Mnenje: Zakaj se Rusi kregajo okoli kruha (in zakaj je to neumno)?

Aleksej Kudenko/Spuntik; Mitja Aleškovski/TASS/TASS
Dva človeka po spletu drug drugega obmetavata z žaljivkami in se prerekata, kako bi morali gledati na krize s hrano v Sovjetski zvezi. Pekarna v Novgorodu je razjezila ljudi z novoletno jelko iz belih štruc, starka prosi na cesti, da bi si rada kupila kruh namesto paketa riža, ki vsebuje 10-krat več hranilne vrednosti … Za vsem tem obstaja smešen kult, za katerega je napočil čas, da izgine.

Življenje v Rusiji je trenutno relativno lahko. To nas navdaja z nekakšno identitetno krizo. Naša kultura danes bolj kot kadarkoli potrebuje neke stebre, ki nas vežejo in nas navdajajo s sodobnim občutkom narodne pripadnosti. Ti stebri so lahko religija, odnos do prednikov, materinstvo itd. Za Rusijo ima to funkcijo »povezovanje preko lakote«. Danes se Rusi ne trudijo več zgolj za to, da bi preživeli. Toda odsotnost močnih razlogov, s katerimi bi nadgradili svojo identiteto, povzroča vračanje starih kultov.

Kult Kruha

V 40. letih prejšnjega stoletja je bil na kruhu vzpostavljen celoten vrednostni sistem, ki se je kazal v pesmih in propagandnih plakatih. Kot otroka so vas starši kaznovali ali ošteli, če kosu kruha niste izkazali spoštovanja.

Ti ljudje so danes stari 70 in več let, a je njihov odnos ostal nespremenjen. Še vedno redno zapadam v prepire z lastno mamo, ko se enkrat na teden oglasim na kosilu. Moja poraba kruha se je z leti zmanjšala, streženje kruha z vsakim obrokom pa je navada, ki se je je zelo težko otresti: mama da na mizo več kruha, kot ga lahko kadarkoli pojem, za vsak slučaj, da ne bom lačen. Nato se z njo začnem prepirati, da mi daje preveč, in tako se to vleče leta in leta.

Naša družina nikoli ni bila lačna, samo pač živimo svojo kulturo. V Rusiji je hranjenje otrok, dokler ne spominjajo na polnjenega purana, približno to, kar je na Japonskem priklanjanje. Gre za navado. A ta navada ne izvira iz nekega srednjeveškega prepričanja, ampak je bila izumljena.

Naši stari starši se še spominjajo časov, ko so kot otroci vojne doživljali lakoto. Vse do 50. let je bila Sovjetska zveza v obdobju sanacije posledic vojne. Pomanjkanje hrane je bil zahteven problem in za oblasti je bilo pomembno, da se postavijo kot edini osvoboditelji naroda. Ljudi je bilo treba ločiti od vsakršnih oblik verovanja, razen tiste v državo. To ni bilo težko, saj je bila lakota realnost in oblasti so si na vsak način prizadevale, da jo odpravijo.

Med vojno so sovjetski državljani prejemali bone za kruh. Lakota je bila vseprisotna, še posebej v obleganem Leningradu. Kruh je bil simbol preživetja – status, ki ga krompir ali zelje nikoli nista imela. Če si imel kruh, je to pomenilo, da živiš na bogati zemlji, in to je nekaj, okoli česar so oblasti zbirale ljudi še preostanek stoletja.

Protiversko nastrojena država pa ni pomenila, da Sovjetska zveza ni bila religiozna sama po sebi. Čeprav je bila do izbruha druge svetovne vojne organizirana religija ponovno na dnevnem redu, so Rusi še pred tem razvili kultna prepričanja, kjer je v težkih časih nekaj navadnega dobilo mistične lastnosti. Velike žrtve, ki jih je Rusija pretrpela med prvo svetovno vojno, so na primer ustvarile neke vrste kult smrti, ki je spodbujal sprejemanje žrtev za višje cilje. Dobro je znan tudi kult osebnosti Josifa Stalina, in v tej Rusiji se je nato rodil tudi kult kruha.

Z drugimi besedami - Sovjetska zveza je bila religija.

O vladavini Stalina je težko govoriti brez neke pristranskosti. Čeprav je odgovoren za smrt milijonov, je zakrivil tudi neverjetno rast, ki je državo rešila pred prepadom. Ko enkrat vodiš največjo državo na svetu, ki je še vedno pretežno agrarna in nepismena, pride prav vsaka ideja, saj potrebuješ čudež.

Danes se ena stran spominja krute kolektivizacije, druga pa rezultatov Stalinove hitre industrializacije. Obe sta legitimni, a tukaj je še tretja vrsta ljudi, ki se vključujejo v prepire – tisti, ki nikoli niso živeli v Sovjetski zvezi.

