Zakaj je ZSSR pridržala ameriške pilote, ki so bombardirali Tokio?

Bombniki B-25 Mitchell na palubi letalonosilke USS Hornet (CV-8), ki so aprila 1942 napadli Japonsko.

Bombniki B-25 Mitchell na palubi letalonosilke USS Hornet (CV-8), ki so aprila 1942 napadli Japonsko.

javno lastništvo
Po znamenitem Doolittlovem napadu je eden od ameriških bombnikov pristal na sovjetskem ozemlju. Posadka je upala, da bo nemudoma zapustila ZSSR, a namesto tega so morali na 13-mesečno pot čez pol države.

18. aprila 1942 je ameriško letalstvo prvič v drugi svetovni vojni napadlo japonsko matično ozemlje. 16 bombnikov B-25 Mitchell je zadalo nepričakovan udarec vojaškim in industrijskim objektom v Tokiu in drugih mestih. T. i. Doolittlov napad (imenovan po poveljniku akcije podpolkovniku Jamesu Doolittlu) je bil maščevanje za zahrbtni napad Japoncev na ameriško tihooceansko bazo Pearl Harbor 7. decembra 1941.

Patruljni čolni japonske cesarske flote so že zelo zgodaj opazili ameriško letalonosilno skupino, kako se približuje japonski obali, zato so morali bombniki poleteti prej, kot je bilo načrtovano. Na letala so naložili dodatne rezervoarje z gorivom, a bi se kljub temu lahko zgodilo, da goriva ne bi bilo dovolj. Za bombnike namreč ni bilo predvideno, da se bodo vrnili nazaj po isti poti na svojo letalonosilko Hornet, ki bi medtem že zapustila nevarne vode, pač pa da pristanejo na oddaljenih aerodromih zavezniške Kitajske.

Doolittlov napad na Japonsko, 18. aprila 1942: podpolkovnik in vodja operacije James K. Doolittle (levo spredaj) in kapetan Marc A. Mitscher, poveljnik letalonosilke USS Hornet s piloti pred poletom.

Po opravljeni nalogi so se Doolittlova letala obrnila v smer ozemlja pod nadzorom vojsk Čang Kaj-Šeka ... vsa, razen enega. Posadka kapetana Edwarda Yorka je namreč ocenila, da se s preostankom goriva nikakor ne bo uspela prebiti do Kitajske in se je odločila, da bo namesto tega pristala na ozemlju drugega ameriškega zaveznika – Sovjetske zveze. A tovrstna poteza je bila ameriškim pilotom strogo prepovedana.

Nepričakovani gosti

ZSSR in ZDA sta v tistem času resnično gojili zavezniški odnos, a to zavezništvo se je nanašalo izključno na vojno proti nacistični Nemčiji v Evropi. Ko je Tokio 13. aprila 1941 podpisal pakt o nevtralnosti, se je Moskva znašla izven oboroženega konflikta v Tihem oceanu in je bila obvezana pridržati slehernega vojaka vojskujočih se v tej regiji držav, ki bi se tako ali drugače znašel na njenem ozemlju.

Edward J. York

Yorkov bombnik B-25 je letel vzdolž sovjetske obale, preletel Vladivostok in se nad rtom Sisojeva usmeril v notranjost Sovjetske zveze, kjer so ga opazile protiletalske sile Tihooceanske flote. A vojaki niso sprožili alarma, saj so ameriškega bombnika zamenjali za sovjetski Jak-4, ki se je vračal nazaj.

Bombnik B-25B na palubi letalonosilke

Šele ob 17.30, ko se je ameriško letalo pojavilo nad vojaškim letališčem Unaši, več deset kilometrov od pristanišča Nahodka, sta mu naproti priletela dva lovca I-15, pripravljena na napad. Ta sicer bombniku, ki je letel na poslednjih hlapih goriva, nista skušala preprečiti zasilnega pristanka.

Sovjetski vojaki so bili skrajno presenečeni, ko so zagledali pet Američanov (dva pilota, navigatorja, inženirja in strelca), a so jih sprejeli prijazno, jih nastanili in nahranili. Kmalu je na letališče prispel namestnik poveljnika letalstva Tihooceanske flote polkovnik Gubanov skupaj s prevajalcem.

Sprva so Američani trdili, da so prileteli z Aljaske, a Gubanov je vedel za bombardiranje Tokia in piloti so morali na koncu priznati svojo udeležbo v napadu. "Prosil sem ga, če nam lahko zagotovi gorivo, da bi lahko zgodaj zjutraj poleteli naprej do Kitajske. On se je strinjal," je povedal York leta 1943.

Bombnik B-25B med poletom s palube

A izkazalo se je, da ne bo vse tako preprosto. ZSSR pilotov, ki so bombardirali Tokio, ni mogla kar tako izpustiti, saj bi to lahko izzvalo buren odziv strani Japonske, ki je bila takrat v tako močnem položaju na Daljnem vzhodu kot še nikoli prej. Po drugi strani se Sovjeti niso hoteli skregati s svojimi novimi zavezniki, ki so jih pravkar začeli zalagati z orožjem in surovinami po programu lend-lease.

In tako je bil bombnik rekviziran, njegova posadka pa pridržana. Ameriškemu veleposlaniku v ZSSR admiralu Williamu Standleyju je bila izročena protestna nota. Istočasno je Moskva na neformalni ravni prepričala Washington, da si bo prizadevala najti rešitev za nastalo situacijo, ki bo po volji vsem, med tem časom pa bodo ameriški piloti nastanjeni v dostojnih in udobnih pogojih.

