"S podmornice ne moreš pobegniti." Tako v Rusiji pogosto rečejo nekomu, ki se je znašel v brezizhodni situaciji in se je prisiljen sprijazniti z situacijo. Misel, da je možno pobegniti s podmornice sredi plovbe, se zdi absurdna. Pa vendar se je v zgodovini sovjetske mornarice našel človek, ki mu je uspelo prav to.
Dezerter, ki mu je uspel ta nemogoč podvig, je bil vodja mehanikov v pogonskem delu podmornice Šč-303 Ščuka Boris Galkin. "Je robat, ne zna se družiti in med nevarnostjo izgubi glavo," so o njem govorili tovariši.
A ne glede na to se je Galkin odlično izkazal v treh bojnih plovbah, sodeloval pri potopu več nemških transportnih ladij in bil na koncu nagrajen z redoma rdečega prapora in domovinske vojne I. stopnje. Zakaj se je junak naposled odločil za izdajo?
Težaven pohod
Maja 1943 je Šč-303 odrinila iz Kronštadta na dolg bojni pohod k ustju Finskega zaliva za izvidnico nemške protiladijske obrambe. Zalog je imela za 78 dni.
A težave so se pojavile že takoj na začetku. Po prvih nekaj dneh se je v trup Ščuke zarinila nemška protiladijska mina, ki na srečo ni eksplodirala. V zalivu je kar mrgolelo nemških in finskih ladij, zato se preprosto ni bilo mogoče mirno dvigniti na površje, kjer bi lahko mornarji napolnili baterije električnih generatorjev.
Najbolj neprijetno presenečenje pa je sovjetske mornarje čakalo pri vstopu v Baltsko morje, kjer je bil zaliv popolnoma pregrajen z dvojno protipodmorniško mrežo. Vsi poskusi preboja v odprto morje so bili zaman. V lov na Šč-303 so se medtem pognale sovražnikove ladje, ki podmornici niti ponoči niso dovolile, da bi se dvignila na površje. Drugi teden plovbe se je bila Ščuka primorana spustiti na dno in tam počakati več dni.
Akumulatorji so bili že skoraj prazni, zato so morali mornarji varčevati z elektriko, kjer so le lahko, obenem pa je primanjkovalo tudi zraka. Posadka, ki se je morala prehranjevati z ogabno juho iz morske vode, je vsak trenutek čakala na napad. In takrat se je Galkin zlomil ...
Drzni pobeg
21. maja opoldan je Boris Galkin skupaj z dežurnim častnikom prevzel stražo v osrednji poveljniški sobi. Zraven je bila radijska kabina z več vezisti in akustičnimi tehniki.
Tri ure po začetku izmene je akustik zaslišal šum propelerjev več ladij in dežurni častnik je o tem takoj odhitel poročati poveljniku Ščuke Ivanu Travkinu. Galkin, ki je ostal na straži sam, je izkoristil ponujeno priložnost; zaklenil je radijsko kabino, se zabarikadiral, izklopil luči ter v rezervoarje sprostil zrak pod visokim pritiskom, nakar se je podmornica začela naglo dvigati. Sam je medtem pohitel k zgornji odprtini.
arhivska fotografija
Zmedena posadka sprva ni dojela, kaj se dogaja. "Na vrat na nos sem planil v osrednjo sobo, a železna prehodna vrata, ki so vodila tja iz četrtega odseka, so bila zaklenjena. V temi sem tolkel po njih s pestmi, a se niso vdale," se je spominjal kapitan Travkin.
Vezisti so se kmalu uspeli prebiti iz radijske kabine ter spustili poveljnika v osrednji odsek. Ta je ukazal takojšen ponovni spust podmornice in začel iskati Galkina na površju: "Od svetlega sonca so me pekle oči. Svetlikanje morja me je zaslepilo. Ogledoval sem se naokrog in povsod okoli podmornice so na različnih razdaljah bile ladje. Najbližje so bile oddaljene le kakih trideset metrov. Cevi topov so usmerile naravnost v nas."
Čudežna rešitev
Galkin je stal na mostu in mahal z belo zastavico, ki jo je vzel iz kajute. Na vprašanje poveljnika kaj se je zgodilo in kje je bila nesreča, je vodja mehanikov zaklel in zakričal: "Ne morem več! Tako ali tako bomo vsi umrli!"
Razjarjenemu Travkinu je v tistem trenutku postalo močno žal, da s sabo ni vzel pištole. A za posvečanje izdajalcu zdaj ni bilo časa – Ščuko je bilo treba rešiti.
Kapitan je predvideval, da bi sovražnik, v kolikor bi se začeli spuščati, podmornico nemudoma začel obstreljevati in jo potopil. Zato se je odločil, da bo Nemce raje pretental, češ da so se sovjetski mornarji pripravljeni predati. To bo, tako je razmišljal, pritegnilo pozornost sovražnika in tudi posadka si bo malo oddahnila od šoka. Nato je začel nekaj kričati v smeri najbližje ladje.
arhivska fotografija
"Nemci so mislili, da jih vabim na pogajanja. Z ladje so začeli spuščati čoln. Bedaki so nasedli!"
Malo je počakal, nato pa dal signal za takojšnji spust in izginil nazaj v podmornico. Ščuka se je spustila pod vodo, Borisa Galkina pa pustila na površju. Nemci so po nekajsekundnem oklevanju začeli streljati, a Šč-303 je kljub poškodbam uspela pobegniti. 8. junija je opustila preboj v Baltsko morje in se vrnila v Kronštadt.
Boris Galkin je začel sodelovati z Nemci in neuspešno poskušal na njihovo stran spraviti tudi ujetega poveljnika podmornice S-7 Sergeja Lisina.
arhivska fotografija
Natančnih podatkov o tem, kako se je odvila usoda glavnega mehanika Ščuke, ni, a Travkin piše, da se izdajalec ni izognil zasluženi kazni. "Proti koncu vojne, ko so naše čete vkorakale v Nemčijo, je Galkin, ki so ga hitlerjevci vzeli pod svoje okrilje, padel v roke sovjetskemu pravosodju. Dobil je, kar si je zaslužil. Takšna je usoda vseh izdajalcev in drugega konca zanje niti ne more biti," je zapisal v spominih.
arhivska fotografija
Preberite še: Kako je veliki ruski admiral postal svetnik