V sovjetski Moskvi so si zaposleni na tujih veleposlaništvih in trgovski predstavniki lahko privoščili veliko več kot lokalni prebivalci. Hrvat Neven Črvenkovič se tega zelo dobro spominja. Njegov oče je bil predstavnik ZSSR v velikem jugoslovanskem podjetju Eksportderevo. Družina je v Moskvi živela od leta 1974 do 1981. Črvenković pravi, da je bilo njihovo življenje v prestolnici precej razkošno v skladu z merili tistih časov.
Dejal je, da je njegov oče prejemal plačo v dolarjih, ki jih ni bilo mogoče izvoziti iz Sovjetske zveze, a je bilo z njimi tudi težko karkoli kupiti v Moskvi. Njegova mati je dobesedno "lovila" stvari, ki so bile v pomanjkanju in si pri tem pomagala tudi s prodajalkami, ki jim je prinašala različna darila. V zameno je fantova družina prejela posebno hrano, spravljeno pod pultom.
Vrsta pred trgovino.
Vladimir Bogdanov/MAMM/MDF/russiainphoto.ruNeven je poudaril, da sta njegova starša za takšne primere doma hranila tudi drugo redko blago - plošče s tujo glasbo, ameriške cigarete in celo kavbojke. "Mama in oče sta ta darila razdelila celotni mreži različnih ljudi, s pomočjo katerih smo lahko normalno jedli in dobili karte za karkoli," je dejal Črvenković.
Obiskoval je navaden sovjetski vrtec, kasneje pa v osnovno šolo v bližini. Ker sta si jezika zelo podobna, se je ruščine naučil zelo hitro. Po nekaj mesecih je zlahka komuniciral s prijatelji. Omenil je tudi, da sta njegova starša poskrbela, da z bratom "nista izgledala preveč modna" in da nista izstopala med vrstniki. V šoli sta, tako kot vsi drugi, nosila modre uniforme s sivimi aluminijastimi gumbi.
Skupaj s celotnim razredom je bil sprejet med t.i. oktobrske otroke (oktjabrjata) in je, tako kot vsi sovjetski otroci, nosil zvezdo s portretom malega Lenina. Toda ruskim pionirjem pa se ni pridružil, ker je bil takrat že Titov pionir. Na veleposlaništvu so enkrat na dva tedna potekali pouki v domačem jeziku in tam so ga sprejeli v jugoslovansko pionirsko organizacijo.
Menjava straže pri večnem plamenu, Aleksandrovski vrt pri Rdečem trgu.
Vladimir Bogdanov/MAMM/MDF/russiainphoto.ruNeven se spominja tudi svojega prvega obiska Leninovega mavzoleja. "Lenin je bil močno osvetljen, vendar ga ni bilo mogoče videti v celoti - precej hitro smo šli mimo, ker je bil čas obiska omejen. Navsezadnje je zunaj, na Rdečem trgu, čakala dolga vrsta. Hodil sem in razmišljal: "Kako to, da je Lenin umrl tako dolgo nazaj, a izgleda, kot da je živ? In zakaj je tako sijoč? Namočen v olju? Ali gledam mumijo? Vau!"
Če so dobili obisk iz Jugoslavije, so jih običajno peljali na Rdeči trg in v cirkus na Cvetnom bulevarju. Vsi gostje so bili presenečeni, da se cirkus nahaja v veliki stavbi, kot je gledališče, in ne v šotoru, ki so ga postavili na ulici.
Lahko so si privoščili veliko potovanj, čeprav je bilo težko potovati znotraj države, veliko pa so potovali v tujino, na primer na Finsko, od koder so zaradi očetovega statusa lahko pripeljali veliko stvari. Skratka, živeli so precej razkošno, kot predstavniki ločene kaste - z lastnimi privilegiji in zaščito. Neven meni, da tujci v Moskvi zdaj ne živijo tako dobro in lahkotno, kot so živeli v tistih sovjetskih časih.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