Čez pol države

Posadko so poslali v Habarovsk, kjer se je srečala s poveljnikom Daljnovzhodne fronte Josifom Apanasenkom, ki je pilotom pojasnil situacijo glede pripora. Takrat se je za Američane začela prava odisejada. Z vlaki, letali in parniki so jih vozili čez celo Sibirijo vse do Urala in bregov reke Volge. Po več tednov so živeli v raznih krajih in manjših vaseh. Ameriško veleposlaništvo je redno prejemalo informacije o vseh premikih pridržane skupine.

Yorkov bombnik, ki je pristal okoli 60 kilometrov severno od Vladivostoka.

Celih osem mesecev so ameriški vojaki preživeli v majhnem mestecu Ohansk ob reki Kami, kjer so umirali od dolgčasa. "Štiri mesece po našem prihodu so naši spremljevalci odšli in ostali smo sami v hiši. Lahko smo se svobodno sprehajali po mestu. Do takrat smo se že malo naučili rusko, tako da, če so nas ustavili in vprašali za dokumente, smo jim lahko pojasnili, kdo smo. A seveda so to vedeli tudi oni. Poznali smo se z večino prebivalcev," se je spominjal York.

Pristan v Ohansku

Sovjeti so večkrat dovolili, da so pilote obiskali ameriški diplomati. Septembra 1942 so se uspeli pogovoriti celo z generalom Omarjem Bradleyjem, ki je bil takrat zadolžen za vprašanja zračnega koridorja Alsib (Aljaska-Sibirija), po katerem so iz ZDA v ZSSR prihajala vojaška letala.

Ko je izvedel, da piloti razmišljajo o pobegu, jim je priporočal, naj opustijo svoje namere in ne kršijo pogojev pridržanja. Pobeg se je na koncu vendarle zgodil, a ne v režiji pilotov, pač pa sovjetskih obveščevalcev.

"Pobeg"

Situacija z internirano posadko B-25 se je v začetku 1943 začela spreminjati. Predsedniku Rooseveltu je pisala žena kapetana Yorka s prošnjo, da se ekipo osvobodi, ta pa je s svoje strani napisal osebno prošnjo Stalinu. A tudi samo sovjetsko vodstvo je imelo takrat do problema že bolj sproščen odnos, saj se je po porazu Nemcev pri Stalingradu in porazu Japoncev pri Guadalcanalu začel kazati preobrat v vojni.

General Josif Apanasenko

Ne glede na vse pa pilotov še vedno ni bilo mogoče kar tako izpustiti, zato so organi NKVD dobili nalogo, da zanje organizirajo pobeg čez sovjetsko-iransko mejo. Najpomembneje pri tej operaciji je bilo, da se ameriške pilote zvede na misel, da ravnajo po lastni iniciativi.

Marca so posadko odpravili na jug ZSSR, kjer so jim naložili delo v enem od aerodromov blizu Ašgabada (današnji Turkmenistan, tik ob meji z Iranom, op. ur.). Na vlaku do prestolnice Turkmenske SSR se je major NKVD Vladimir Bojarski, ki se je izdajal za majorja Rdeče armade Aleksandra Jakimenka, uspel z Američani spoprijateljiti, nato pa z njimi ohranjal stike tudi v aerodromu. Kmalu jih je prepričal, da se je poistovetil z njihovo težavno situacijo in jim želi iskreno pomagati, da se vrnejo domov.

"Od prvega dne v Turkmeniji sem skupaj z obmejnimi enotami za Američane pripravljal prehod meje. Glavno pri tem je bilo to, da bi oni verjeli, da so pobeg iz ZSSR organizirali sami. Za ta namen smo približno 20 kilometrov jugovzhodno od Ašgabada, blizu Irana, uredili lažen kontrolni pas zorane zemlje, ki naj bi označeval sovjetsko-iransko mejo," je kasneje razlagal Bojarski.

Bojarski je Američane spoznal še z enim sodelavcem NKVD, ki je igral vlogo tihotapca. Ta naj bi jih za 250 dolarjev s tovornjakom dostavil do "meje", ki bi jo morali skrivno prečkati sami, nato pa bi jih on pričakal na drugi strani.

"Morali bi videti, kako so se ob mesečini Američani po kolenih plazili na svobodo pod bodečo žico. Res smo ustvarili zelo avtentično vzdušje nelegalnega prestopa meje," je o noči "pobega" z 10. na 11. maj povedal Bojarski.

Na "iranski" strani je ameriško skupino pričakal "tihotapec" in pilote povsem normalno prepeljal čez pravo mejo, kar je bilo pravzaprav sila preprosto: po skupnem vdoru Sovjetov in Britancev v pronemški Iran avgusta 1941 so bile na severu države nastanjene sovjetske enote, nadzora na meji pa praktično ni bilo. V mestu Mešhed so se ameriški piloti brez najmanjšega pojma, kaj se je zares zgodilo, obrnili po pomoč na britansko ambasado in se že 24. maja vrnili v Washington.

Leto dni po svoji 13-mesečni odisejadi po ZSSR je strelec David Paul izrazil sum, da sta njihov pobeg organizirala sovjetski generalštab in NKVD, a drugi pilot Robert Emmens se z njim ni strinjal: "Naš pobeg je bil pravi. Stal nas je slehernega centa, ki smo ga imeli … [Jakimenko] je objel vsakega od nas, ko nas je zapustil … V očeh je imel solze."

Preberite še: Kako so Rdeči armadi do zmage v drugi svetovni vojni pomagali golobi

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke