Mongolija je bila ena od najbolj zvestih zaveznic Sovjetske zveze v prvi polovici 20. stoletja. Državi sta se leta 1939 skupaj zoperstavili japonskemu vdoru na mongolsko ozemlje, ko pa je 22. junija 1941 nacistična Nemčija napadla ZSSR, Mongoli niso odlašali in že isti dan napovedali vojno Tretjemu rajhu.
Ne glede na to, da je vojna divjala v oddaljeni Evropi, je postala tudi mongolska. Pomoč, ki jo je ta revna in redko poseljena država nudila ZSSR se je na posameznih področjih lahko primerjala celo s pomočjo, ki so jo ponudile ZDA v okviru svojega programa lend-lease.
Mongolsko državno vodstvo se je zavedalo, da svoje vojske ne bodo mogli poslati na zahod, saj je še zmeraj pretila grožnja s strani Japonske, poleg tega pa Mongolija ni bila sposobna vzpostaviti ekspedicijskega kontingenta. Tako je padla odločitev, da se ponudi gospodarsko pomoč v okviru zmožnosti.
Pod sloganom "V državi ne sme biti nikogar, ki ne bi doprinesel skladu za pomoč Rdeči armadi" se je v Mongoliji začela kampanja zbiranja denarnih sredstev in daril za rdečearmejce.
Že oktobra je bila v Sovjetsko zvezo poslana prva pošiljka pomoči v obliki kratkih ovčjih plaščev, krznenih brezrokavnikov, toplih rokavic, volnenih škornjev, puloverjev in pasov. V naslednji pošiljki, ki je prispela februarja 1942, so bili poleg obleke še paketi hrane; meso, salame, maslo in sladkarije. Vlaki s pomočjo so v ZSSR vozili vse do začetka leta 1945.
Med najbolj radodarnimi posamezniki je bila aratka (nomadska kmetica) Engelijn Badam, ki je na fronto za pomoč poslala 16 kamel, 93 konjev, 1.600 ovc in denarna sredstva v višini 10.000 tugrikov, s katerimi je bilo možno kupiti še 12.500 ovac.
Poleg daril je Mongolija za pomoč ZSSR zagotovila tudi redne in množične pošiljke mesa, volne, ovčje kože in konj po ugodnih cenah. Moskva je za dobavljeno robo plačevala z industrijskimi in prehrambnimi izdelki, ki jih je potrebovala ta azijska država, ter hkrati odpisovala dolgove, ki jih je imela Mongolija do ZSSR.
V celotnem času trajanja vojne so Mongoli sovjetskim zaveznikom dobavili okoli 500.000 ton mesa (iz ZDA je prispelo 665.000 ton konzerv) in 64.000 ton volne (ZDA so poslale 54.000 ton). Vsak peti vojaški plašč Rdeče armade je bil sešit iz mongolske volne.
Mongolska ljudska republika je bila za ZSSR edini dobavitelj ovčje kože. Prav iz te kože so bile izdelane tunike za poveljnike Rdeče armade.
Najpomembnejša pomoč za Rdečo armado pa so bili mongolski konji. Sovjeti so že v prvi etapi vojne izgubili skoraj polovico svojih konjev; od 17,5 milijona jih je do septembra 1942 ostalo samo še 9 milijonov.
Mongolija je od svojih domačih kmetov za pomoč Sovjetom odkupila skoraj 485.000 konjev, dodatnih 32.000 pa so kmetje oddali v dar. Vzdržljive in nezahtevne živali so se odlično prilagodile na surove razmere vzhodne fronte in reševale sovjetske čete pri prevozu tovora in artilerije, dokler ni bil rešen problem z avtomobilskim transportom. Vsak peti sovjetski konj na fronti je bil po rodu iz Mongolije.
"Konji so bili odlično prilagojeni za pohode," je kasneje razlagal sovjetski general Issa Plijev: "Nizek mongolski konj je krepke postave. Ima čvrste, kratke noge z majhnimi, močnimi kopiti. Sposoben je premagovati stokilometrske razdalje po več dni zapored … Vzdržljiv in nezahteven mongolski konjič je v paru s sovjetskim tankom prišel do Berlina."
16. januarja 1942 je državno vodstvo Mongolske ljudske republike sprejelo odločitev, da bo začelo zbirati sredstva za proizvodnjo kolone tankov, s katero bi pomagali Rdeči armadi. Čez eno leto je mongolska delegacija pod vodstvom maršala Horlogijna Čojbalsana sovjetski 112. tankovski brigadi predala 32 tankov T-34 in 21 lahkih tankov T-70, izdelanih z zbranimi sredstvi.
112. brigada, ki je dobila naziv Revolucionarna Mongolija, se je udeležila bitke pri Kursku, kjer se je uspešno izkazala v bojih proti eni najslavnejših nemških enot – diviziji Velika Nemčija (nem. Panzergrenadier Division Großdeutschland). Za pogum in junaštvo so vojaki brigade prejeli tako sovjetska kot mongolska odlikovanja.
Poleti 1943 je bila z zbranimi sredstvi prebivalcev Mongolije na noge postavljena 2. lovska letalska eskadrilja po imenu Mongolski arat, slovesno predana 25. septembra 2. gardnemu polku 322. lovske letalske divizije.
"In nato je napočil dolgo pričakovan trenutek. Iznad gozda se je eno za drugim dvignilo 12 novih bojnih letal La-5 s svetlo rdečimi napisi "Mongolski arat" na trupih. Po opravljenem paradnem krogu nad letališčem so lovci zavili na posebej odrejeno ploščad. Vzkliki ’Hura, Mongolski arat!’, ’Hura, Mongolski narod!’ so preglasili brnenje motorjev," se je spominjal takratni letalski generalporočnik Aleksander Semjonov.
Eskadrilja je sodelovala v najpomembnejših bitkah v okviru operacije Bagration ter berlinske in praške operacije. Skrb za pripadnike eskadrilje (kot tudi za tankiste brigade Revolucionarna Mongolija) so Mongoli delno prevzeli nase in tudi nikoli niso pozabili nagraditi hrabrosti svojih varovancev.
V bojih proti Nemcem na vzhodni fronti je sodelovalo od 500 pa do več tisoč mongolskih prostovoljcev. V Rdeči armadi so jih cenili zaradi njihovih odličnih lovskih in jahalnih spretnosti, zato so večinoma služili v konjenici ali pa kot izvidniki in ostrostrelci.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
