Kljub razširjenemu mitu se Sovjetska zveza ni odrekla vsem svojim vojakom, ki so se znašli v nemškem ujetništvu. Če se je med preverjanjem izkazalo, da osvobojenec ni izdal domovine in se prostovoljno predal sovražniku, je lahko računal na popolni umik vseh obtožb, ponovno vzpostavitev vseh pravic, odlikovanj in čina ter vrnitev v enoto, kjer je služil.
Še zdaleč pa ni uspelo vsem vojakom in poveljnikom pred organi NKVD dokazati svoje nedolžnosti, kljub temu da so v ujetništvu izkazali pogum in niso sodelovali z Nemci. Pogosto se je zgodilo, da so se njihova imena oprala šele mnogo let po vojni, ko njih samih že dolgo ni bilo več med živimi.
Hrepenenje po svobodi je bilo pri generalmajorju Aleksandru Bondovskem tako močno, da je iz nemškega ujetništva pobegnil kar dvakrat.
Bondovski je prvič padel v ujetništvo 21. julija 1941 v Belorusiji, ko se je z ostanki 85. strelske divizije prebijal nazaj do svojih čet. General je nato uspel pobegniti že čez pet dni med pohodom iz kolone ujetnikov.
Dva meseca je trajalo, preden se je prebil nazaj do položajev Rdeče armade. Imel je neverjetno srečo – v kritičnih trenutkih sovjetsko-nemškega spopada je bil vrnjen na položaj brez odvečnih procedur. A tukaj se je njegova sreča tudi končala. 21. oktobra istega leta je pri prečkanju reke Desne na zahodu Ukrajine general znova padel v ujetništvo, a še isto noč znova pobegnil.
24. decembra 1941 je izmučen od dolge poti nazaj prispel do sovjetskih čet blizu vasi Krjukovo pri Moskvi. Tokrat je posebni oddelek NKVD pri njemu opravil temeljito trimesečno preverjanje, ki pa ni potrdilo nobenih obtožb proti njemu. Generala na fronto niso vrnili, pač pa je svoje delo nadaljeval kot predavatelj na tečajih za pripravo častnikov.
Ob koncu leta 1943 je Aleksander Bondovski vseeno dosegel, da so ga znova poslali v vojno. Dodeljen je bil kot poveljnik 324. strelski diviziji, a se ni dolgo bojeval. Februarja 1944 je bil v bitki težko ranjen in izgubil nogo. Po odhodu iz bolnišnice se je znova vrnil k predavateljski dejavnosti, ki jo je opravljal vse do konca vojne.
Julija 1941 je težje ranjeni poveljnik 36. strelskega korpusa generalmajor Pavel Sisojev padel v ujetništvo blizu mesta Žitomir. Nemcem se je predstavil kot navaden vojak Pjotr Skirda, zato so kmalu izgubili zanimanje zanj.
Sisojev je moral čez šest taborišč za vojne ujetnike, preden je avgusta 1943 s skupino tovarišev uspel pobegniti iz taborišča v Grubešovu. Prehodil je vso Poljsko, v Belorusiji pa je naletel na odred nacionalistov iz Ukrajinske vstajniške vojske - UPA (ki je v Rusiji priznana kot teroristična organizacija in prepovedana). Ti so mislili, da je Sisojev navaden ukrajinski kmet in ga nasilno mobilizirali v svoje vrste.
Ko je videl, da je med pripadniki UPA še mnogo takih kot on, ki se borijo neprostovoljno, jih je "Skirda" začel prepričevati, naj prebegnejo k sovjetskim partizanom. Na koncu je oktobra 1943 Sisojev skupaj s 25 borci prebegnil v Černigovsko-Volinsko partizansko enoto Alekseja Fjodorova. Tam je general razkril svojo pravo identiteto.
Generalštab je zahteval, da se Sisojeva nemudoma odpravi v Moskvo, ta pa se je obrnil na Fjodorova z osebno prošnjo: "Dajte mi možnost, da se borim! Če sem česarkoli kriv, bom po vojni odgovarjal za vse."
Po dolgem premisleku mu je poveljnik partizanskega odreda ugodil in na vztrajne pozive, ki so prihajali iz Moskve, odgovoril, da trenutno generala ni mogoče poslati v zaledje. Sisojevu so zaupali usposabljanje nižjih častnikov in sodelovati v pripravi operativnih načrtov.
Aprila 1944 se je vendarle prikazal v prestolnici, kjer so ga aretirali. Preiskava je trajala več kot leto in pol, dokler ga niso decembra 1945 popolnoma oprostili vseh obtožb. "Dokumenti, ki jih je izdal naš štab, o vseh okoliščinah njegovega prehoda k partizanom in njegovih izjemnih bojnih sposobnostih, so temu človeku, ki je izkusil težko usodo, v Moskvi pomagali, da je opral svoje ime. Pavlu Vasiljeviču so vrnili tudi partijsko knjižico in generalski čin," je pisal Aleksej Fjodorov.
A vsi sovjetski častniki, ki so pobegnili iz nemškega ujetništva in se uspeli prebiti do svojih, niso imeli takšne sreče. Tragičen primer je usoda poveljnika oklepnih enot 18. armade generalmajorja Nikolaja Goljceva.
Goljcev je padel Nemcem v roke 15. avgusta 1941 med boji v Ukrajini. Že 30. avgusta mu je skupaj z nekim drugim poveljnikom uspelo pobegniti, medtem ko sta hodila v koloni, in dohiteti umikajoče se dele Rdeče armade.
A možnosti vrnitve na fronto Goljcev več ni dobil. 15. oktobra ga je aretiral posebni oddelek NKVD na podlagi obtožb o prostovoljni predaji sovražniku in ga takoj podvrgel preiskavi.
Sodeč po dokumentih naj bi Nikolaj Goljcev dejanje priznal, nakar je bil obsojen na najvišjo možno kazen. 23. februarja 1942 so generala Goljceva usmrtili s strelskim vodom.
Po koncu vojne je bilo med preiskovanjem nemških arhivov ugotovljeno, da je sovjetski častnik v ujetništvu ohranil držo in zavrnil vsakršno sodelovanje s sovražnikom. Leta 1955 je bil posmrtno rehabilitiran.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
