Ivan Ajvazovski. Parada črnomorske flote.
Ivan Ajvazovski/Centralni pomorski muzej"Grozni", "Hrabri", "Gromoboj" ("Gromovnik") in "Bespoščadni" ("Neusmiljeni") - ta ladijska imena ruske in sovjetske mornarice naj bi vzbujala ponos mornarjem, ki so služili na njih, in hkrati tudi strahospoštovanje njihovim sovražnikom. Obstajala pa so tudi druga imena, ki so lahko vzbujala le zbeganost ali smeh.
Car Peter Veliki je k izbiri imen za ladje v mornarici pogosto pristopal s humorjem. Eno od svojih barca long (vojaških plovil, ki jih poganjajo vesla in jadra) je na primer poimenoval "Tri Rjumki", verjetno v čast številnih banketov in pogostitev, ki jih je tako rad prirejal.
Nikolaj Dobrovolski. Tukaj bo zgrajeno mesto
Nikolaj Dobrovolski/Centralni pomorski muzejLadja s 36 topovi, katere slogan je bil "Zmernost v vsem", je bila dokončana leta 1700. Za izstop v Azovsko morje so bile dolgotrajne priprave, a se iz nekega razloga to ni nikoli zgodilo. "Tri Rjumki" je dolgo časa gnila na reki Don, dokler ni bila leta 1710 končno razstavljena.
Kljub svojima ekspresivnima imenoma "Pivonosec" in "Vinonosec" nista razvažali alkoholnih pijač. V veliki severni vojni proti Švedski so ju sprva uporabljali kot transportni ladji, nato pa so ju leta 1705 spremenili v plovila za obstreljevanje sovražnikovih pomorskih in obalnih utrdb.
Peter Veliki pa si teh zabavnih imen za svoje ladje ni izmislil sam, ampak si jih je sposodil od svojih učiteljev v navtiki - Nizozemcev.
To je bilo nenavadno ime cele serije linijskih ladij (vrsta vojaške ladje), zgrajenih v obdobju med 1725 in 1832, ki pa ni imelo nič skupnega s svarilom sovražniku, naj se ne približuje.
Ladje so dobile to ime v čast evangeljskega opisa prvega prikazovanja Kristusa Mariji Magdaleni po njegovem vstajenju. Jezus ji je rekel: "Ne dotikaj se me! Kajti nisem še šel gor k svojemu Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu." (Janez 20:17)
Leta 1864 je bila splovljena oklepna topnjača z imenom "Ne Tron Menja", ki je služila v Baltski floti več kot 40 let. Leta 1908 je bila preurejena v tovorno baržo. Ladja je svoj konec dočakala med drugo svetovno vojno, ko je med obleganjem Leningrada potonila v reki Nevi.
Oklepna plavajoča baterija "Ne Tron Menja".
Arhivska fotografijaNenavadno je, da je svetopisemsko ime "Ne Tron Menja" dobila tudi protiletalska topnjača sovjetske črnomorske flote, ki je branila Sevastopolj v letih 1941-1942. V tem primeru pa ime ni bilo izbrano kot namig na evangelijsko temo, temveč kot znak spoštovanja do ladij ruske carske flote, ki so nosile to ime, in zlasti do oklepne plavajoče baterije, ki je služila v Baltskem morju.
Parnik, zgrajen v Newcastlu leta 1857, se je po prihodu v Rusijo preimenoval v "Krikuna" in je v Črnomorski floti služil ne le kot vlačilec, ampak tudi kot vojaška ladja. V ta namen sta bili na njej med rusko-turško vojno 1877-78 nameščeni dve artilerijski orožji.
Usoda "Krikuna" se je tragično končala na rtu Ak-Burun na Krimu. Tukaj se je leta 1861 parnik odlikoval s tem, da je po brodolomu rešil posadko z ladje Hersones. Na istem mestu je 26. aprila 1878 naletel na skale in potonil.
Parna korveta "Šutka", zgrajena leta 1871, je bila prvotno namenjena rečnim križarjenjem prestolonaslednika, bodočega carja Aleksandra III. Toda pozneje ji je usoda namenila vlogo v dogodkih, ki niso bili niti malo turistični.
Na predvečer rusko-turške vojne 1877-78 jo je Aleksander dal na razpolago ruski carski floti in v vojaškem spopadu, ki je izbruhnil kmalu zatem, je "Šutka" delovala kot polagalka min.
Korveta je 8. junija 1877 služila kot kritje pri postavljanju min na območju otoka Mečka na Donavi v operaciji, ki je bila bistvena za zaščito predvidenega prehoda ruske vojske čez reko. Ko se je v bližini otoka nepričakovano pojavil turški parnik "Erekli", je "Šutka" takoj krenila v njegovo smer in napadla sovražnika z mino v obliki eksplozivnega naboja, pritrjenega na koncu dolgega droga.
Utrdba Aleksandra I.
Andrew Shiva (CC BY-SA 4.0)Čeprav naprava ni eksplodirala, se je prestrašena posadka turškega parnika takoj umaknila. Za ta podvig je bil poveljnik korvete Nikolaj Skridlov odlikovan z redom svetega Jurija IV.
Leta 1897 so v trdnjavi Aleksandra I. na umetnem otoku v Finskem zalivu odprli laboratorij za kugo, ki je varoval prehode do prestolnice ruskega imperija Sankt Peterburga. Izolirana utrdba je bila idealna lokacija za razvoj in proizvodnjo cepiva in seruma za protitelesa proti nevarni bolezni.
Povezave med utrdbo, ki so jo kasneje poimenovali Kužna utrdba, in zunanjim svetom je omogočal manjši parnik, ki je dobil zelo primerno ime - Mikrob. Pozimi so zdravniki na kopno prihajali s sankami.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
