Trči in onesposobi: Kako so se sovjetski tankisti zaletavali v sovražne tanke in vlake

Med drugo svetovno vojno so tanke zaradi njihovega močnega oklepa pogosto uporabljali za prebijanje cestnih barikad in zidov ali pa za buldožiranje vozil, topov in celo letal na letališčih. Nekaj povsem drugega pa je bilo zaletavanje v težke nasprotnikove tanke – manever, ki so ga izvajale samo najpogumnejše in najbolj odločne posadke. Nekatere so se zagnale celo v oklepne vlake.

Prvi tankovski trk v zgodovini

Zgodovina tankovskih trkov se začne med špansko državljansko vojno. Sovjetske sile, ki so pomagale republikanski strani, so to taktiko uporabile kot prve na svetu.

Pols Armāns

Ministrstvo za obrambo Ruske federacije

29. oktobra 1936 se je tankovska četa pod poveljstvom sovjetskega kapetana Polsa Armānsa na obrobju kraja Seseña 30 km od Madrida spopadala z italijanskimi tanki. Poveljniškemu tanku, ki mu je odpovedal top, je vneto sledila tanketa CV-33. Armānsa je pred bridkim koncem rešil poročnik Semjon Osadči, ki se je s svojim T-26 pri polni hitrosti zaletel v italijansko tanketo ter jo potisnil v brezno, kjer se je večkrat prevalila, nato pa eksplodirala.

Trki z nemškimi tanki

arhivska fotografija

Primeri tankovskih trkov na bojiščih druge svetovne vojne so bili zabeleženi v vojskah mnogih udeleženih držav, a neizpodbiten rekord pripada Rdeči armadi, katere tankisti so se v sovražnikove tanke zaleteli več sto krat.

Trk s težkim sovražnikovim oklepnikom je veljal za zasilni ukrep v izjemnih situacijah, kadar ni ostalo več nobenih granat ali pa je bil tankovski top onesposobljen. Mnoge posadke so svojim kolegom predajale znanje o tem, kako se pravilo zaleteti v sovražnikov tank, tako da se le-tega onesposobi, a obenem zaščiti sebe.

Prvi incident s trkom dveh tankov na vzhodni fronti se je zgodil 22. junija 1941. Med boji v zahodni Ukrajini se je težki KV-1 pod poveljstvom poročnika Pavla Gudza zarinil v srednji nemški tank Pz.Kpfw III, poškodoval njegove gosenice in ga potisnil v jarek.

arhivska fotografija

Med bitko za Moskvo pozimi istega leta se je posadka lahkega tanka BT-7 spustila v boj proti dvema nemškima Pz.Kpfw III blizu vasi Denisiha. Prvi nemški tank so onesposobili s strelom iz topa, za drugega pa jim je zmanjkalo prebojnih granat. Razdalja do sovražnikovega vozila je bila manj kot 200 metrov, zato se je voznik Pjotr Trajnin odločil za trk. "Spomnil sem se dobesedno vsega, kar nas je naučil naš inštruktor glede tehnike trkov. Ravnal sem strogo po navodilih. Zaletel sem se v sprednji del, v točko, kjer je prednji oklep čvrsto zvarjen s podvozjem. Trčil sem pod ostrim kotom neposredno v pogonsko kolo. Sila je zdrobila kolo in gosenice in ko se je šok trka polegel, sem ponovno vključil motor in v drugi prestavi potiskal tank nasprotnika še kakšnih osem do deset metrov," je zapisal v spominih.

arhivska fotografija

Posadka nemškega tanka je poskušala splezati ven skozi loputo, a poveljnik BT-7 jo je z rafalom iz mitraljeza prisilil, da je namero opustila. Nemški tank je nato začel nenadoma drseti in se prevalil na stran. Trajnin ga je očitno potisnil čez breg potoka, ki je bil prekrit s snegom.

Posadka BT-7 se je nato umaknila v kritje dreves s praktično nepoškodovanim tankom, ko se je na robu gozda nenadoma pojavil še en nemški tank. Takrat so se odločili ponoviti drzno taktiko. Ko so se Nemci približali onesposobljenemu tanku svojih tovarišev, je iz gozdnega kritja proti njim nenadoma zdrvel BT-7.