Sovjetska religioznost je bila dvolična

Kult kruha 40. let je spremljala kampanja, ki je trajala več kot pol stoletja in se krepko zasidrala v glavah ljudi. Tako zelo, da se še danes ne morejo zediniti, kaj se je zares dogajalo. Jabolko spora pa ni sam kult, ampak to, kako so ga uvajali.

Ljudje različnih starosti navadno dajejo različne odgovore: nekateri se spominjajo, kako so jih sovjetske reforme rešile, saj »smo pod carjem živeli slabše, zato utihni in pojej to, kar imaš na mizi!« Njihovi otroci, rojeni v 50. letih, pa se spominjajo nehumanosti in slabo nadzorovanih Stalinovih programov kolektivizacije, ki so terjali mnogo življenj.

Mnoge pa informacije o stradajočih afriških otrocih niso prepričale, kot tudi ne lakota na domačih ulicah. Kruh, ki je malo splesnel, so dajali psom ali ga preprosto zavrgli. Kruh slabše kakovosti, ki so ga proizvajali v vaških zadrugah, so celo kupovali kot krmilo za živali. To ni nekaj, kar počneš s svetim predmetom.

Medtem so na tržnicah gnili kupi zelja in krompirja, saj takrat niso vedeli za hranilne vrednosti teh živil. Krompir in zelje nikoli nista zrasla v kult, za razliko od njegove visokosti Kruha. »Kruh vlada vsemu,« smo včasih rekli, saj nas je reševal v najhujših časih. In bilo je več slabih kot dobrih časov.

Kljub temu, da je bila lakota v zgodnjih 50. letih izkoreninjena, je kult kruha preživel vse do 90. let. V moji osnovni šoli je bilo še celo desetletje polno sovjetske simbolike, vse dokler niso pesmi o kruhu, plakatov Jurija Gagarina in fresk pionirjev, ki korakajo v svetlo prihodnost, sčasoma prebarvali.

Zakaj še vedno gojimo ta kult?

Ljudje se prepiramo o preteklosti, saj nam pomaga bolje razumeti sebe in smer, v katero se premikamo. A kaj, ko pa je preteklost že 30 let za nami in njena simbolika danes nima več nobene uporabne vrednosti.

Kruh nikoli ni bil tako hranljiv in njegova povezava z odpravljanjem lakote je bila na nek način agrarni PR, problem v domeni države.

Pred nekaj tedni so se v Novgorodu ljudje sporekli okoli novoletne jelke, ki jo je neka lokalna pekarna postavila iz kosov kruha in jo postavila pri vhodu. Časopisi so bili polni jeznih komentarjev ljudi, na drugi strani pa so bili tudi takšni, ki so rekli: »Saj je samo kruh.« Kakorkoli, zgodba se je razširila po mnogih medijih. Nekdo je v lokalno spletno skupino napisal, da tudi če gre za plesniv kruh, to ni noben način ravnanja z njim. Vse to dokazuje, da ima kruh danes večji pomen, da ni samo hrana.

Nekje drugje sta dva blogerja drug drugega obmetavala z argumenti, kako dojemati kult kruha. Pričakovano je starejši od njiju mlajšega oklical za »anti sovjetčika« (protisovjetsko nastrojeno osebo), saj si je drznil uporabljati temo kruha, da govori čez Sovjetsko zvezo. A oba sta imela legitimne argumente, pač skladno z njuno starostjo. Kar je pri tem najbolj smešno, je to, da starejši ni niti živel v času najhujših kriz.

Vse dokler bo sovjetska generacija živa, bodo Rusi ostali v določenem stiku s takratno simboliko. Prepiranje o zgodovini in o tem, »kaj se je zares dogajalo«, so sami po sebi nezgodovinski. Še posebej pri mladih, ki se radi prerekajo o državi, v kateri niso nikoli živeli. Ali je to zaradi tega, ker je Sovjetska zveza bila, kljub vsem njenim slabostim, kolosalni projekt, ki ga sodobni Rusi niti ne morejo dojeti? Veličina sovjetskih poskusov izgradnje države so še danes bolj zanimivi od trenutne realnosti. Danes se ne borimo več za preživetje, a po drugi strani tudi ne sanjamo o prihodnosti.

Sovjetski ljudje so morda bili revni, a bili so revni skupaj. Današnji Rusi se smejejo obsesiji starejših generacij s kruhom. A te generacije so vsaj nekaj imele, medtem ko novi Rusi nimamo nobenih novih kulturnih simbolov, smo le globalizirani trgovci sovjetske kulture.

Preberite še:

Odpor do dejstev: Kakšne so bile prave razsežnosti Stalinovega terorja?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke