Ena najdragocenejših stvari sovjetskega šolarja je bil ključ od njegovega stanovanja, obešen okoli vratu na vrvici. Po šoli je bilo treba nekako priti v stanovanje, saj je večina staršev delala do večera.
Nosili so ga tako fantje kot punce, ker so sodelovali v aktivnih igrah in pretepih in so zlahka izgubili ključ, če bi ležal v njihovem žepu. Menjava ključavnic je bila po tem boleča in draga zadeva, saj je na veliko nezadovoljstvo staršev izgubljen ključ povzročil pomisleke, da bi ga lahko pobral kakšen tat, zato so si fantje vsako jutro obesili ključ okoli vratu in se odpravili v šolo.
Včasih je bil na notranji strani šolske uniforme prišit poseben žep za ključe. Vendar so bili vsi triki staršev, da bi ključ od stanovanja ohranili nedotaknjen, včasih popolnoma neuporabni. S ključem, pogosto zelo težkim (stare sovjetske ključavnice so bile res masivne), so velikokrat igrali igro podobno petanki (neke vrste balinanje). Treba ga je bilo zavrteti nad glavo (takrat je prišla prav vrvica) in ga vreči v smeri kontrolne črte. Kdor se mu je približal, je zmagal.
Fantje kličejo iz telefonske govorilnice, 1960
O. Nejelov/TASSKovanec za dve kopejki z luknjo, skozi katero je bila vstavljena vrvica – majhen trik, ki je omogočil brezplačne klice v telefonski govorilnici. V režo je bilo treba vstaviti kovanec, po koncu klica pa ga nežno potegniti nazaj in si tako prihraniti denar za sladoled in druge šolske užitke.
Klasična frača.
Legion MediaPravi sovjetski pobalin je seveda moral nositi fračo in komplet tako imenovanih "nabojev" za streljanje: majhne kamne ali kratke koščke žice, upognjene v obliki črke U. Frača je bila najpogosteje izdelana iz razcepljene veje primerne oblike in ovita z izolirnim trakom. Kot napenjalni element je bila običajno uporabljena gumica, ki so jo vzeli iz spodnjih ali športnih hlač.
Frača še zdaleč ni bila neškodljiva zabava, saj bi si lahko zaradi nje zlahka poškodovali oči ali dobili odrgnine. Na divjih podeželskih območjih je lahko bila frača tudi sredstvo za lov na vrabce ali celo golobe.
Žepna frača iz aluminijaste žice in nekaj izstrelkov v obliki črke U.
4RSTSIM/Legion MediaRastoči organizem je zahteval hrano, vendar je bilo nevarno iti domov – kaj pa, če starši ne bi spustili več ven majhnega lumpa, ga prisilili narediti domačo nalogo, pospravljati ali paziti na mlajšega bratca? Zato so ptice včasih kar takoj oskubili in spekli na ognju ter jih pojedli. Tako so sovjetski šolarji razvili veščine preživetja.
Takšna drzna zabava ni pritegnila le svobodomiselnih vaških fantov, ampak tudi pridne "prave" pionirje, ki so jih pripeljali na poletne počitnice na podeželsko dačo. Od vaških fantov so se naučili samostojnosti in življenjskih pravil, tako da so izdelovali frače, kradli jabolka iz sosedovega sadovnjaka in se učili grdih besed.
Nekaj sovjetskih vžigalic.
Pavel Balabanov/SputnikDa bi si lahko spekli krompir (ki so smuknili iz hiše ali ukradli na kakšnem polju) na ognju, so otroci potrebovali vžigalice. Vžigalice so bile cenjene tudi zaradi estetske vrednosti. Na primer, vžigalice z zelenimi glavami so veljale za boljše od običajnih rjavih. Pomembna je bila tudi risba na škatlici. V poznih sovjetskih časih so v državo prispele škatlice z vžigalicami z dekleti v kopalkah in takšne škatlice so bile med fanti zelo cenjene.
Škatlica za vžigalice je bila idealno mesto za shranjevanje čudovitih hroščev, pajkov in gosenic. Tako jih je lahko navihan fant, na primer, skrivaj vstavil pod ovratnik dekleta, ki je sedela za mizo pred njim. Učinek je presegel vsa pričakovanja.
