"Kamnite zgradbe se tukaj (v Sankt Peterburgu) gradijo zelo počasi, saj je težko najti kamnoseke in druge tovrstne umetnike, tudi za dobro plačilo. Zato je vsakomur brez izjeme in po vsej državi za več let prepovedana gradnja kamnitih zgradb. Kršiteljem grozi zaplemba imetja in izgon," je zapisal Peter Veliki v dekretu iz leta 1714. S "kamnitimi zgradbami" je imel v mislih zidana poslopja.
Deset let po svoji ustanovitvi je bil Sankt Peterburg še zmeraj eno veliko gradbišče, na katerem je primanjkovalo kamnosekov. Peter je menil, da bodo kamnoseki, če bo prepovedal zidano gradnjo, začeli iskati delo v Sankt Peterburgu, in prav to se je tudi zgodilo. To pa ni bil edini carjev ukrep, za to, da bi Sankt Peterburg postal zidano in ne leseno mesto.
"Smrtonosno gradbišče"
javno lastništvo
Projekt gradnje Sankt Peterburga je bil za rusko državo prestižnega pomena. Zgraditi moderno evropsko mesto iz nič na močvirnatem terenu ob ustju reke Neve je bil ambiciozen podvig, ki ga je vsa Evropa spremljala z odprtimi očmi. A gradnja je terjala marsikatero smrt.
Francoski odposlanec Jacques de Campredon je leta 1723 poročal, da je med gradnjo mesta umrlo več kot 150.000 ljudi. Francis Dashwood, prvi britanski popotnik v Rusiji, pa je leta 1733 to številko podvojil, ob upoštevanju vseh smrti zaradi lakote in bolezni. A resnica je daleč od teh navedb.
Georgij Pesis
Na gradbiščih v Sankt Peterburgu sta delali dve skupini delavcev. Večina nekvalificiranih delavcev – gradbeniki, nakladalci, kopači – je bila kmetov, tlačanov, ki so pripadali državi. Vsako leto jih je bilo določeno število po carjevem ukazu poslanih v Sankt Peterburg. Ruska zgodovinarka Jekaterina Andrejeva pokaže, da je bilo v obdobju med 1703 in 1712 v Sankt Peterburg poslanih okoli 190.000 nekvalificiranih tlačanov. Ti so prejemali plačo, imeli dostop do zdravstvene oskrbe in v mestu niso ostali dolgo, saj so izmene trajale tri mesece, nakar se jim je bilo dovoljeno vrniti domov.
javno lastništvo
Druga skupina delavcev so bili kamnoseki, kamnolomci, kovači in tesarji, ki so bili povabljeni v mesto. Andrejeva je preučevala arhivske podatke od 1704 do 1711, v katerih je zapisano, da je bilo v Sankt Peterburg poslanih med 13.000 in 14.000 kvalificiranih delavcev. Tudi ti so prejemali plače, a so bile te višje od tlačanskih.
Nedvoumno je tudi, da stopnja smrtnosti delavcev v Sankt Peterburgu ni bila višja od državnega povprečja v tistem času. Da bi med gradnjo umrlo na stotisoče delavcev, preprosto ni mogoče, saj jih toliko niti ni bilo. Prav nasprotno, na gradbišču je vladalo resno pomanjkanje delavcev: "Največje potrebe so po kovačih, saj gradbišče brez njih popolnoma obstoji. Tudi tesarjev je premalo," je pisal neki uradnik leta 1705.
Pomanjkanje zidakov
Glavna težava zidane gradnje je bilo pomanjkanje zidakov. V prvih letih gradnje mesta so opekarne za obratovanje porabile ves les v okolici, zato so ga morali začeti uvažati iz drugih regij, kar je upočasnilo proizvodnjo zidakov.
javno lastništvo
Ruski zgodovinar Sergej Luppov je izračunal, da so opekarne v drugem desetletju 18. stoletja v povprečju proizvajale 15 milijonov zidakov letno, kar je zadostovalo za gradnjo zgolj 30 državnih poslopij. Večina zidakov je sicer šla za gradnjo Petropavlovske trdnjave in Zimskega dvorca, medtem ko je večina hiš bila še zmeraj lesenih. Včasih so, da bi prihranili zidake, nove zgradbe zgradili tako, da so si le-te delile zidove z obstoječimi.
Getty Images
Leta 1709 je Peter tudi "ministrom, generalom in plemičem" zapovedal, da si postavijo zidane hiše, saj jih je očitno še zmeraj primanjkovalo. Leta 1713 je bil izdan dekret, ki je obvezoval vse dvorne uradnike, da morajo prebivati v Sankt Peterburgu in v lastnih zidanih hišah.
Aleksander Blinkov
Leta 1714 je bila končno uvedena prepoved gradnje zidanih hiš v preostali Rusiji, s čimer pa se situacija ni kaj dosti spremenila. Hiše Petrovega spremstva na Petrovskem nabrežju so bile v letih 1716 in 1717 z izjemo vile Gavrila Golovkina še zmeraj grajene iz lesa. Drugi dvorjani so se medtem šele "pripravljali" na gradnjo lastnih zidanih hiš. Oba dvorca, Poletni in Zimski, sta bila zidana, prav tako tudi rezidence plemičev in članov carske družine, ki so stale na bregu reke Fontanke.
Navadni ljudje so si bili prisiljeni svoje domove postaviti na Vasiljevskem otoku, stran od Zimskega dvorca in mestnega središča. Leta 1726 je bila na otoku zasedena manj kot polovica parcel. Prepoved gradnje zidanih hiš v preostali Rusiji je bila odpravljena leta 1741, Sankt Peterburg pa je ostal večinoma leseno mesto. Leta 1798 je bilo od 6.072 zgradb v mestu zidanih le 1.834, leta 1833 pa od 7.976 le 2.730. Petrove želje se niso tako zlahka uresničile.
Preberite še: Zakaj se je Sankt Peterburg nekoč imenoval Leningrad?