Kako so Romanovi zbolevali zaradi tradicij

Si lahko predstavljate zdravniški pregled, pri katerem je med zdravnikom in pacientom zavesa? Sliši se noro, a tako so potekali pregledi v damskih sobanah v palačah prvih vladarjev iz dinastije Romanovih v 17. stoletju.

Zdravnik, navadno tujec iz lekarniškega oddelka, je ženske člane carjeve družine – vladarico in njene hčere ali sestre – lahko zgolj spraševal, kaj čutijo in kakšno vrsto bolečine ali bolezni imajo. Nikoli si ni smel ogledati, kaj šele opraviti fizični pregled ženske s carskega dvora. To so opravljale babice ali varuške, ki so prakticirale ljudsko zdravilstvo.

Zakaj so bili prvi Romanovi bolehni?

Zgodovinar Igor Zimin piše, da so prvi Romanovi zbolevali v glavnem za tuberkulozo in rahitisom, ki se je navadno kazal v upognjenih nogah in bolečinah v kosteh. To je pomenilo, da so mladi carji imeli slabo imunsko odpornost, bili podhranjeni in niso vnašali dovolj vitaminov. A kako to, da je dobesedno najbogatejša družina v državi za svoje otroke skrbela tako slabo?

Odgovor je – nore tradicije. Kot prvo način, kako so carjevi otroci živeli. Dokler niso dopolnili pet let, so tako dečki kot deklice ostajali v damskih sobanah. Otroci bi potrebovali svež zrak, a so namesto tega morali živeti za zaprtimi okni, ker se je carjeva družina bala, da bi kdo dejansko videl njihove potomce in nanje vrgel "zlobno oko". Sobe so bile zmeraj ogrevane; stene in tla so bila obložena s tkaninami, da so zadrževale toploto. Tudi zibka je bila oblečena v blago ali celo krzno, dojenčke pa so tesno zavijali v plenice in ležali so na blazinah, pokriti s krzneno odejo. Vladalo je prepričanje, da če otrok ne bo tesno povit, bo zrasel ukrivljen in grbast (da, prav ste prebrali).

Otroke so obkrožali številni služabniki; dojilje, varuške, nočne služkinje, sobarice, perice, šivilje, … seznam se tu ne konča. Ampak, ali jih je res skrbelo za otrokovo dobrobit?

Zgodovinarka Vera Bokova opisuje dnevna opravila služabnikov v zvezi s carjevimi otroki: "Od služkinje se je pričakovalo, da bo znala predvideti usodo otroka na podlagi števila in razporejenosti materinih znamenj po telesu, da bo zibko zagrinjala pred neposredno mesečino, da se otrok ne bi zbujal, da bo pazila, da kdo ne pogleda otroka med spanjem (da ga ne bi razvadili), da mu bo za ušesa mazala saje, da bi ga tako zaščitila pred urokom zlobnega očesa ob srečanju z novimi osebami ter da mu bo na čelo pod kapico posula malo soli." Vse to je bilo nedvomno zelo daleč od skrbi za zdravje, ki bi jo carjevi potomci dejansko potrebovali.

Otroci so potrebovali aktivnost, namesto tega pa so bili prisiljeni hoditi počasi, nikoli tekati ali kričati, saj se to za osebo plemiškega porekla ni spodobilo. Tako so se otroci navadili obnašati resno.

Potrebovali bi dobro prehrano, a so trpeli za pomanjkanjem vitamina C. V 17. stoletju je bila mednarodna trgovina zelo počasna, Moskva pa je severno mesto, kjer so zime trajale 7-8 mesecev, zato se je sveže sadje le redko pojavilo na carjevi mizi. Sveže so lahko bile samo lubenice iz nekdanjega Astrahanskega kanata, a jih je Pravoslavna cerkev prepovedala, saj so preveč spominjale na … odsekano glavo Janeza Krstnika! Zato so lubenice prispele soljene in posledično izgubile večino svojih vitaminov. In rezultati?

Leta 1627 se je prvi Romanov Mihail Fjodorovič pritoževal svojemu očetu: "Težko hodim, do kočije in od nje me nosijo na stolih." Takrat je bil star komaj 31 let! Njegov vnuk Fjodor Aleksejevič je trpel za isto boleznijo. V svojem kratkem življenju (dočakal je 21 let), se je le s težavo premikal. Kemična analiza posmrtnih ostankov prvih Romanovov je, kot dodaja Vera Bokova, pokazala, da je šlo za rahitis.

Peter Veliki je bil v prvih letih svojega življenja vzgajan na enak način, zato je bilo tudi njegovo zdravje daleč od idealnega. Kar mu je pomagalo do krepitve imunskega sistema, so najbrž bile vojaške vaje, ki jih je opravljal v mladosti. Miniti je moralo še precej časa, preden je na ruski prestol ponovno prišel rojeni in vzgojeni potomec, saj je bilo 18. stoletje polno prevratov, ko so ruski prestol zasedali že odrasli ljudje.

Katarina in angleška vzgoja

Leta 1754 se je Katarini in velikemu knezu Petru III. rodil Pavel I. Skoraj nemudoma po rojstvu so ga prenesli v sobane njegove tete carice Jelizavete. Pavel je bil dolgo pričakovani legitimni prestolonaslednik, prihodnost Rusije, zato sta bila njegovo zdravje in dobrobit državna prioriteta. A Jelizaveta je bila sama vzgojena v starem slogu in je malega Pavla vzgajala po istem kopitu.

Njegova mati Katarina je zapisala, da se je Pavel "dobesedno dušil od nepomembnih skrbi. Spal je v preveč topli sobi v flanelastih plenicah, v zibki, prevlečeni s črnim lisičjim krznom. Po vsem obrazu in telesu se je potil, zaradi česar je, potem ko je odrasel, staknil prehlad in zbolel ob najmanjšem vetru." Dejansko je Pavlovo zdravje trpelo iz istih razlogov kot zdravje prvih Romanovov. Tudi njegov želodec je bil že od otroštva povsem razvajen. Bil je neješč, a njegove varuške so ga hranile na silo; imel je laktozno intoleranco in po mesu mu je bilo slabo – in to se je ponavljalo skozi vse njegovo življenje.

Katarina je bila šokirana nad tem, kako hitro se njenemu sinu slabša zdravje, a ni mogla obiti pravil carice Jelizavete, zato se je potrudila, da spremeni način vzgoje lastnih vnukov, Aleksandra (roj. 1777) in Konstantina (roj. 1779), otrok Pavla in njegove žene Marije Fjodorovne.

Prav kakor je Jelizaveta storila s Pavlom, je tudi Katarina vzela Aleksandra in Konstantina pod svoje osebno skrbstvo, s to razliko, da ni dovolila povijanja in prisilnega hranjenja. Katarina je bila pristašinja t. i. angleškega načina vzgoje, ki je bil naravnan k vzgajanju zdravih gentlemenov, ne pa šibkih in bolehnih slabičev. O svojih vnukih je zapisala: "Gospod Aleksander spi v majhni postelji, v kateri ga nikoli niso zibali in tudi vozička ni videl. Postelja je iz železa in nima baldahina. Od rojstva se je navadil, da se vsakodnevno kopa, če je le zdrav." Aleksandrovi in Konstantinovi prostori so bili ogrevani samo do temperature 19 stopinj Celzija in osvetljeni z nekaj svečami, ne pa z velikimi lestenci, zato da bi zrak bil svež.

Katarinina vnuka sta se na veselje svoje babice igrala v volnenih kopalnih plaščih ob ribniku v Carskem selu. A hkrati sta bila navajena fizičnega dela, kar je bilo za Rusijo, kjer se je plemstvo ogibalo fizičnim naporom, nekaj novega. Aleksander in Konstantin sta se naučila žagati in sekati les, slikati, oblazinjati, mešati barve, orati, kositi, voditi konje … Hkrati pa sta se fanta zanimala za jezike in Aleksander je pri šestih letih govoril in pisal v ruščini in angleščini.

Otroka niso ločili od njunih staršev in videvali so se redno. Pavel je skrbel za vojaško usposabljanje svojih sinov, Marija Fjodorovna pa ju je kot kiparka in umetnica učila likovne umetnosti. Oba sta kasneje postala v tem zelo dobra. Ko sta se Pavlu kasneje rodila še Nikolaj (1796) in Mihail (1798), ju je Katarina vzgajala enako kot pred tem njuna starejša brata. Posledično so bili Pavlovi potomci najverjetneje med najbolj zdravimi pripadniki dinastije Romanovih.

Način, na katerega so bili vzgajani Pavlovi otroci, je začrtal metodo vzgoje tudi drugim Romanovom v 19. stoletju. Bistvo te metode si bili varčnost, trdo delo, redno kopanje in fizične vaje. Tako je izgledal dnevni urnik, ki ga je za Aleksandra Nikolajeviča, bodočega carja Aleksandra II., sestavil njegov tutor pesnik Vasilij Žukovski:

"Vstajanje ob 6.00; 6-7 h molitev, zajtrk, pregled dejavnosti tekočega dne; 7-9 h pouk; 9-10 h počitek; 10-12 h pouk; 12-14 h sprehod; 14-15 h kosilo; 15-17 h počitek, igre, sprehod; 17-19 h pouk; 19-20 h gimnastika ali igra; 20-21 h večerja; 21-22 h refleksija minulega dne v dnevniku." Tako so bili carjevi otroci verjetno med najbolj zasedenimi v Ruskem imperiju.

Preberite še: Koliko denarja so imeli ruski carji?