"Tokrat sem tako uspešno onesposobil njihovo glavno kolo, da trka niti nisem čutil. A nato mi je odpovedal motor, ki smo ga uspeli zagnati šele po tretjem poskusu. Ko so si opomogli od trka, so začeli Nemci v svojem poškodovanem tanku mrzlično obračati top," se spominja Trajnin. BT-7 se je s cik-cak vožnjo uspel izogniti ognju in uiti.

To dvojno trčenje pa niti ni bil največji uspeh sovjetskih tankovskih posadk. Nekatere so uspele ponoviti taktiko tri- ali celo štirikrat. A za mnoge je bilo usodno že prvo trčenje.

Lov na Tigre

Bitka pri Kursku

Ivan Šagin/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Vrhunec tankovskih trkov je bil poleti 1943 med bitko pri Kursku. Med bitko je bilo zabeleženih okoli 50 tovrstnih incidentov. "Sem in tja je topovski dvoboj prerasel v dvoboj trkov, med katerimi so tanki treskali drug v drugega in se kdaj pa kdaj tudi med sabo zajahali," je pripovedoval general Jevgenij Ivanovski.

Dogajalo se je, da so se 30-tonski sovjetski srednji tanki T-34 spravljali na težke 57-tonske nemške Tigre (Pz.Kpfw VI). Prvi takšen incident se je zgodil 12. julija pri Prohorovki, ko se je goreči tank poročnika Ivana Guseva pri polni hitrosti zarinil v tigra. Sovražnik se je ustavil in znašel v ognjenih zubljih, a za ceno življenj celotne sovjetske posadke.

Posadka pod poveljstvom nadporočnika Afanasija Fjodorova je imela precej večjo srečo. Ko se je 28. julija zjutraj med prvimi prebila v vas Ribnico, je voznik Ivan Dupli nenadoma opazil tigra, ki je čakal v zasedi in počasi obračal svoj top proti njim. "Poveljnik, za vogalom opečnate hiše je tiger. A se zarinemo vanj?" je zaklical Dupli. "Dajmo!" je po bliskovitem premisleku ukazal Fjodorov. Voznik je pospešil koliko je lahko in si utrl pot proti tigru. Posadka nemškega tigra okretnega T-34 nikakor ni uspela spraviti na muho in tako se jim je ta zaletel v bok z dovolj veliko hitrostjo, da je tigru uničil gosenice. Nemci so skušali zapustiti poškodovani tank, a jih je nemudoma pokosil mitreljezni ogenj. Tank poveljnika Fjodorova je ostal relativno nepoškodovan in sposoben nadaljevati boj.

Viktor Tjomin/MAMM/MDF/russiainphoto.ru

Trki z oklepnim vlakom

Nemški oklepni vlak na vzhodni fronti

Bundesarchiv

Za trčenja s tanki so bile usposobljene mnoge sovjetske tankovske posadke, a nikomur ni prišlo na misel, da bi jih usposobil za trčenje z oklepnimi vlaki. V Rdeči armadi so kljub temu zabeležili več primerov, kjer so posadke s polno hitrostjo butale ob vlake. Najbolj opevan incident se je zgodil 25. junija 1944 na jugovzhodu Belorusije; 2. tankovski bataljon 15. gardne tankovske brigade se je spopadal za nadzor nad železniško postajo Čornije Brodi nedaleč od mesta Bobrujsk, prodor sovjetskih sil pa je učinkovito zaustavljal nemški oklepni vlak.

Sredi bitke se je posadka nekega gorečega T-34 z onesposobljenim glavnim topom odločila zaleteti v nemškega giganta na tirih. Poveljnik Dmitrij Komarov in njegov voznik Mihail Buhtujev sta ostala edina sposobna za boj.

Dmitrij Komarov

arhivska fotografija

Nemška pehota se je pred gorečim tankom razbežala, ta pa je s polno hitrostjo zapeljal na dvignjen nasip železniške proge in zaplužil v nemški vlak, s čimer je povzročil iztirjenje treh vagonov s strojničnimi gnezdi in topovi. Sovjetska pehota je izkoristila nastalo zmedo in z jurišem zasedla postajo, 

Voznik Buhtujev je zaradi trka umrl na licu mesta, poveljnik Komarov pa je kot po čudežu preživel. Okrvavljen je splezal iz svojega tanka in začel streljati s pištolo. Nato se je odplazil do bližnjega gozda, kjer se je nezavesten zgrudil. Imel je srečo, saj ga je kmalu našla sovjetska izvidniška ekipa.

Preberite še: Kako je sovjetska ženska postala tankistka, da bi maščevala svojega moža

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.