Kaj je v resnici povzročilo rusko-francosko vojno leta 1812?

V tem prispevku ne bomo šli v vojaške podrobnosti Napoleonove kampanje leta 1812 proti Rusiji. Namesto tega bomo skušali razložiti politične in gospodarske razloge za največji vojaški spopad 19. stoletja.

Napoleonova ruska kampanja leta 1812

Vstop Napoleona I. v Berlin, 27. oktobra 1806. Slikar Charles Meynier

Palace of Versailles

Glavni razlog za vojno med Napoleonovo Francijo in Rusijo leta 1812 so bile sankcije oz. t. i. Napoleonov kontinentalni sistem. Kaj je ta pravzaprav predstavljal?

Med letoma 1792 in 1793 se je Francoska republika zapletla v revolucionarno vojno proti Veliki Britaniji, Avstriji, Prusiji, Rusiji in drugim monarhijam. "Stare" evropske monarhije so prezirale republikanski sistem, ki je bil postavljen v Franciji. Medtem se je pojavil mlad, nadarjen poveljnik po imenu Napoleon Bonaparte, ki je leta 1799 postal dejanski francoski voditelj.

Do začetka 19. stoletja je Francija zavzela ozemlja na italijanskem polotoku ter Nizozemsko in Porenje. Velika Britanija je ostala edini francoski nasprotnik v Evropi. Po bitki pri Trafalgarju leta 1805 je postalo jasno, da francoska mornarica proti britanski nima nikakršnih možnosti, zato je Napoleon začel krepiti svoj kontinentalni sistem – velikopotezni embargo proti britanski trgovini na evropski celini.

Napoleon je hotel Britancem uničiti trgovino in jih finančno izčrpati. Z Berlinskim dekretom je bila leta 1806 razglašena blokada Britanskega otočja, ki je prepovedovala kakršnokoli navezovanje stikov ali trgovino z Veliko Britanijo. A evropske države so blokado neprestano kršile, za kar so bile s strani napoleonske Francije napadene. Ruski imperij, takrat glavni gospodarski partner Velike Britanije v Evropi, je bil obenem glavni sovražnik Francije in največja ovira za uspešno uvajanje kontinentalnega sistema.

Rusija in kontinentalni sistem

Srečanje Napoleona Bonaparta in carja Aleksandra I. v Tilsitu, 25. junija 1807

DEA/M. SEEMULLER/Getty Images

V bitki pri Friedlandu leta 1807 je Napoleon popolnoma razbil rusko vojsko. Po tem je car Aleksander I. pristal na podpis Tilsitskega mirovnega sporazuma, po katerem sta Rusija in Prusija postali francoski zaveznici proti Veliki Britaniji in Švedski.

V Rusiji je sklepanje miru z republikanci, katerih vojska je povzročila smrt na tisoče ruskih vojakov, povzročilo pravo ogorčenje. A leta 1810 je Rusija preko drugih držav ponovno vzpostavila trgovino z Veliko Britanijo, obenem pa močno obdavčila francosko blago. Napoleon se je medtem trudil, da bi okrepil vezi z Aleksandrom I., tako da je carju ponudil poroko z njegovima sestrama, a ga je ta obakrat zavrnil.

Leta 1811 je Napoleon do Rusije gojil že odkrito sovraštvo. Francoskemu veleposlaniku Dominiqu Dufourju de Pradtu v Varšavi je dejal: "V petih letih bom gospodar sveta. Ostaja samo Rusija, a jo bom zlomil … Nato bom postal tudi gospodar morij in vsa trgovina bo morala teči čez moje roke." Bilo je očitno, da je vojna za ovinkom.

Kaj je vojna pomenila za Rusijo

Mihail Kutuzov kot poveljnik milice Sankt Peterburga. Slikar Sergej Gerasimov

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije

Preskočili bomo neštete podrobnosti o takratnih rusko-francoskih spopadih in se držali le glavnih dogodkov vojne. Do 24. junija 1812, ko je francoska Vélika armada (fr. Le Grande Armée) napadla Ruski imperij s prečkanjem reke Neman, je imel Napoleon proti 480.000-glavi ruski vojski na razpolago 588.000 vojakov. A Rusi so se bojevali na domačem terenu in ob pomoči ruskih partizanov, ki so med Francozi povzročali grozo in strah skozi celotno kampanjo.

