»Hvala tovarišu Stalinu za naše srečno otroštvo!« se je glasila slavna fraza, ki je nastala ob športni paradi na Rdečem trgu leta 1936 in se kmalu znašla na enem od najbolj znanih sovjetskih propagandnih plakatov.
Vsekakor je imelo otroštvo v Sovjetski zvezi svoje prednosti. Sprva je bil starševski dopust v ZSSR dolg samo šest mesecev, a so ga v 70-ih podaljšali na 18 mesecev. Otroci so se morali zgodaj socializirati: za novorojenčke jasli, za malčke vrtci, pri 7 letih šola, pri 9 letih vstop v pionirje.
Otroštvo v Sovjetski zvezi si bi zaslužilo cel ločen članek, a bomo vsaj nekaj utrinkov še predstavili v nadaljevanju.
Med šolskimi počitnicami so sovjetski otroci obiskovali pionirske tabore, ki jih je bilo moč najti po vsej Sovjetski zvezi. Največji srečneži so lahko prišli v Artek na Krimu ob Črnem morju, ki je bil najprestižnejši in najslavnejši od vseh. Ta tabor je zaslovel celo v tujini in je sčasoma začel vabiti k sebi tudi otroke iz drugih socialističnih držav.
Večina sovjetskih staršev je hodila v službo in niso ostajali doma zaradi vzgoje otrok, a vendar je sovjetsko starševstvo vzpostavilo določene navade in tradicijo. Veliko pozornosti so namenjali temu, da otrok že v zelo zgodnjih letih vzpostavi rutino. Spanje, prehranjevanje, igra, učenje, vse to je navadno potekalo po strogem urniku.
Sovjetska propaganda je spodbujala starše, da naj vzgajajo otroke v duhu skromnosti, ljubezni do športa, požrtvovalnosti in odgovornosti.
Tukaj dobite 10 še danes koristnih sovjetskih pravil za vzgojo otrok.
Na začetku 20. stoletja je bilo pismenih samo 21% odstotkov prebivalstva v državi. Ko so po revoluciji leta 1917 oblast prevzeli boljševiki, so začeli biti boj proti nepismenosti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Prvi mejnik je bil začetek kampanje Likbez (»likvidacija nepismenosti«), ki je predstavljala temelj za sovjetski izobraževalni sistem.
Sovjeti so v nekaj desetletjih spremenili pretežno nepismeno državo v eno od dveh svetovnih velesil, v kateri so živeli nekateri od največjih umov svojega časa.
Sovjetski izobraževalni sistem je posvečal posebno pozornost matematiki in naravoslovnim znanostim. Več o tem, zakaj so sovjetski šolski sistem uvrščali med najboljše na svetu, izveste tukaj.
Dodatno omenimo: Šolstvo je pomembno pozornost namenjalo vzbujanju zanimanja za tehnologijo in inženirsko stroko ter telovadbi. Otroke so učili raznih praktičnih veščin, da bi znali poskrbeti zase, pospravljali so učilnice, poskušali so jim vcepiti čut za odgovornost do države in družbe, pri čemer je pomembno vlogo igrala pionirska organizacija, ki je vključevala tudi sistem tutorjev.
Za otroke se je organizirala cela vrsta obšolskih aktivnosti. Otroške tabore smo že omenili. Priljubljeni so bili različni naravoslovni in kulturni krožki, šah in šivanje. Poleg tega so jih učili orientacije. Igrali so se vojaško obarvano igro zarnica (za razvedrilo pa so kakopak poznali tudi svojo različico Nemcev in partizanov).
Sovjetska oblast je imela cilj, da izbriše elitistični življenjski slog višjih slojev iz bivše carske Rusije. To je vplivalo na življenja milijonov ljudi po vsej Sovjetski zvezi. Za rešitev stanovanjskega vprašanja so prostorna domovanja v Moskvi in Sankt Peterburgu preuredili v skupnostna stanovanja (»komunalke«): eni družini z vsem imetjem je pripadla samo ena soba, skupne prostore pa si je morala deliti z neznanci in njihovimi družinami.
