Kako je belgijski revolver Nagant postal simbol ruske revolucije leta 1917

Na začetku revolucije 1917 je bilo med ruskimi vojaki in častniki skoraj milijon Nagantovih revolverjev, ki so postali pravi simbol tistega obdobja in neločljiv del slehernega filma, ki je prikazoval dogodke tistega časa.

Kako je lahko belgijski revolver postal množično orožje v ruski vojski?

Nosilca križca sv. Jurija s pištolo Nagant, 1915

javno lastništvo

Kakšne zahteve je morala izpolnjevati vojaška pištola?

"V tistem obdobju so bili revolverji najbolj funkcionalno in zanesljivo orožje, zato je bila pištola izbrana kot osnovno orožje naših vojakov in častnikov," je za Russia Beyond povedal Igor Korotčenko, glavni urednik revije Nacionaljnaja oborona.

Že koncem 19. stoletja so bili postavljeni strogi standardi za nov revolver. Pištola je morala imeti visoke prebojne zmogljivosti, morala je biti natančna, ter uporabljati isto strelivo in imeti enake žlebove v cevi kot "trilinijska" puška Mosina, ki je bila pravkar uvedena v uporabo.

"Kratkocevno orožje je moralo biti obenem lahko, preprosto, zanesljivo in enostavno za proizvodnjo. Podana je bila zahteva, da mora pištola na 50 korakov razdalje ubiti konja," je povedal Korotčenko.

Obstajala je tudi ena za današnji čas precej nenavadna zahteva – orožje ni smelo imeli polavtomatskega strelnega mehanizma. Strokovnjak pojasnjuje:

"Zelo pomemben faktor v tistih časih je bila poraba streliva. Vojska je potrebovala takšno orožje, pri katerem vojak ne bo mogel v petih minutah izprazniti vsega streliva, saj je dobava streliva in orožja na fronto takrat trajala tudi po več tednov," pravi Korotčenko.

Najvišje generale carske vojske je prevelika potrošnja streliva močno skrbela, zato so iskali pištolo, ki bi jo vojak moral po vsakem strelu znova repetirati. Tak mehanizem je vojaka prisilil, da z orožjem rokuje pazljivo, strelja bolj natančno ter na ta način varčuje s strelivom, ki ga je bilo v takratnih okoliščinah zares težko dostaviti na fronto.

Zakaj ravno Nagantov revolver?

Pripadniki Rdeče garde

Državni zgodovinski arhiv Južnega Urala

Korotčenko je pojasnil, da ob koncu 19. stoletja v Rusiji pravzaprav sploh ni bilo proizvodnje kratkocevnega orožja, zato je vojaški vrh moral pištole iskati v tujini.

Takrat sta obstajala dva modela, ki sta se potegovala za status glavne pištole v ruski vojski za naslednjih nekaj desetletji. Oba sta bila narejena v Belgiji – prva je bila pištola Leona Naganta, druga pa pištola Henryja Pieperja.

Zmago na natečaju je odnesel Nagantov revolver in to iz več razlogov.

Kot prvo, na ruskem obrambnem ministrstvu je bil že precej dobro znan,
kot drugo, pa ni imel možnosti hitrega streljanja in je bil precej zanesljivejši od konkurenta. In kot tretje - pištola je imela dokaj enostavno in zanesljivo konstrukcijo. Zlahka se jo je dalo prilagoditi za domačo proizvodnjo, kar je bil izjemno pomemben dejavnik.

Ruska vojska je uvedla dve različici Nagantovega revolverja; eno za častnike in drugo za navadne vojake. Prva je bila polavtomatska, drugo pa je bilo med streljanjem treba repetirati.

Zakaj je bil Nagant ljudem všeč

Igralec Anatolij Kuznjecov v vlogi Suhova v filmu Belo sonce puščave (režiser Vladimir Motil)

Sputnik

Nagantov revolver je imel mnoge prednosti in je bil precej dobro orožje za tisti čas. Ni se zatikal in je bil zmeraj pripravljen na streljanje.

Največja prednost te pištole pa so bili njena natančnost, udoben ročaj in zanesljivost, saj je delovala tudi potem, ko se je valjala v pesku ali blatu.

Nagant je bil še posebej priročen med boji mož na moža, ko se je sovražnik lahko pojavil iz poljubne smeri.

Med večjimi pomanjkljivostmi revolverja so bili počasen postopek polnjenja in precejšnji pritisk na roko med streljanjem z zaklepom, ki se avtomatsko blokira.

A strokovnjak poudarja, da je pri ocenjevanju plusov in minusov pri zgodovinskem orožju treba upoštevati konkretno časovno obdobje in takratne predstave oboroženih sil o tem, kakšno orožje potrebujejo.

"Odločitve, ki se nam danes zdijo paradoksalne in čudne, kot na primer zategovanje zaklepa pred vsakim streljanjem, so bile pred 150 leti povsem normalne. Vse nabave orožja so odražale takratno obdobje. Morda bodo naši potomci čet 100 let na podoben način dojemali rakete in tanke, ki jih dandanes nabavljajo vojske, misleč: ’Zakaj jim je bilo tega treba, ko pa imajo ta orožja toliko pomanjkljivosti, ki so nam očitne?’" je dodal strokovnjak.

V vojaškem vrhu so vselej ljudje, ki se spoznajo na svoj posel. Če so takrat smatrali, da morajo postopati na določen način in ne na kak drug, potem to pomeni, da je tako tudi moralo biti.

Preberite še: Kako so junaki carske Rusije postali junaki Sovjetske zveze

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.