Kdo je živel v Rusiji pred Slovani?

Prazgodovina dežel, ki so trenutno znane kot Rusija, je temna in polna negotovosti. Pred 6. stoletjem našega štetja ni zapisov ali virov o zgodovini teh območij, zato vsi podatki, ki jih imamo, izhajajo iz arheoloških in jezikoslovnih dokazov, o katerih se še vedno veliko razpravlja. V tem članku smo zbrali trda dejstva in hipoteze.

Arijci iz Jamne kulture (4.-3. tisočletje pred našim štetjem)

Indoiranka (sodobna fotografija).

Getty Images

Indoevropejci niso bili niti rasa niti etnična skupina – bili so ljudje, ki so govorili praindoevropske jezike. To je vse, kar zagotovo vemo o njih - in to dejstvo so dokazali jezikoslovci. V 4.-3. tisočletju pred našim štetjem so Indoevropejci živeli v Pontsko-kaspijski stepi.

Arheološki dokazi kažejo, da so ti ljudje pripadali arheološki Jamni kulturi, znani tudi kot kultura jamskih grobov ali kultura oker grobov – to pomeni, da so svoje mrtve pokopali v jamah pod kurgani v ležečem položaju, z upognjenimi koleni. Telesa so bila posuta z okerjem. Znotraj teh pokopov so našli ostanke udomačenih krav, konj in prašičev ter delčke starodavnih vozov, ki segajo že v leto 3200 pr.n.št.

Največji razcvet Jamne kulture.

Dmitrij Butivski (CC BY-SA 4.0)

Sodeč po jezikovnih dokazih so ti ljudje pripadali arijski kulturi in so bili indoiranskega izvora. Lokalizirani so bili v jugovzhodni Evropi, kar dokazuje dejstvo, da so v njihovem jeziku vsebovali izraze za leva, opico in leoparda. Znanstveniki verjamejo, da je bila Pontska stepa kraj, kjer so se v 3. tisočletju pred našim štetjem Indoiranci (Arijci) razdelili na dve ločeni veji.

Grob Jamne kulture, Volgograjska regija, Rusija

XVodolazx (CC BY-SA 3.0)

Prva veja, Indo-Arijci, se je kasneje preselila vzhodno od Kaspijskega morja in sčasoma dosegla Indijo in zahodne dele sodobne Kitajske. Druga veja, Iranci, se je preselila južno in zahodno od Kaspijskega morja, kasneje pa je oblikovala svojo etnično državo - Iran (Perzijo). Beseda "Iran" se je prvič pojavila kot airyānąm v avestanščini (zgodnjem iranskem jeziku), kar dobesedno pomeni "dežela Arijcev".

Ljudstvo kulture trakaste keramike (kultura bojnih sekir) – 2. tisočletje pr.n.št.

Švedsko-norveška bojna sekira najdena na jugu Švedske.

Lon Scot

Kultura trakaste keramike je v 2. tisočletju pred našim štetjem zavzemala ogromen prostor v Evropi od Rena do Volge. Njihovi običaji izvirajo iz Jamne kulture, njeni ljudje pa veljajo za prednike baltskih in slovanskih plemen. Kulturo trakaste keramike sta odlikovali dve glavni lastnosti: moške so zakopavali z bojno sekiro, uporabljali pa so različne vrste trakaste keramike.

Keramična posoda iz Lilla Beddinge, Švedska.

Aslar73

Ta praevropska kultura je rodila veliko subkultur regionalnega izvora. Ti ljudje so bili lovci, udomačevali so gozdne živali in se pogosto spopadali med seboj. Na poljih, zunaj grobišč je bilo najdenih veliko bojnih sekir, ​​kar kaže na vojaške spopade.

Uralska ljudstva (6.-4. tisočletje pr.n.št.)

Sodobna samojedska ženska.

Aleksander Rjumin/TASS

Popolnoma neodvisni od indoevropskih ljudstev so se nekje na Uralskih gorah v 6.-4. tisočletju pred našim štetjem pojavili ljudje, ki so govorili starodavni uralski jezik (prauralski). Njihov jezik je imel besede za smreko, bor, jelko, sibirsko cedro, severnega jelena, sobolja, kuno – kar je očitno opisovalo njihovo okolico.

Ti ljudje so bili ribiči in lovci. Uporabljali so mreže in jezove, pa tudi lok in puščice. Niso se še naučili udomačevati živali, so pa imeli pse. Kot prevozno sredstvo so uporabljali čolne in smuči ter sani za prevoz njihovega ulova.

Ljudje, ki so govorili prauralski jezik, so se kasneje razdelili na ugrofinsko in samojedsko ljudstvo. Ta plemena so zasedla osrednjo in vzhodno osrednjo Rusijo, pa tudi območje vzhodno od gorovja Ural. V 2.-1. tisočletju pred našim štetjem so začeli komunicirati z baltoslovanskimi plemeni srednje Evrope.

Skiti (1. tisočletje pr.n.št.)

Rekonstrukcija skitskega bojevnika jezdeca, 7.-6. stoletje pr.n.št.

Janmad (CC BY 3.0)

Skiti so bili starodavno nomadsko ljudstvo, ki je obvladovalo Pontsko stepo v 7.-3. stoletju pred našim štetjem. Odlikuje jih način zakopavanja svojih bojevnikov, ki je vključeval tako imenovano "skitsko triado" - orožje, konjske uzde in nakit.

Ime Skiti bi lahko približno prevedli kot "strelci (lokostrelci)." Pogosto jih omenjajo pisni zgodovinski zapisi Bližnjega vzhoda in antične Grčije, predvsem Herodot. V 7. stoletju pred našim štetjem so Skiti vdrli v Medijo, Sirijo, Palestino in po Herodotu "prevladovali" na Bližnjem vzhodu. Njihova domovina pa je ostala v Pontskem stepskem območju. Poleg vojaških osvajanj so s helenističnim svetom aktivno trgovali z živino, kruhom, krznom, nakitom, luksuznimi predmeti ter sužnji.

Ruševine trdnjavskega stolpa v skitskem Neapolisu.

Dmitrij Vanjkevič (CC BY-SA 3.0)

Skiti so sestavljali kongregacijo plemen, ki so jim vladali kralji. Ena od njihovih prestolnic se je nahajala v Zaporiški regiji sodobne Ukrajine. Druga poznejša prestolnica, imenovana skitski Neapolis, se je nahajala na polotoku Krim, blizu današnjega Simferopolja.

Slavnostna zlata čelada skitskega vladarja iz 4. stoletja pr.n.št., najdena leta 1988 blizu vasi Zrubne, Doneška oblast, Ukrajina. Razstava Muzeja zgodovinskih zakladov Ukrajine.

VoidWanderer (CC BY-SA 4.0)

To pozno skitsko kraljestvo je obstajalo do 3.-4. stoletja našega štetja in so ga uničili Goti. Sčasoma so se Skiti razpršili med vdori barbarov v 4.-6. stoletju našega štetja.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.