Kako je izgledal Stalingrad pred vojno? (FOTOGRAFIJE)

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Fotografije Stalingrada, ki leži uničen v ruševinah, so dokaj dobro znane. Ampak, ali veste, kako je mesto pravzaprav izgledalo pred prihodom nacistične vojske?

Celo tisti, ki zelo slabo poznajo drugo svetovno vojno, so zagotovo slišali za to sovjetsko mesto na Volgi. V Stalingradu, kakor se je takrat imenoval Volgograd, je Rdeča armada zlomila hrbtenico nemške vojske in začrtala obrat v svetovnem konfliktu.

Mesto je za zmago plačalo visoko ceno. Po srditih uličnih spopadih, artilerijskem obstreljevanju in letalskih napadih se je eno od najhitreje rastočih industrijskih središč Sovjetske zveze pretvorilo v ruševine.

Zgodovina tega mesta heroj, ki se je sprva imenovalo Caricin, sega v konec 16. stoletja. Prvič se omenja v dekretu carja Fjodorja Ioanoviča iz leta 1589 v vlogi branika ruskih ozemelj pred napadi stepskih nomadov. Sčasoma se je meja ruske države pomaknila južneje in tako je nekdanja vojaška postojanka postopoma prerasla v veliko trgovsko mesto.

Državljanska vojna v Rusiji je bila za Caricin težko obdobje. Kot trdnjava rdečih je med julijem 1918 in oktobrom 1919 zdržal tri velike napade belogardistov. Kasneje je večkrat prešel pod nadzor ene in druge strani. V spopadih so bili uničeni mestna kanalizacija, vodovod in električno omrežje.

Josif Stalin je kot predsednik Revolucionarnega vojnega sovjeta (Revvoensovjet) za Severnokavkaško vojaško okrožje (vojaško-politični organ Rdeče armade) aktivno sodeloval pri obrambi mesta. Leta 1925 je bil Caricin v znak njegovih zaslug preimenovan v Stalingrad.

Istega leta je bil na Trgu padlih borcev revolucije v središču mesta postavljen spomenik Leninu. Takoj poleg njega je stal simbol starega Caricina – pravoslavno Aleksandrovo-Nevski samostan, katerega so leta 1932 minirali. Spomenik "vodji svetovne revolucije" je preživel nekoliko dlje, do uličnih spopadov za mesto ob koncu leta 1942.

Leta 1930 je bila v Stalingradu postavljena prva tovarna traktorjev v državi in ena največjih v Evropi. Poleg traktorjev so na njej proizvajali lahke tanke T-26 in kasneje znamenite T-34. Delo v proizvodnih halah se ni ustavilo vse do 13. septembra 1942, ko so ga prekinile nemške pehotne enote.

Regionalno gledališče Maksima Gorkega je postalo kulturno središče Stalingrada. Stavba, postavljena še v času Ruskega imperija, je bila med boji močno poškodovana in so jo obnavljali skoraj sedem let.

Vse do uničujočega naleta nemškega letalstva 23. avgusta 1942 je stalingrajska osrednja veleblagovnica veljala za eno najlepših zgradb v državi. Proti koncu bitke za Stalingrad se je v kleti veleblagovnice nahajal štab nemške 6. armade, ki ji je poveljeval Friedrich Paulus. Tukaj je feldmaršal 31. januarja 1943 padel v sovjetsko ujetništvo.

Ena od najbolj prepoznavnih zgradb v mestu je bil parni mlin, ki je pred revolucijo 1917 pripadal podjetniški družini Povolških Nemcev po priimku Gerhardt. Leta 1942 so debele železobetonske stene mlina omogočile sovjetskim vojakov, da zgradbo pretvorijo v trdnjavo, ki je branila dostop do Volge. Po vojni je bilo odločeno, da se mlin ne poruši in tudi ne obnovi, ampak da se ga pusti v takšnem stanju kot je za spomin na junaška dejanja iz vojne.

V nekdanji hiši trgovca Voronina, ki so jo v sovjetskem času preimenovali v Dom pionirjev, je bilo vse, kar je potrebovala mestna mladina: glasbene sobe, baletni studio, laboratorij za mlade naravoslovce, klub mladih mornarjev in še marsikaj. Po vojni so močno poškodovano zgradbo porušili.

Na Privokzalnem trgu je stal vodnjak Barmalej, posvečen istoimenski pravljici v verzih Korneja Čukovskega. Fontana je stala v obliki kompozicije iz šestih otrok, ki plešejo okoli krokodila. Med stalingrajsko bitko je postala fontana svetovno znana po zaslugi presunljivih fotografij vojaških dopisnikov: veselje na otroških obrazih deluje kot popoln kontrast mračnim ruševinam okoliških zgradb.