Kako so Rusi zavzeli Bejrut

Ivan Ajvazovski, Virgilius Eriksen
Prve ruske vojaške baze bi se lahko na Bližnjem vzhodu pojavile že koncem 18. stoletja.

29. septembra 1773 so v Bejrut (prestolnico današnjega Libanona, op. ur.) vkorakale ruske čete. Prvič po mnogih stoletjih so se po ulicah enega najstarejših mest Levanta (tako se imenuje regija v vzhodnem Sredozemlju) sprehajali evropski zavojevalci. Kako so se ruski vojaki znašli tako daleč od doma?

Bitka za Levant

Zavzetje Bejruta je bil eden najpomembnejših dogodkov rusko-turške vojne (1768-1774). Dve veliki državi sta se spopadali za nadzor nad črnomorsko obalo in Kavkazom ter za politični vpliv nad oslabljeno Poljsko.

Česmenska bitka

Ključen dogodek, ki je vplival na celotno vojno, je bil poraz turške mornarice v Česmenskem zalivu nedaleč od Izmirja v začetku julija 1770. Z izgubo več kot 20 ladij in 11.000 mornarjev so Turki praktično izgubili nadzor nad vzhodnim delom Sredozemskega morja in ga bili prisiljeni prepustiti nasprotniku.

Medtem ko so ruske sile napadale sovraga na kopnem in na morju, so se znotraj Osmanskega cesarstva vrstile vstaje in upori. Osmanski vazali, šejki in emirji Levanta in Egipta, ki so sanjali o popolni neodvisnosti, so izkoristili priložnost, da je bila sultanova vojska zasedena z boji na Balkanu.

Ta separatistična gibanja so takoj dobila podporo ruske mornarice. 11. junija 1772 je palestinski šejk Zahir al-Umar s pomočjo ruske flote razbil turško vojsko pri Sidonu.

Zahir al-Umar

Prav al-Umar je bil tisti, ki je svoje ruske zaveznike usmeril proti naslednjemu cilju – Bejrutu, ki mu je takrat vladal emir Zgornjega Libanona Jusuf Šehab. Čez to strateško pomembno sredozemsko pristanišče so po morju prihajale zaloge za enega ključnih osmanskih centrov – Damask.

Zavzetje mesta

Prvi poskus zavzetja Bejruta so junija 1772 izvedli zavezniški grški vstajniki. Po ukazu ruskega poveljstva se je manjša grška eskadra majorja Grigorija Riza približala mestu in ga pet dni silno obstreljevala, nato pa na kopno izkrcala še desantnike, ki so oplenili predmestja.

Portret grofa A. G. Orlova-Česmenskega

Na pogajanja z Rizom so prispeli predstavniki samega emirja Šehaba. Ta je bil tako šokiran nad uspehi ruske vojske in šejka al-Umarja v sosednji Palestini, da ne samo, da je grškim mornarjem izplačal veliko vsoto denarja, ampak je celo razglasil svojo lojalnost Rusiji ter se uradno podredil ruski nadoblasti. Ta odločitev je bila nemudoma sporočena poveljniku sredozemske eskadre Alekseju Orlovu.

Turki seveda niso mogli nemo opazovati, kako jim Levant polzi iz rok. Bejrut je zato kmalu zatem brez posebnega odpora zasedel odred osmanskega poveljnika Ahmada al-Džazarja, ki je nameraval mesto po hitrem postopku pretvoriti v neprebojno trdnjavo. "Dan in noč so ljudje pod budnim očesom stražarjev gradili utrdbe in zidove. Vsakršen upor je bil strogo kaznovan, več ljudi je bilo usmrčenih ali aretiranih kot upornikov," je pisal lokalni letopisec. Po izgubi mesta se je Šehab znašel odrezan od morja in začel zaveznike rotiti za pomoč.

23. julija 1773 je Bejrut z morja blokirala ruska eskadra, sestavljena iz 17 vojnih ladij, ki ji je poveljeval kapitan Mihail Kožuhov, na kopnem pa je mesto oblegala emirjeva vojska. V prvih osmih dneh obleganja je na mesto padlo več kot 20.000 krogel, ki pa presenetljivo niso povzročile velike škode.

Dlje, kot je trajalo obleganje, hitreje je kopnela emirjeva vojska, saj so libanonski fevdalni gospodje svoje vojake preprosto pošiljali domov. Glavni del operacije je zato padel na pleča ruskih mornarjev. Izkrcane desantne čete so okoli Bejruta ustvarile soliden obroč ter prekinile vse oskrbovalne poti po kopnem. Za napad jim je sicer močno primanjkovalo sil.

Ahmad al-Džazar

Septembra 1773 je od lakote izmučena bejrutska garnizija neuspešno skušala prebiti obroč. Kmalu je postalo jasno, da je šejk al-Umar pregnal sultanovo vojsko, ki je bila poslana na pomoč oblegancem. Na koncu se je Ahmad al-Džazar 29. septembra predal.

Ruski Libanon?

Po dogovoru med ruskim poveljstvom in Šehabom je slednji plačal za vse stroške, ki jih je imela ruska vojska, v višini 300.000 turških piastrov (skoraj 8 ton zlata). Po tem je Kožuhov tudi uradno predal mesto emirju.

Ruska flota je v Bejrutu ostala do januarja 1774, nakar se je vrnila v svojo stalno oporišče na grški otok Paros. Mesto tako ni odigralo pomembnejše vloge v vojaški kampanji proti Osmanskemu cesarstvu, izid vojne pa je odločila zmaga generalmajorja Aleksandra Suvorova pri Kuzludži v Bolgariji 20. junija istega leta.

Podpis mirovnega sporazuma med Ruskim imperijem in Osmanskim cesarstvom

Jusuf Šehab je ves čas ruske prisotnosti v Levantu poudarjal tesne vezi njegove države z mogočno "moskovsko sultanko" (vladarico Katarino II.). Nad glavnimi vrati Bejruta je izobesil celo ikono sv. Katarine z vladarsko krono na glavi, ki ko je nek francoski diplomat zamenjal za portret ruske vladarice. Vojaki so dosledno nadzorovali, da bi konjeniki razjahali pred ikono, mimoidoči domačini pa se priklanjali.

Prehod pod ruski protektorat bi za Zgornji Libanon pomenil praktično neodvisnost. Kakor je pravilno računal emir, Rusi območja zaradi oddaljenosti preprosto fizično ne bi zmogli držati pod močnim nadzorom.

Tega so se zavedali tudi v Rusiji. Vladajoča elita je razumela, da nima ne dovolj sredstev niti dovolj močne flote, da bi branila in nadzorovala provinco sredi turškega ozemlja. Poleg tega so doma medtem izbruhnile vstaje tlačanov in kozakov pod vodstvom Jemeljana Pugačova, kar je Katarino II. povsem odvrnilo od kakršnihkoli eksotičnih ozemelj.

Po sklenitvi mirovnega sporazuma z Osmanskim cesarstvom 21. julija 1774 je ruska mornarica dokončno zapustila Sredozemsko morje. Kmalu zatem so Turki ponovno zasedli svoja uporniška ozemlja. Šejk Zahir al-Umar je bil ubit v boju, emir Jusuf Šehab pa ne samo, da je uspel preživeti, temveč se je z oblastmi v Istanbulu celo dogovoril, da ohrani oblast v Zgornjem Libanonu.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke