Najboljši vojaški poveljnik v ruski zgodovini

Russia Beyond (Foto: javno lastništvo; Fjodor Usipenko)
Če bi Aleksander Suvorov živel še malo dlje, Napoleon morda nikoli ne bi dočakal slave.

"Nobena vojska na svetu se ne more zoperstaviti pogumnemu ruskemu grenadirju," je nekoč izjavil generalisimo Aleksander Vasiljevič Suvorov, eden od najbolj izjemnih vojaških voditeljev 18. stoletja in največji poveljnik v ruski zgodovini. V času svojega dolgega življenja (1730-1800) je sodeloval v sedmih velikih vojnah, pri čemer je zmagal v 60 bitkah, izgubil pa ni niti ene same.

Suvorov je bil popolno nasprotje drugih vojaških poveljnikov svojega časa, ki so postopali počasi in defenzivno, napadali pa samo takrat, kadar so bili v številčni premoči. "Zmaguj z veščino, ne s številčnostjo," jim je odgovarjal Suvorov. Salvo iz nenatančnih mušket ali pištol, ki so imele še manj možnosti, da zadenejo cilj, je lahko povzročil veliko škodo samo tarčam, ki so se pomikale počasi, je menil. Raje, kot da izpostaviš svoje vrste sovražnikovemu ognju, napadi nasprotnika z drznim in hitrim bajonetnim jurišem, četudi je nasprotnik v številčni premoči. "Krogla je norec, bajonet pa fant od fare," je večrat dejal poveljnik.

Generalisimo je poudarjal načelo "treh vojnih umetnosti": presoja oči, hitrost in napad. Presoja oči je pomenila sposobnost zaznati najšibkejšo točko v nasprotnikovi obrambi in jo izrabiti kot glavno točko napada. Hitrost se je izkazovala v urnosti sprejemanja in izvajanja odločitev, v taktični mobilnosti na bojišču in na pohodih: "Naša počasnost bo povečala moč nasprotnika, hitrost in presenečenje pa ga bosta vrgla s tira in ga premagala." Napad je pomenil dosledne in usklajene akcije dobro izurjenih enot, ki so sposobne, da sodelujejo druga z drugo, da zagotovijo zmago. "Moč je v dveh linijah, v treh pa še pol toliko; prva zlomi [nasprotnikovo linijo], druga jo udari, tretja pa jo pokonča."

Vse tri vojne umetnosti je Suvorov uspešno izvajal v bitkah proti Turkom, poljskim vstajnikom in Francozom. V nič kolikih primerih je dosegel zmago po zaslugi svoje drznosti in odločnosti, kljub temu, da je bil številčno v manjšini (kot v bitki pri Kozludži leta 1774 ali v bitki pri Focșaniju leta 1789).

Bitka pri Kozludži

V njegovi navadi ni bilo, da bi se skrival za svojimi vojaki ("Smrt beži pred bajonetom in sabljo pogumnega") in to ga je v bitki pri Kinburnu leta 1787 skoraj stalo življenja. Grenadir Ivan Novikov je Suvorova rešil pred janičarji, potem ko je slednjega ranil topovski izstrelek.

Grenadir Novikov rešuje Suvorova v bitki pri Kinburnu.

Pravi triumf je Suvorov doživel v bitki pri Rimniku leta 1789, ko se je podal v boj proti 100.000-glavi turški vojski s samo 7.000 ruskimi in 18.000 avstrijskimi vojaki. Poveljnik je stavil na presenečenje in hitrost in 22. septembra zjutraj skrivoma prečkal reko Rimnik na jugu današnje Romunije, uničil eno od izpostavljenih nasprotnikovih enot ter udaril v bok glavnine turških sil. Turški tabor je zavzel s konjeniškim napadom presenečenja, kar je med Turki povzročilo paniko, nato pa je pehota dokončala posel. Sovražnik je na koncu izgubil okoli 20.000 mož, medtem ko je bilo med zavezniško rusko-avstrijsko vojsko vsega skupaj okoli 500 mrtvih. Za njegov pogum in odločnost so Avstrijci Suvorovu nadeli vzdevek General Naprej.

Aleksander Suvorov in bitka na reki Rimnik

22. decembra 1790 je Aleksander Suvorov dosegel skoraj nemogoče. Njegove čete so zasedle domnevno nepremagljivo turško trdnjavo Izmail ob črnomorski obali. Poveljnik je bil prepričan, da uspeh leži v dobro pripravljenem napadu. Nedaleč od Izmaila je dal postaviti utrjene okope, ki so imitirali jarke in zidove turške trdnjave, na katerih so se lahko vojaki neprestano urili. Šibka točka garnizije turškega poveljnika Ajdoslu Mehmeda Paše je bilo število nabornikov, ki je presegalo število rednih čet. Suvorov je tukaj stavil na profesionalizem, izkušnje in utrjenost svojih vojakov. Ni se motil. Nasprotnik je izgubil skoraj 26.000 mož, medtem ko je na ruski strani padlo manj kot 2.000 vojakov. Trdnjava je bila zavzeta. "Odločitev za napad na takšno trdnjavo je stvar, ki se zgodi samo enkrat v življenju," je kasneje izjavil Suvorov.

Ruska vojska osvaja trdnjavo Izmail

4. novembra 1794 med zatiranjem poljske vstaje, ki jo je vodil Tadeusz Kościuszko, so enote Suvorova vdrle v Praško četrt v Varšavi. V napadu je umrlo okoli 12.000 poljskih vojakov in civilistov. "Ob petih zjutraj smo krenili v napad, ob devetih pa poljske vojske, ki je branila Praško četrt in same četrti skupaj z njenimi prebivalci ni bilo več … V štirih urah je bilo izvedeno strašno maščevanje za to, kar so morali naši možje pretrpeti v Varšavi!" Tako je napad komentiral general Ivan von Klügen, pri čemer je na koncu imel v mislih varšavsko vstajo s 17. aprila 1794, med katero je jezna množica domačinov  nenadoma napadla in pobila velik del tam nastanjene ruske garnizije med bogoslužjem pred veliko nočjo. Pred napadom Praške četrti je Suvorov prebivalcem ponudil, da se zatečejo v ruski tabor (s čimer se je mnogo ljudi tudi rešilo ), svojim četam pa je zaukazal: "Ne vstopajte v hiše. Sovražnikom, ki bodo prosili milosti, naj se ta tudi izkaže. Ne ubijajte neoboroženih. Ne spopadajte se z ženskami. Ne dotikajte se otrok!" Varšava je kapitulirala 9. novembra brez boja.

Aleksander Suvorov vstopa v Varšavo

Katarina II. je Suvorova nagradila s čini in častmi, Pavel I. ki jo je nasledil na prestolu leta 1796, pa poveljniku ni bilo tako naklonjen. Navajen preprostega vojaškega življenja je Aleksander Suvorov namreč ostro kritiziral pruske navade, ki jih je v vojsko uvajal car, in ki so obsegale konstantno urejanje pričesk, postroje in parade. "Puder za lase ni smodnik, koder ni orožje, kita pa ne mačeta. Jaz nisem Prus, ampak rojeni Rus," je izjavil Suvorov in bil kmalu zatem izgnan na svojo posest.

Izgnani Suvorov prejme ukaz za vodenje ruske vojske proti Napoleonu

Z ustanovitvijo druge koalicije proti Francozom leta 1799 pa so zavezniki prosili ruskega carja, naj pošlje Suvorova v okupirano Italijo, da bi vodil zavezniške čete. Francozi so s strani Generala Naprej kmalu zatem utrpeli serijo bolečih porazov na rekah Adda in Trebbia, medtem ko je avstrijska vojska osvobodila in zasedla celotno regijo.

General Suvorov v bitki na reki Addi, 27. aprila 1799

Italijanski je sledila švicarska kampanja, v kateri je ostareli poveljnik dokazal svojo čvrstost. V nekaj tednih so se čete Suvorova, soočene s stalnimi napadi močnejšega nasprotnika, prebile skozi Alpe, ter na poti porazile generala Andréja Masséno v dolini Muota (Mutten). Suvorov je uspel ohraniti svojo izmučeno vojsko, se prebiti iz obroča, v katerega je padel, ter povesti svoje čete do avstrijske meje. "V premagovanju sovražnikov Domovine povsod in skozi vse vaše življenje, vam ni uspelo samo ene stvari – premagati naravo samo. A tudi to vam je sedaj uspelo!" Tako je v pismu Suvorovu zapisal navdušeni car Pavel I., ki mu je podelil tudi najvišji čin – generalisimo.

Suvorov prečka Alpe leta 1799

Ime Suvorova je odmevalo širom Evrope, občudovali so ga tako zavezniki kot nasprotniki. Slavni britanski pomorski poveljnik Horatio Nelson, ki je uničil francosko mornarico v bitki pri Trafalgarju leta 1805, je Suvorovu poslal pismo, v katerem je zapisal: "Preplavljen sem s častmi, a danes sem bil deležen največje med vsemi: Rekli so mi, da sem prav takšen kot vi."

Admiral Horatio Nelson

Oba vrhovna poveljnika tistega časa, Napoleon Bonaparte in Aleksander Suvorov, sta nedvomno vedela drug za drugega. Suvorov je v pismu svojemu nečaku o francoskem poveljniku zapisal naslednje: "On je junak, spektakularen vojščak, čarodej! Premaguje tako človeka kot naravo … Presekal je gordijski vozel taktike. Ne zmeni se za številčnost, svoje nasprotnike napada povsod in jih popolnoma uniči. Razume nepremagljivo moč napredujočega napada." Napoleon na drugi strani, je bil precej bolj zadržan glede pohval. Po njegovi oceni je imel Suvorov sicer srce, ne pa tudi um dobrega poveljnika. Z odgovorom na to, kdo od njiju je bil večji umetnik vojne, pa nam zgodovina ni postregla, saj se poveljnika nikoli nista soočila na bojišču.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke