Kako so boljševiki poskušali sovjetizirati Iran

Russia beyond (Foto: javno lastništvo)
Medtem ko je v Rusiji že divjala državljanska vojna, je sovjetsko vodstvo razmišljalo o tem, kako bi prižgalo iskrico socialistične revolucije v Aziji.

18. maja 1920 so se sovjetski mornarji nepričakovano izkrcali v iranskem pristanišču Enzeli. Njihov cilj je bil zavzeti tam zasidrano floto svojih belih sovražnikov. Ta operacija, kakor se je izkazalo kasneje, pa je bila dejansko le prva etapa v boju za vzpostavitev komunističnega gibanja v Iranu. 

Nepričakovan napad

Potem ko je Rdeča armada spomladi leta 1920 razbila glavne sile belih na jugu Rusije, se je bela Kaspijska flotilja soočila z dvema možnostma – bodisi, da pobegne v Iran, bodisi da se umakne na Krim. Odločili so se za prvo možnost, kjer so v Enzeliju prišli pod zaščito Britancev, ki so svoje sile tam držali že od prve svetovne vojne.

29 ladij bele flotilje bi lahko za Sovjete predstavljalo resno nevarnost v območju Kaspijskega morja, zato se je boljševiško vodstvo naredilo, naj se mora flotiljo čim prej zajeti, v izogib diplomatskemu škandali pa bi operacijo predstavili kot lastno iniciativo poveljnika Volško-kaspijske flotilje Fjodorja Raskolnikova.

18. maja ob 5. uri in 19 minut se je sovjetska flotilja skrivoma približala k pristanišču in ga začela obstreljevati. "Nekega nelepega jutra nas je zbudil topovski ogenj in padci granat sredi pristanišča in sredi naših ladij. Ko smo se povzpeli na jambore, smo zagledali množico ladij, ki so obstreljevale Enzeli. V britanskem štabu je vladala popolna zmeda in rdečim ni odgovorila nobena baterija. Britanci so malodane v spodnjicah bežali stran od svojih topov," je zapisal beli častnik Anatolij Vaksmut.

Desant, ki se je izkrcal na obalo, je kmalu porazil tam nastanjeno 36. indijsko pehotno brigado, nakar je nasprotnik zaprosil za premirje. To je Britancem in belim nalagalo, da morajo zapustiti mesto in boljševikom ne prepustiti le vseh ladij, ampak tudi 50 artilerijskih topov, 20.000 kosov streliva, velike zaloge bombaža, tirov, bakra in drugega materiala.

Tudi šahova vojska na koncu proti sovjetskim mornarjem ni posredovala. Oslabljeni Iran se je namreč v prejšnjih letih dejansko pretvoril napol v kolonijo evropskih držav in tako lahko protestiral le z diplomatsko noto.

Nove priložnosti

Sovjetske sile so nameravale kmalu zapustiti Iran, a situacija se je nenadoma spremenila. Sovjetsko intervencijo na severu je namreč izkoristilo lokalno partizansko uporniško gibanje džungalcev (t. i. gozdno gibanje). Njegov voditelj Mirza Kučak Kan je boljševike prosil za pomoč, a pod pogojem nevmešavanja Moskve v notranje zadeve Irancev.

Sovjetsko vodstvo je zaslutilo priložnost, da zaneti socialistično revolucijo v Aziji. "Brez posebnega truda lahko na noge dvignemo ves perzijski Azerbajdžan (severozahodni del Irana z večinskim azerbajdžanskim prebivalstvom, op. ur.), Tabriz," je presodil vodja kavkaškega biroja Centralnega komiteja Ruske komunistične partije boljševikov Sergo Ordžonikidze: "Po mojem mnenju lahko s pomočjo Kučak Kana in perzijskih komunistov razglasimo sovjetsko oblast, zasedemo mesto za mestom in izženemo Angleže. To bo napravilo velik vtis na ves Bližnji vzhod."

Sergo Ordžonikidze (1886-1937)

Kljub temu, da se državljanska vojna v Rusiji še ni končala, so se boljševiki odločili, da v dobro svetovne revolucije posredujejo v Iranu. Kuček Kanu so obljubili orožje, denar, prostovoljce, inštruktorje, letala in oklepnike. Narodni komisar za vojaške zadeve Lev Tolstoj je ukazal v državi tajno organizirati razprostranjeno sovjetsko agitacijo.

Moskva si je vnovič prizadevala izogniti diplomatskemu škandalu in zato ni ravnala neposredno, pač pa poreko svojih zaveznikov – pred kratkim ustanovljeno Azerbajdžansko sovjetsko socialistično republiko. Vojaki, ki so jih poslali v Iran, so delovali bodisi kot prostovoljci ali pa pod azerbajdžansko zastavo. Za Azerbajdžan je imela pomoč iranski revoluciji velik pomen, saj so sanjali o združenju z Iranskim Azerbajdžanom.

Gilanska SSR

Sovjetska vojska se je uradno umaknila iz Enzelija, a v praksi je bila situacija povsem obratna; čez azerbajdžansko mejo so v severni Iran neprenehoma prihajali vojaki in orožje. 4. junija je ob podpori novih zaveznikov Mirza Kučak Kan zavzel Rašt, prestolnico province Gilan.

Mirza Kučak Kan (1880-1921)

Naslednji dan je bila na severu Irana razglašena ustanovitev Gilanske sovjetske socialistične republike s Kučak Kanom na čelu. A kljub pogoju nevmešavanja v notranje zadeve, je v prehodno revolucionarno vlado stopilo več sovjetskih predstavnikov, ki so sprejeli iransko državljanstvo.

Iz odredov "prostovoljcev", ki so prišli iz Bakuja in Astrahana, ter lokalnih partizanov je bila sestavljena Iranska rdeča armada z okoli 5.000 možmi. Sprva ji je poveljeval Kučak Kanov ožji zaupnik Ehsanulla Kan, kmalu potem pa je Moskva na čelo postavila svojega človeka Vasilija Kargaretelija.

Džungali

Odnosi med džungalci in iranskimi komunisti so se kmalu začeli slabšati. Slednji so bili prepričani, da je treba revolucionarni ogenj razširiti "po vsej Aziji", Mirza Kučak Kan pa je menil, da je treba ravnati previdno in se začasno omejiti na to, kar je že doseženo – Gilansko republiko. Strani se tudi nista strinjali glede vprašanja zasebne lastnine.

Na koncu so iranski komunisti 31. julija Kučak Kana vrgli z oblasti, ta pa je s svojimi podporniki pobegnil v mestu Fuman. Na čelo nove prehodne vlade se je povzpel njegov nekdanji soborec Ehsanulla Kan. "Sovjetska Perzija bo obstajala tudi brez njega. Kučak je uporaben kot priljubljena figura, a hkrati s svojim popolnim nerazumevanjem revolucionarne politike ter prekomerno previdnostjo in počasnostjo dela škodo. On ne zna tvegati, a prav to bi zdaj bilo treba," je menil sovjetski narodni sekretar za zunanje zadeve Georgij Čičerin.

Konec iranske pustolovščine

Novo vodstvo Gilanske SSR je sredi avgusta 1920 začelo pohod na Teheran, ki pa se je končal s hudim porazom. Pred popolno katastrofo so Iransko rdečo armado rešile le okrepitve, poslane iz Azerbajdžana in Sovjetske Rusije.

Tudi v notranji politiki so stvari začele razpadati. Na hitro izvedene reforme niso upoštevale lokalnih tradicij in lahkomiselno kršile večstoletne družbene ustroje, kar je med domačini povzročilo mnogo razburjenja. Olje na ogenj so prilili še Britanci in iranski voditelj Sultan Ahmad Šah, ki so v regiji razširjali protisovjetsko propagando.

Vse bolj je postajalo jasno, da sovjetizacija Irana ne bo uspela. Za razjasnitev situacije je v Baku prispel takratni član politbiroja CK Josif Stalin. Kmalu je Leninu v Moskvo poslal razočarajoče poročilo, da je v Iranu v danih okoliščinah izvedljiva le buržoazna (meščanska) revolucija z oporo na srednjih slojih.

Sultan Ahmad Šah (1898-1930)

Konec septembra je Sovjetska Rusija začela pogajanja s Teheranom, ki so se zaključila 26. februarja 1921 s podpisom sovjetsko-iranskega sporazuma o prijateljstvu. Moskva in Baku sta Gilanski republiki odpovedali pomoč ter umaknili svoje čete, a ne preden vojske iz regije niso umaknili tudi Britanci.

Julija 1921 so gilanski komunisti organizirali še en drzen napad na Teheran, ki pa se je znova končal s porazom. Novembra je šahova vojska porazila Gilance, vlada Ehsanulle Kana pa je morala zbežati v Baku (leta 1936 je bil ustreljen med "veliko čistko" v ZSSR). Tudi džungalske sile so bile poražene, glava Mirze Kučak Kana pa je bila javno postavljena na ogled v Raštu.

Sovjeti in Britanci so se v Iran ponovno vrnili čez 20 let, a tokrat kot zavezniki. V skupni operaciji Countenance avgusta in septembra 1941 so okupirali severne in jugozahodne dele države, vrgli z oblasti Nemcem naklonjenega šaha Rezo Pahlavija in Iran spravili v tabor protihitlerjevske koalicije.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke