Udeleženci svečanega srečanje ob 60. obletnici velike oktobrske socialistične revolucije se pogovarjajo z veteranom revolucije in državljanske vojne, junakom Sovjetske zveze, Konstantinom Nedorubovom (v sredini).
Jurij Somov/SputnikMnogi vojaki carske vojske, ki so se bojevali v jarkih prve svetovne vojne, so se udeležili tudi druge svetovne vojne. Dogajalo se je, da so za svoje junaštvo prejeli odlikovanja tako Ruskega imperija kot sovjetske redove in medalje.
Med njimi so se našli tudi takšni, ki so se uspeli maksimalno izkazati in si prislužiti najvišja imperijska in sovjetska odlikovanja. V prvi svetovni vojni so prejeli križce sv. Jurija vseh štirih stopenj, s čimer so postali popolni jurijevskikavalirji, medtem ko so za hrabrost v boju proti nacistični Nemčiji prejeli nazive junakov Sovjetske zveze.
"Srednje rasti, nenavadno krepek in nabit, pravilno grajen Ivan Vladimirovič se je v sedlu prelevil v pravega kentavra, kakor da je zaraščen s konjem." Tako je pripadnika 5. kargopoljskega dragunskega polka Ivana Tjulenjeva opisal eden njegovih soborcev.
Prvi jurijevski križec najnižje 4. stopnje je prejel, ko je 14. julija 1915 skupaj z dvojico soborcev napadel precej številčnejšo nemško patruljo in posekal 11 sovražnikov, trojico pa zajel. V kasnejših bojih je dobil še tri jurijevske križce in bil povišan v podoficirja.
Ko je nemška vojska napadla Sovjetsko zvezo, je takrat že general Ivan Tjulenjev poveljeval četam Južne fronte. Začetna faza vojne je bila zanj pravi polom, kakor za vse ostale sovjetske poveljnike. "Ne zna voditi ofenzive, a ne zna se niti umakniti. Izgubil je dve armadi na način, na katerega ne bi smel izgubiti niti polka." Tako nelaskavo je njegove poveljniške kvalitete takrat komentiral Stalin.
Junak Sovjetske zveze general Ivan Vladimirovič Tjulenjev. 18. avgusta 1978
TASSTjulenjev je bil nato poslan na Ural, da bi pripravil rezervne divizije, kar je tudi uspešno izvedel. Vrhunec njegove vojaške kariere je bilo poveljevanje četam Zakavkaške fronte, ki so sovražniku preprečile, da bi zasedel Kavkaz in se dokopal do naftnih nahajališč v okolici Bakuja in Groznega.
Kljub njegovim zaslugam pa ga z nazivom junaka ZSSR dolgo časa niso nagradili. "Najbrž bi moral najprej predati Kavkaz in ga nato osvoboditi. Takrat bi bila ocena delovanja poveljstva višja," je negodoval Tjulenjev. Šele leta 1978, dobesedno nekaj mesecev pred svojo smrtjo, so takrat 86-letnemu Tjulenjevu izkazali visoko čast.
Nekega jasnega avgustovskega dne na samem začetku prve svetovne vojne se je skupina donskih kozakov pod nevihto sovražnikovega artilerijskega obstreljevanja prebila do avstrijskih baterij in jih zajela skupaj s posadkami in strelivom. Na čelu te skupine je bil kozaški podoficir Konstantin Nedorubov, ki si je s to potezo prislužil jurijevski križec.
Kasneje so mu bili vročeni še trije križci, in sicer za zajetje 52 avstrijskih vojakov skupaj s poveljnikom ter za zajetje nemškega štaba s pomembno dokumentacijo. Na poveljstvo je napravilo vtis tudi junaštvo, ki ga je Konstantin Josifovič izkazal v boju med veliko ofenzivo ruske vojske leta 1916 v t. i. preboju Brusilova.
Zanimivo je, da se je med državljansko vojno v Rusiji bodoči junak Sovjetske zveze bojeval na strani belih (kakor velika večina donskih kozakov). Ko so ga zajeli rdeči, je prešel na njihovo stran, kmalu zatem pa je padel v ujetništvo belih, a so se odločili, da nosilca vseh štirih stopenj reda sv. Jurija ne bodo streljali.
V samem začetku vojne med ZSSR in nacistično Nemčijo se je Konstantin Nedorubov skušal javiti kot prostovoljec, a so ga zavrnili zaradi starosti, saj jih je štel že čez petdeset. "Mladi vojaki umirajo v tisočih, ker so neizkušeni. Jaz pa sem v boju z Nemci dobil štiri ’sv. Jurije’, vem, kako se je treba boriti proti njim," je takrat rekel Nedorubov.
Branilec Stalingrada in junak Sovjetske zveze Konstantin Nedorubov med proslavo ob 30. obletnici zmage v stalingrajski bitki na Mamajevem kurganu. Volgograd, 2. februarja 1973
TASSNa koncu mu je jeseni istega leta uspelo stopiti v vrste Donske kozaške konjeniške divizije, kjer je postal komandir eskadrona.
Kot izkušen konjenik je svoj eskadron pretvoril v uigrano bojno enoto, ki je bila enako učinkovita tako v napadu kot v obrambi. Pregazila je na stotine sovražnikovih vojakov in častnikov – samo v bitki pri vasi Maratuki je Nedorubov sam pokončal 70 Nemcev.
Leta 1943 je prejel naziv junaka Sovjetske zveze. Vojno je preživel in umrl leta 1978 v visoki starosti 89 let.
Ko je leta 1915 Grigorij Agejev pobegnil od doma na fronto ’tepsti Nemce’, je imel vsega 14 let. Bil je premlad, a to mu ni preprečilo, da ne bi kmalu zatem postal nosilec vseh štirih stopenj križca sv. Jurija.
Svoj prvi križec je Agejev dobil za prodor v nemški rov, iz katerega je ukradel mitraljez s strelivom in ga prinesel v svoj rov. Kasneje je neprekinjeno izkazoval pogum in požrtvovalnost na fronti. Kot mitraljezec je več mesecev sodeloval v bojih brez počitka. Konec vojne ne dočakal kot višji podoficir s štirimi jurijevskimi križci na prsih.
Med drugo svetovno vojno je Agejev postal eden od ustanoviteljev bataljona tulskih vstajnikov. Ti prostovoljski odredi so bili formirani iz sovjetskih državljanov, ki niso bili predvideni za vpoklic in so se bojevali v zaledju proti diverzantom in vohunom ter lovili dezerterje in vojne dobičkarje. Te bataljone so 26. oktobra 1941 pripojili Tulskemu delavskemu polku.
Tula, ki leži južno od Moskve, je leta 1941 odigrala pomembno vlogo pri obrambi prestolnice. Čez Tulo je namreč krenila 2. tankovska armada Heinza Guderiana z namenom, da z jugovzhodne strani sklene obroč okoli Moskve.
Med boji za mesto je bil Agejev v vlogi komisarja delavskega polka zmeraj na prvih linijah, podpiral neizkušene novince, vodil borce na juriše in sodeloval pri pokrivanju enot sovjetske 50. armade med njenim umikom na nove položaje. A ni mu bilo usojeno, da se dolgo bojuje, saj ga je 30. oktobra posekal ogenj iz mitraljeza.
"Smrt komisarja je polk zelo težko sprejel. Mali gozdič, v katerem je ležalo njegovo telo, se je nahajal na drugi strani fronte. Kako bi ga lahko vzeli in pokopali z vojaškimi častmi? Našli so se trije hrabri vojaki, ki so se splazili v gozd, ki ga je zavzel sovražnik, in tvegali življenje, da so mrtvega Agejeva hitlerjevcem izvlekli dobesedno izpred nosu in ga nato prinesli v Tulo," je kasneje pisal general Ivan Boldin.
Naziv junaka Sovjetske zveze je Grigorij Agejev prejel posmrtno ob 20. obletnici zmage, 8. maja 1965.
Preberite še: Kako so sovjetski generali bežali iz nemškega ujetništva
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
