22. junija 1941 ob 4. uri zjutraj je vojska nacistične Nemčije v sklopu operacije Barbarossa vdrla na ozemlje Sovjetske zveze ter začela prodirati v smeri treh glavnih mest v državi – Moskve, Leningrada in Kijeva. Kljub močnemu odporu in protinapadom Rdeče armade, je sovražnik pospešeno prodiral skozi ZSSR. Nemško letalstvo je izvedlo močne napade na sovjetska letališča ter si že na začetku zagotovilo zračno premoč.
"O popolni nepričakovanosti naše ofenzive priča dejstvo, da smo vojake presenetili v kasarnah, letala so stala parkirana na letališčih in pokrita s ceradami, prve enote, ki so se znašle z nami v boju pa so svoje poveljstvo spraševale za navodila ..." je v dnevniku zapisal poveljnik generalštaba nemške kopenske vojske Franz Halder.
Že 24. junija so nemške sile zavzele Vilnius, 28. junija Minsk, 1. julija pa Rigo. Po obkolitvi in uničenju osnovnih sil sovjetske Zahodne fronte v bitki za Białystok in Minsk, v kateri je padlo, bilo ranjenih ali zajetih več kot 420.000 od skupno 625.000 vojakov omenjene formacije, je bilo aretirano in s strelskim vodom usmrčeno več visokih častnikov, med drugim poveljnik fronte general Dmitrij Pavlov in načelnik štaba generalmajor Vladimir Klimovskih.
V Ukrajini so se sile petih mehaniziranih korpusov Jugozahodne fronte na liniji Brodi-Luck-Rovno srdito spopadle z nemško 1. tankovsko skupino. Večkratna številčna premoč Rdeče armade v tankih (2.500 proti 800) je bila zaradi odsotnosti zanesljivih radijskih zvez, slabo organizirane izvidnice, slabe koordinacije med enotami in taktičnih napak poveljstva izničena.
V eni od največjih tankovskih bitk v zgodovini je sovjetska stran utrpela težke izgube; mehanizirani korpusi so izgubili od 70 do 90 % tankov. Mnogi so bili še godni za popravilo, a so jih Sovjeti v splošnem umiku pustili za sabo. Bitke so terjale svoj davek tudi pri Nemcih; hitrost ofenzive se je zmanjšala, obkoliti in poraziti sile Jugozahodne fronte pa jim na koncu ni uspelo.
Nemška vojska svoje bliskovite vojne še zdaleč ni uspela udejanjiti na celotni sovjetsko-nemški fronti. V Arktiki na primer se je sovražnik uspel prebiti vsega nekaj deset kilometrov v globino sovjetskega ozemlja in ni uspel zasesti strateško pomembnega sovjetskega pristanišča Murmansk. "Obljubili so nam, da bomo v 12 dneh zavzeli Kandalakšo in prišli do Belega morja, a doslej nam tega še ni uspelo, pa je minilo že 6 mesecev. Razpoloženje med vojaki je slabo – niso pričakovali tako srditega ruskega odpora," je januarja 1942 obupaval nek zajet nemški vojak.
V okolici Smolenska so dva meseca – od 10. julija do 10. septembra – divjali množični in krvavi boji, v katerih je na strani Rdeče armade padlo, bilo ranjenih, zajetih ali pogrešanih več kot 750.000 vojakov. Bojna sposobnost armad, ki so branile poti do Moskve, je bila močno načeta.
Nemci so na drugi strani izgubili okoli 100.000 vojakov in se v popolnem nasprotju s svojimi načrti pri Smolensku zadržali polna dva meseca. Nemško poveljstvo je začelo dvomiti, da bodo uspeli sovjetsko prestolnico zavzeti še pred zimo. "Splošna situacija vse bolj očitno in jasno nakazuje, da smo podcenjevali ruskega velikana, ki se je vseskozi pripravljal na vojno in to z brezkompromisno odločnostjo, ki je tako značilna za totalitarne režime," je v svojem dnevniku zapisal Halder.
Armadna skupina Jug (Süd) je medtem neustavljivo napredovala v smeri Kijeva, prestolnice sovjetske Ukrajine, izguba katere je bila za Stalina nepredstavljiva. 11. julija je v štab Vojnega sovjeta Jugozahodne fronte prišel telegram iz Kremlja: "Opozarjam vse, da v kolikor boste napravili samo en korak v smeri umika na levi breg Dnepra in ne boste do zadnjega branili utrjenih položajev ob desnem bregu, vas bo čakala huda kazen, kakršna pritiče strahopetcem in dezerterjem." Georgij Žukov, ki je opozarjal na nevarnost, da lahko sovjetske armade v območju Kijeva padejo v kotel, je bil 29. julija razrešen s položaja poveljnika generalštaba.
Mesto se je uporno držalo, vse dokler niso Nemci po Hitlerjevem ukazu 2. tankovske skupine Heinza Guderiana, ki je napredovala proti Moskvi, preusmerili na jug. 15. septembra je pri kraju Lohvica skupaj s 1. tankovsko skupino Ewalda von Kleista vzhodno od Kijeva prebila sovjetsko obrambo in s tem zaprla obroč okoli štirih sovjetskih armad.
V nemško ujetništvo je padlo okoli pol milijona vojakov Rdeče armade. Med poskusom preboja so padli poveljnik Jugovzhodne fronte generalpolkovnik Mihail Kirponos, načelnik štaba generalmajor Vasilij Tupikov in vrsta drugih visokih častnikov.
S hitrim prebojem čez pribaltsko ozemlje je armadna skupina Sever (Nord) že v začetku avgusta prišla do bregov Finskega zaliva in odrezala glavno bazo sovjetske Baltske flote v Talinu od ostalih sil Rdeče armade. 27. avgusta je flota poskusila s prebojem iz obleganega mesta proti Leningradu.
Ladje so se tri dni prebijale čez gosto mrežo finskih podvodnih minskih polj ter se hkrati soočale z neprekinjenimi napadi finskih torpednih čolnov in nemškega letalstva. "Od Talina do Kronštadta so nas vestno pokrivali nemški jurišniki," so se grenko šalili sovjetski mornarji. Med evakuacijo, t. i. talinskem prehodu, so Sovjeti izgubili 60 ladij in 15.000 ljudi – mornarjev, civilistov in vojakov 10. strelskega korpusa.
Medtem ko so v evropskem delu države potekali težki boji z nacisti in njihovimi zavezniki, se je sovjetsko vodstvo odločilo zaščititi svoje južne meje. 25. avgusta se je pričela britansko-sovjetska operacija Soglasje (ang. Countenance) za invazijo na Iran, ki je takrat spadal v vplivno sfero Tretjega rajha. Zavezniki so vrgli z oblasti pronemškega šaha Rezo Pahlavija in zasedli severne in južne dele države. Kmalu zatem je čez državo stekla ena glavnih oskrbovalnih poti za Sovjetsko zvezo, po kateri so ji zahodni zavezniki dobavljali vojaško pomoč po programu lend-lease.
8. septembra je nemška vojska zasedla mesto Šlisselburg na obali Ladoškega jezera, ter s tem sklenila oblegovalni obroč okoli Leningrada po kopnem. S severa je to, drugo najpomembnejše sovjetsko mesto, blokirala finska vojska. V pasti se je znašlo okoli pol milijona sovjetskih vojakov, skoraj vse pomorske sile Baltske flote in trije milijoni civilistov.
Edina pot, ki je povezovala oblegani Leningrad s "kopnim", je bila vodna pot čez Ladoško jezero – t. i. Cesta življenja, po kateri sta potekali oskrba z življenjskimi potrebščinami in evakuacija prebivalstva. A večmilijonskega mesta ne cesta niti transportno letalstvo niso zmogli v celoti oskrbeti z vsem potrebnim in tako so se morali Leningrajčani pozimi soočiti s strašansko lakoto.
Poraz Jugozahodne fronte pri Umanju in Kijevu je Nemcem omogočil nadaljevati ofenzivo proti Donbasu, kjer so bila bogata nahajališča premoga, ter Krimu, ki ga je Hitler označil za "nepotopljivo sovjetsko letalonosilko", ki ogroža romunske naftne vrelce.
26. septembra so enote nemške 11. armade generala Ericha von Mansteina prebile sovjetsko obrambo na Perekopski ožini ter vkorakale v notranjost polotoka. A močan sovjetski odpor in velike izgube so Nemcem preprečili hitro zasedbo Sevastopolja. Obleganje glavne baze Črnomorske flote, ki se je začelo 30. oktobra, se je vleklo polnih 250 dni.
V začetku oktobra se je pričela glavna bitka leta 1941 – bitka za Moskvo. Rdeča armada je že na samem začetku utrpela strašen poraz. Zaradi napak sovjetskega poveljstva, ki ni znalo predvideti smeri, iz katerih bo napadel sovražnik, so bile pri Vjazmi obkoljene in razbite glavne sile Zahodne in Rezervne fronte. Med padlimi, ranjenimi, zajetimi in pogrešanimi na sovjetski strani je bilo več kot 900.000 ljudi. Obkoljenci so se kljub temu branili vse do 13. oktobra in na ta način zadrževali 28 nemških divizij.
Nemcem se je cesta proti Moskvi odprla na stežaj. Do prihoda okrepitev na obrambne položaje so se bili Moskovčani primorani boriti z vsemi razpoložljivimi silami, tako da so se v boj vključili celo kadeti vojaških šol. Prestolnico je za nekaj dni zajela panika, ki so jo spremljali množičen beg prebivalstva iz mesta, razbojništvo in plenjenje.
Pot do samega srca Sovjetske zveze pa za Nemce ni bil sprehod v parku. Tekom odločnega večmesečnega odpora in stalnih protinapadov Rdeče armade se je nemška vojska izčrpala in preveč razpotegnila. V krvavih spopadih so umirali usposobljeni kadri z dragocenimi bojnimi izkušnjami iz poljske in francoske kampanje. Popolno miniranje vpadnic k mestu je otežilo napredovanje oklepni tehniki, medtem ko so zaradi mraza začeli množično poginjati konji, kar je ustvarilo težave z oskrbo.
Nemci so računali na odločilno ofenzivo nad Moskvo, niso pa vedeli, da so se v mestu medtem v velikem številu zbrale sveže rezerve Rdeče armade. 5. in 6. decembra je nato več sovjetskih front povsem nepričakovano prešlo v protiofenzivo. Presenečeni Nemci so se morali umakniti 100-250 kilometrov od sovjetske prestolnice. Na posameznih odsekih fronte se je umik pretvoril celo v paničen beg.
Hitler je vrhovnega poveljnika nemških sil Waltherja von Brauchitscha in poveljnika armadne skupine Center (Mitte) Fedorja von Bocka razrešil s položajev. Odslovil je tudi Heinza Guderiana, ki je v svojih spominih (Vojakovi spomini) zapisal: "Napad na Moskvo se je izjalovil. Vse žrtve in napori naših vrlih armad so bili zaman."
Triumf pri Moskvi ni imel izjemnega pomena samo za Sovjetsko zvezo temveč za vse države protihitlerjevske koalicije. Sovjetsko vodstvo je bilo prepričano, da je sovražnik zlomljen in da je nastopil čas prehoda v množično protiofenzivo na celotni dolžini sovjetsko-nemške fronte. A kakor se je izkazalo v nadaljevanju, Nemce kljub propadu njihovega Blitzkriega še ni bilo za odpisati.
Preberite še: Trči in onesposobi: Kako so se sovjetski tankisti zaletavali v sovražne tanke in vlake
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