Žepna noža 'Školnik' (zgoraj) in 'Riba' (spodaj).
avito.ruKer so fantje večino časa zunaj šole preživeli na ulici, je bil pri njih žepni nož več kot "obvezen". Narezati jabolko, iztrebiti ujeto ribo, izrezljati puščico – to in še vrsta drugih stvari bi se našlo na seznamu sovjetskega otroka.
Najpreprostejši nož je imel žalostno ime "Školnik" ("Šolar") in topo rezilo. Vendar se je to hitro rešilo z brusnim kamnom ali celo stopniščem na hodniku.
Dražji noži, na primer 'Turist' ali 'Riba', so imeli žive plastične ročaje z okrasnimi vtisi. Toda najbolj cenjeni so bili zložljivi noži z velikim izborom drugih pripomočkov; poleg rezila noža so bili še rezalniki žice, škarje, lovsko orodje in poseben šik – odpiralni vijak. Skratka, sovjetski švicarski nož!
Sovjetske igralne karte
avito.ru/Legion MediaPri kartanju se je lahko izgubil ali pridobil nov žepni nož. Karte so nosili s seboj samo najbolj divji sovjetski otroci. Navsezadnje so namigovale na igre na srečo in bile nekako omadeževane s kriminalno tančico.
Igranje za denar je bilo v ZSSR kaznivo dejanje. Učitelj, ki je opazil karte pri učecu, jih je takoj zasegel ali celo raztrgal pred vsemi. V šoli so karte igrali med odmori pod stopnicami ali na straniščih, pogosteje pa so igrali karte zunaj šole, na uličicah in na drugih mestih, kjer je bila majhna nevarnost, da bi jih ujeli odrasli.
Najbolj nedolžna izguba v igri je bila frcanje, najpogosteje pa se je igralo za drobiž, sladkarije, majhne materialne vrednosti. Igranje "iz interesa", torej samo za zabavo, je bilo redko - veljalo je za lažno otroško igro. Starejši kot je bil otrok, resnejši so bili začetni vložki.
Kos katrana. Predstavljajte si, kako močno bi si nekdo želel žvečilni gumi, da bi žvečil nekaj takega?
Legion MediaPogosto je imel najbolj divji sovjetski otrok s seboj sovjetski "žvečilni gumi" - kos katrana. Katran je črna viskozna masa, odpadni produkt destilacije olja. Najdemo ga lahko na gradbiščih, popravljanju cevi in gradnji cest. Ko se je masa strdila, se je spremenila v bitumen, ki so ga fantje (seveda tudi najbolj divje deklice) trgali na majhne koščke in žvečili.
Verjeli so, da katran pobeli zobe in dal je tudi nekakšen modni videz tujega "bad boy-a", ki žveči žvečilni gumi. Katran je imel edinstveno teksturo: potem ko ste ga uspeli prežvečiti do mehkega stanja (kar bi lahko trajalo tudi do pol ure), je dolgo časa ohranil plastičnost prave gume. Veljalo je tudi, da je žvečenje katrana dobro za odstranjevanje vonja po tobaku - še posebej kadar so jih kadili naskrivaj.
Zložljiva plastična skodelica.
avito.ruZložljiva plastična skodelica za gazirano pijačo je bila med vročim mestnim poletjem absolutna nuja. Večinoma ni bilo kozarcev v avtomatih z gaziranimi pijačami, kjer bi se lahko posladkali z gazirano vodo s češnjevim ali hruškovim sirupom. Ponavadi so jih ukradli pijanci. Osebna zložljiva skodelica je torej pomenila dostop do okusne pijače – v kaj bi sicer nalili malinovec iz avtomata?
Fantje pri prodajnem avtomatu, ki prodajajo gazirano vodo s sirupom.
Dmitrij Baltermants/MAMM/MDF/russiainphoto.ruSvojim otrokom so jih pogosto kupovale tudi paranoične matere, ki niso zaupale javnim pomivalnim sistemom. Prestrašenost so še dodatno popestrile urbane legende o s sifilisom okuženih postopačih, ki so ponoči hodili naokoli in si drgnili razjede na kozarcih. Zložljive skodelice niso bile ravno priročne, saj so se lahko pri nalivanju zložile, zato si jih moral držati za zgornji rob in si nato oblizniti prste, lepljive od sirupa.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