Raziskovalec Mihail Beližev izpostavlja: "Obseg vojne kot takšne je bil neprimerljiv s čimerkoli; prvič po 17. stoletju so se spopadi odvijali na ruskih tleh, kar je bilo za sodobnike tistega časa pravi šok. Moskva, srce imperija, je bila prepuščena Francozom in večinoma uničena – takrat je bilo to dojeto kot nacionalna katastrofa. Država je utrpela izjemne izgube – v obdobju 1812-1814 je umrlo skoraj milijon ruskih prebivalcev, materialna škoda pa je bila ocenjena na več milijard rubljev."

Prihod Mihaila Kutuzova v Carjevo Zajmišče (Kutuzov prevzame poveljstvo nad rusko vojsko). Slikar Sergej Gerasimov

Panoramski muzej Borodinska bitka

Vélika armada je odločno vkorakala v Rusijo in se ob stalnem odporu ruske vojske pomikala v smeri Smolenska, trdnjave, ki je veljala za "vrata do Moskve", in jo avgusta 1812 tudi zavzela. A operacija ni bila lahka, saj sta se tako ruska vojska kot prebivalstvo poslužila taktike požgane zemlje; med umikom so ruski vojaki uničevali zaloge hrane, streliva in kakršnihkoli sredstev, ki bi jih lahko uporabil sovražnik. A kdo se je tega pravzaprav domislil?

Škot v ozadju ruske zmage

Mihail V. Barclay de Tolly (1761-1818). Ruski feldmaršal in vojni minister. Portret Georgea Dawea (1781-1829), 1829. Ermitaž

PHAS/Universal Images/Getty Images

Michael Andreas Barclay de Tolly (1761-1818) je bil baltski Nemec škotskega porekla, ki je služil kot častnik v ruski vojski. Kot potomec škotskega klana Barclay je odraščal v Sankt Peterburgu in leta 1776 stopil v vojaško službo. Kasneje je postal maršal Ruskega imperija.

Barclay je bil vojni minister v obdobju 1810-1812. Učinkovito je pripravil rusko vojsko na odločilni boj z Napoleonom, tako da je naročil izdelavo taktičnih in strateških priročnikov za vojake in častnike. Velik del te literature je spisal on sam. Na začetku vojne si je Barclay delil položaj vrhovnega poveljnika ruske vojske z generalom Pjotrom Bagrationom.

Vojaški svet v Filih. Slikar Sergej Kivšenko, 1880

Tretjakovska galerija

Barclay je bil tisti, ki je zastavil glavni načrt za rusko vojsko med vojno. Z uporabo taktike požgane zemlje in umikom v osrednje dele Rusije je izčrpal francosko vojsko. Francoske oskrbovalne poti iz Evrope, kakor je pravilno predvidel, so postale preveč raztegnjene, ruski partizani in vojska pa so nato dotolkli nasprotnika.

Tekom posveta v Filih pri Moskvi, ki je potekal kmalu po bitki pri Borodinu, je Barclay odločno glasoval za to, da se Moskvo prepusti Napoleonu. To je bila preudarna strateška poteza, s katero se je francoskega cesarja ujelo v hladni, opustošeni in goreči Moskvi, kjer ni bilo nobenih zalog. Barclay je poveljevanje nad vojsko prepustil Mihailu Kutuzovu, a je ohranil poveljstvo nad eno od armad ter se bojeval kasneje v ruski evropski kampanji v letih 1812-1814.

Vstop ruske vojske v Pariz. 31. marca 1814. Neznani umetnik

Puškinov muzej

Ruski zgodovinarji, ki preučujejo kampanjo leta 1812, so si enotni, da Kutuzov po prevzemu poveljevanja nad vojsko ni spreminjal prvotne Barclayjeve strategije. Po zmagi nad Napoleonom je bil Barclay deležen nagrad in priznanj. Obveljal je za glavnega arhitekta ruske zmage nad Napoleonom, car Aleksander I. pa ga je povzdignil v knežji naziv.

Napoleonov kontinentalni sistem, ki je služil kot glavni razlog za njegov napad na Rusijo, je bil septembra 1812 odpravljen, potem ko je Aleksander I. objavil manifest o ponovni vzpostavitvi trgovskih vezi med Rusijo in Veliko Britanijo.

Preberite še: Nadežda Durova: prva ženska častnica v carjevi vojski

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.