločal o vprašanjih zunanje politike in obrambe, padla odločitev, da se z vsemi možnimi prijemi "vrne Rusijo v njene nekdanje meje". Aktivne priprave na vojno so se začele potem, ko so na oblast v Švedski prišli privrženci vojne proti Rusiji, t. i. stranka klobukov (svoje politične nasprotnike, privržence miru, so poniževalno imenovali "nočne kape").

8. avgusta 1741 je kraljevina Švedska napovedala Rusiji vojno, povod za katero je služil umor švedskega diplomatskega kurirja Malcolma Sinclaira s strani ruskih častnikov dve leti prej. Sinclair je aktivno delal na sklenitvi švedsko-turškega vojaškega zavezništva. Ko je vladarica Ana Ioanovna iz njegovih dokumentov izvedela, da se Švedi pripravljajo na vojno, je prepovedala izvoz žitaric ruski severni sosedi, kar je služilo kot drugi povod za vojno. Za cilj so si Švedi zadali vrnitev izgubljenih ozemelj ob Baltiku oz. vsaj najmanj vrnitev Ingermanlandije.

V Stockholmu so predvidevali, da bo vojna proti Rusiji hitra in uspešna. Na ruskem prestolu je takrat sedel Ivan VI., a je ravnokar potekal boj za oblast med dvornimi frakcijami. Švedske načrte pa je prekrižal sposoben ruski vojskovodja Pjotr Lassi (Peter Graf von Lacy). Avgusta 1741 je premagal nasprotnika v bitki pri Villmanstrandu (danes Lappeenranta v južni Kareliji), čez točno eno leto pa je obkolil glavne švedske sile pri Helsingforsu (Helsinkih) in jih prisilil v predajo. "Takrat je skoraj celotno ozemlje Finske prešlo pod nadzor Rusije. Poraz Švedov v vojni je bil praktično zagotovljen," je pisal baron Ivan Čerkasov vice kanclerju Alekseju Bestuževu-Rjuminu. Švedski vojskovodji Henrika Magnussa von Buddenbrocka in Charlesa Emila Lewenhaupta so odpoklicali v Stockholm, ju priznali kot odgovorna za neuspeh in usmrtili.

Po pogojih, podpisanih 3. februarja 1743 v mestu Abo, je Rusija Švedom vrnila zasedeno Finsko z izjemo majhnega ozemlja, kjer je stala trdnjava Nyslott (Savonlinna), s čimer se je mejo med državama potisnilo še dlje stran od Sankt Peterburga. Poleg tega je Jelizaveta Petrovna, ki je v državnem prevratu na prestolu zamenjala Ivana VI., zahtevala priznanje škofovskega kneza Adolfa Friderika za naslednika na švedskem prestolu. Ta je bil sorodnik kneza Carla Petra Ulricha (bodočega Petra III.), ki ga je ruska carica kot njegova teta izbrala za svojega naslednika. Ta je na koncu leta 1751 res postal švedski kralj, a Rusiji to ni prineslo nobenih koristi.

Nov poskus dvigniti Švedsko na raven velesile in potisniti Rusijo z obal Baltskega morja je leta 1788 začel Gustav III. Tokrat so se Švedi načrta lotili bolj premišljeno in napadli prav v času rusko-turške vojne l. 1787-1791, ko je bila večina ruske vojske in mornarice zasedena z boji na jugu. Zato, da bi dobili povod za napoved vojne, je skupina švedskih vojakov, preoblečena v ruske uniforme, zaigrala napad na švedsko obmejno postojanko v Puumali.

Švedska vojska je dosegla nekaj zmag na Finskem, v globino ruskega ozemlja pa se je premikala previdno. Večino kart so Švedi stavili v zmage na morju in na desant blizu Sankt Peterburga. Spopadi na Baltiku so potekali s spremenljivimi uspehi vse do bitke pri Viborgu 3. julija 1790, ko se je švedska flota znašla pod blokado v Viborškem zalivu. Švedi so ob izgubi skoraj 20 ladij in okoli 5.000 vojakov in mornarjev sicer uspeli prebiti obroč na zahodu, vendar so morali na zasedbo ruske prestolnice dokončno pozabiti.

Rusija je stala praktično na pragu zmage, ko je švedski floti uspelo neverjetno in 10. julija 1790 v zalivu Rotjensalm nenadoma popolnoma potolči nasprotnika. Najbolj množične bitke na Baltiku v vsej zgodovini se je udeležilo skupno več kot 500 ladij. Ruska flota je izgubila 35 ladij in 7.000 vojakov (ubitih in ranjenih). 22 ladij so Švedi zajeli, sami pa izgubili le manjših 5 ladij.

"Poraz sovražnika je bil strašen, zadnji trenutki bitke pa grozni in odvratni," je pisal poveljnik švedske mornarice Gustav III. v pismu svoji ženi Sofiji Magdaleni: "Spustila se je noč, povsod samo požari in kriki … Upam, da bomo, v kolikor bomo še naprej tako postopali, carico Katarino (Katarino II.) primorali, da nam oprosti naše napake in sklene mir." Na koncu nobena od vojskujočih se strani ni dobila želene premoči in mirovni sporazum v mestu Verelj (Värälä) 14. avgusta je bil podpisan kot status quo (neodločen izid).

Po tem neuspehu Švedska ni nikoli več poskusila s silo spreminjati pogoje iz nystadskega sporazuma. 20 let zatem je morala celo preiti v obrambo. Leta 1808 je namreč Rusija, potem ko si je zagotovila podporo Napoleona Bonaparta, napadla svojo severno sosedo, kar se je končalo z zasedbo celotne Finske in "največjo nacionalno katastrofo v dolgi zgodovini švedske države".

Preberite še: Zakaj so Sovjeti bombardirali nevtralno Švedsko?