Komunistični tovariši so glasno obsojali in kritizirali luksuz, čeprav so si mnogi na skrivaj sami želeli enakih ugodnosti. »Učili so nas, da je udobje enako malomeščanstvu,« nam je nekoč za neki drugi prispevek dejala ženska, ki je odraščala v ZSSR.
Tukaj izveste še nekaj več o življenju v komunalkah.
Čeprav je uradna ideologija zapovedovala skromnost, so mnogi sovjetski državljani hrepeneli po redkih luksuznih dobrinah.
Stanovalci v komunalkah so si želeli, da bi dobili svoje lastno stanovanje, ki ga ne bi rabili deliti z drugimi. Delno je bila ta težava odpravljena med vladanjem Nikite Hruščova, ko so se množično gradili socialistični stanovanjski bloki z dostopnimi stanovanji, za katere se je pozneje prijelo ime »hruščovke«.
A mnoge materialne dobrine so še naprej ostajale nedostopne za večino prebivalcev ZSSR. Avtomobili, kuponi za počitnice, potovanja v tujino, redko blago iz tujine, po vsem tem so običajni ljudje zelo hrepeneli.
Tukaj najdete pet stvari, o katerih je sanjal skoraj vsak sovjetski državljan.
»Šči in kaša – hrana naša,« je bil pogost rek v časih Sovjetske zveze, ki je lepo ponazarjal preprostost sovjetske kuhinje in okusa prebivalstva. Mnogi se spominjajo pomanjkanja hrane in dolgih vrst, v katerih se je čakalo za katerikoli redkejši artikel.
Kdor je lahko potoval v Moskvo, se je navadno vrnil v svoj domači kraj z redkimi artikli, ki jih doma ni bilo mogoče dobiti. Od tam se je rodil fenomen, ki so mu ljudje šaljivo rekli »klobasni vlaki«.
Takratna situacija s hrano se še zdaj pozna v zavesti Rusov, kot izveste tukaj.
Ker so bili sovjetski ljudje vajeni deficita, ničesar niso vrgli stran. Garaže in balkone so spremenili v trajna skladišča. Metanja stvari proč nikakor niso odobravali.
Dostikrat nekaterih posebnih, redkih ali drugače vrednih predmetov niso nikoli sploh uporabili, a so jih vseeno čuvali za lepšo prihodnost. Porcelanasti seti ali obleke so nabirali prah v omarah, dokler niso bili več v modi in so jih spravili k vsem ostalim rečem, za katere ni nastopil čas.
Kliknite tukaj in spoznali boste 6 navad iz Sovjetske zveze, ki se jih Rusi še zdaj ne morejo znebiti.
Mnogi zaželeni predmeti so bili prepovedani ali jih sovjetski sistem ni zmogel proizvesti, zato je narod zadeve vzel v svoje roke.
Vsaka sovjetska družina je imela tehnologijo in znanje, da si je sama doma ustvarila gazirano vodo. Najnaprednejši izumitelji pa so uporabili zastarele rentgenske slike in iz njih naredili približke gramofonskih plošč, s katerimi je bilo mogoče poslušati piratske posnetke glasbe z Zahoda.
V zvezi s tem priporočamo članek 10 stvari, ki jih razumejo samo tisti, ki so živeli v Sovjetski zvezi.
Čeprav je bilo blago tujega porekla v Sovjetski zvezi zelo zaželeno in ni bilo izrecno prepovedano z zakonom, se ga ni smelo prodajati ali kupovati. Zato so se nekateri sovjetski državljani obrnili na tako imenovano »farcovko« oziroma »farco« - kupovanje in preprodajo tujega blaga na črno.
Mnogi mladi in ambiciozni drzneži so lovili tuje turiste in jih pregovarjali, da so jim dali kavbojke, žvečilke, torbe, cigarete ali karkoli drugega v zameno za nekaj sovjetskih artiklov vprašljive vrednosti. Potem so blago tuje izdelave prodajali sovjetskim rojakom z visoko maržo. V ZSSR je bila ta dejavnost kazniva, vendar je farcovka vseeno prerasla v velik kulturni fenomen sovjetske družbe.
Več o skrivnem sovjetskem svetu »farce« izveste tukaj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
