Ali je res, da so bili sovjetski državljani prisiljeni preživeti en mesec na dopustu?

Sovjetska Rusija je bila ena prvih držav na svetu, ki je uvedla zakon o rednem delovnem času in plačanem dopustu. Dolžina dopusta se je v desetletjih sovjetske oblasti spreminjala, v povojnih letih pa je dopust trajal cel mesec ali celo več.

Kdaj se je v Rusiji pojavil plačani dopust?

V sanatoriju v Jalti, 1950.

Anatolij Garanin/Sputnik

Težko si je predstavljati, toda do leta 1917 so se delavci trudili v tovarnah brez kakršnega koli dopusta. Po dogovoru z vodstvom si je bilo mogoče vzeti dopust, vendar ni bil plačan. Še več, takratni delovni dan ni trajal osem, ampak deset ur, edini prost dan je bila nedelja. Skoraj takoj po revoluciji pa je bil za vse zaposlene državljane uveden koncept plačanega dopusta.

Čas dopustov v Sovjetski zvezi je bil odpovedan le enkrat: med veliko domovinsko vojno. Toda tudi takrat so denar namenili za plačani dopust, ga odložili v poseben sklad za delavce in ga nato razdelili po vojni.

Koliko dopusta so imeli sovjetski državljani?

Počitnice v Sočiju, 1956.

David Šolomovič/Sputnik

Pred letom 1967 so imeli ljudje 12 delovnih dni plačanega dopusta in dodatne proste dni, odvisno od delovnih pogojev. Po letu 1967 se je osnovni dopust povečal na 15 delovnih dni in dodatne proste dni. Vse skupaj je lahko zneslo do 36 delovnih dni, odvisno od kraja dela, delovne dobe in poklicne nevarnosti.

Na primer, državljani, ki so delali v znanstvenih in izobraževalnih ustanovah, so imeli od 24 do 48 delovnih dni dopusta; tisti, ki so bili zaposleni na skrajnem severu Rusije, so prejeli dodatnih 18 dni počitnic; in za več kot 3 leta dela v gozdarski industriji je bilo odobrenih šest dodatnih dni. Zanimivo je, da je bil v veliki večini primerov dopust dan naenkrat v celoti, torej za soliden mesec ali več, čeprav ni bilo nobenega zakona, ki bi to urejal.

"Vedno sem lahko vzela 28 delovnih dni v celoti, nihče jih ni razdelil," se spominja Nina Grigorjeva iz Moskovske regije, po poklicu optičarka.

"Ko sem bila majhna, so stari starši šli za 3-4 tedne na počitnice na morje. To pomeni, da so bile njihove počitnice dolge in jih nihče razdelil," pravi Julija Petuškova iz Nižnjega Novgoroda.

Počitnice na morju ob Rigi, 1960.

Jakov Berliner/Sputnik

Še več, mnogi so dopust preživeli v sanatoriju, kjer so programi zdravljenja trajali vsaj tri tedne. Glede na čas, potreben za potovanje na take destinacije, ni bilo smiselno deliti dopust na manjša obdobja. Najbolj zaželena počitniška sezona je bila poletje - včasih so na dopust odhajale cele izmene naenkrat, tisti, ki pa so ostali, so ta čas porabili za preverjanje opreme itd. Veliko povpraševanja je bilo tudi po "žametni sezoni" (september/oktober), saj je bilo takrat manj ljudi, vreme pa je bilo še vedno toplo.

Sovjetski delodajalci so uporabljali precej zanimiv sistem za izračun "regresa za dopust": ljudje so prejeli plačo za prejšnji mesec, poleg tega pa še za vse delovne dni v tekočem mesecu, plus regres za dopust, ki je bil izračunan po kompleksni formuli, vendar je bil dejansko enak njihovi plači, za povrh vsega pa so dobili še dodatno plačilo za nadure itd. (Če želite izvedeti, kje so sovjetski ljudje radi dopustovali in kaj so si lahko privoščili, preberite naslednji članek)

Do leta 1991, v času propada Sovjetske zveze, je osnovni dopust dosegel 24 delovnih dni, nato pa je bil leta 2002 po Evropski socialni listini določen na 28 koledarskih dni.

Kaj pa, če niste šli na dopust?

Armenska SSR, 1986.

Martin Šahbazjan/TASS

Ena od posebnosti sovjetske delovne zakonodaje je bila priprava urnika dopustov za naslednje leto takoj, ko so se zaključili sedanji dopusti. Seveda so bili tudi časi, ko delavec v tem predvidenem obdobju morda ni zmogel koristiti dopusta, in če se niso mogli dogovoriti za odlog z vodstvom, so preprosto vzeli denarno nadomestilo. Toda to je bilo predvsem odvisno od kraja dela in tudi precej redek primer.

"Nismo bili prisiljeni oditi na dopust. Če zaposleni ni hotel ali ni mogel, je lahko vzel nadomestilo. Na primer, če je bil zaposleni veliko bolan in je že koristil veliko prostih dni, je raje vzel odškodnino," se spominja Tatjana Sorokina, ki je delala v moskovski knjižnici v pozni Sovjetski zvezi. "V šoli in na fakulteti pa poleti ni bilo pouka, zato si enostavno moral na dopust."

Sama pravi, da je imela možnost, da si je lahko vzela plačani dopust kadarkoli in ga celo prekinila s soglasjem uprave (to pravico so imele matere otrok, mlajših od 16 let), sam dopust pa je trajal kar dva meseca (in to takoj po diplomi). "Toda ponavadi smo dopust vseh zaposlenih načrtovali vnaprej, tako da se odsotnost zaposlenega ni tako močno poznala," pravi.

"Oče mi je dejal, da je bil dopust možen le enkrat v celot in v skladu z urnikom," pravi Valentina Pahomova. "Delal je v Kovrovu (Ivanovska regija). Če nekdo ni hotel na dopust, je vzel denar."

"Kar se tiče mojega očeta, si nikoli ni vzel plačanega dopusta naenkrat," pravi Julija Petuškova. "Vzel si je teden dni za popravila, tri dni za sajenje krompirja, ostalo je unovčil."

Kaj pa danes?

Fitnes na plaži, Tuapse, Krasnodarsko ozemlje, 1963.

Vladimir Akimov/Sputnik

Večina sovjetske zakonodaje o dopustu je prešla v sodobno rusko pravo. Tako na primer podjetja sestavijo urnike dopustov (čeprav se lahko datumi zdaj bolj svobodno spreminjajo), zaposleni imajo še vedno osnovni dopust (28 koledarskih dni) kot tudi dodatne proste dneve, odvisno od delovnih pogojev in poklica. Kljub temu pa se je nekaj spremenilo: zakon zdaj določa, da je ta čas mogoče razdeliti na več delov, od katerih mora biti eden vsaj dva tedna. Včasih je bil denar za neizkoriščen dopust izplačan ob koncu leta, zdaj pa se vsi neizkoriščeni dnevi preprosto prenesejo v naslednje leto. Praksa nekaterih podjetij je, da vse prezaposlene in podcenjene zaposlene pošiljajo na dopust izven rednega časa. Ob odhodu iz službe se izplača nadomestilo za neizkoriščen dopust.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.